Hrib, prepleten s kavernami in vojaškimi jarki, na vrhu je muzejska zbirka prve svetovne vojne, po njegovih pobočjih je potekala soška fronta, razglašen za Park miru, ki se ponaša s prečudovitim razgledom od morja do Triglava? Uganili ste, to je Sabotin. Razgledni vrh nad Gorico, pogled seže na Sveto Goro, Škabrijel, Vipavsko dolino, Kras, furlansko nižino, Goriška brda in Julijske Alpe ter seveda na smaragdno reko Sočo. Končno so meje občin odprte! Po dveh mesecih, ko sem na Kamniškem odkrila še tista pobočja, ki jih do zdaj nisem poznala, je moj cilj Goriško.
Legenda o Soči pripoveduje, da so nekoč v dolini Trente živeli bogovi: Triglav, Jalovec in Mangrt. Pri ljudeh so bili priljubljeni, saj so radi priskočili na pomoč. A nekega dne je v Trento prišel velikan, ki so mu rekli Vodobruhec, saj je iz njegovih odprtih ust bruhala voda. Ker je bil velikan hudoben, je neprestano odpiral usta in veliko vasi je bilo poplavljenih. Ljudje so se pritožili nad njim pri bogu Jalovcu in ta se je odločil, da bo temu početju naredil konec. Toda komaj se je velikanu približal, že je ta odprl usta in curek vode je zadel boga Jalovca, tako da se mu ni mogel približati. Jalovec je poklical na pomoč še druga dva. Vsi trije skupaj so ukrotili Vodobruhca in ga zvezali. Toda niso se mogli dogovoriti, kam naj ga zaprejo. Pa se je bog Triglav, ki je bil najpametnejši, domislil in predlagal, da ga zaprejo v votlino, ga položijo na tla in mu odprejo usta. Tako bo voda namakala dolino in velikan bo popravil škodo, ki jo je naredil. Legenda pravi, da so tako tudi storili. In od takrat na tem mestu izvira Soča. Bog Triglav je še rekel, da bodo velikana Vodobruhca izpustili in rešili, ko bo odslužil svojo kazen. Upajmo, da je do takrat še daleč, kajti takrat naj bi smaragdna reka za vedno presahnila. (Vir: http://www.slapovislovenije.info/soca.htm)
Peljemo se po avtocesti in jo zapustimo pri Novi Gorici, usmerimo se v smeri Solkana, kjer na parkirišču pred mostom parkiramo. Pot nadaljujemo peš čez most, do ostrega desnega ovinka, kje se usmerimo v gozd na Sabotin po “južni” poti. Pot se na začetku strmo vzpne, nato prečka glavno cesto, se vzpne po stopnicah in se nadaljuje po mulatjeri, spet v gozd po kamniti poti. Po kakšni uri pridemo do ruševin cerkve sv. Valentina, nato pa nas pot vodi po grebenu, vse do vrha z razgledom na reko Sočo, ki jo podaljšamo vse do okrepčevalnice. Južna pot je zelo razgledna in dobro označena. Na vrhu se okrepčamo, si vzamemo čas za ogled muzejske zbirke in se vrnemo po isti poti.
Izhodišče: Solkan (100 m)
Zahtevnost: lahka
Čas hoje: 3–4 ure
Najprimernejši čas: vse leto (zaradi vročine priporočam v pomladnih in jesenskih mesecih)
Časa vožnje: 90 minut v eno smer
Foto in besedilo: Bogomira Skvarča Jesenšek
