Življenje arhitektke Majde Neřima in njeno delo sta navdihnila nov dokumentarni film Andreje Humar Gruden, ki je bil prikazan v dvorani Frančiškanskega samostana v Kamniku. Majda Neřima je bila Plečnikova učenka, ki je ustvarila veliko zanimivih projektov in je večino svojega življenja preživela v Kamniku.
Idejo, da bi zgodbo Majde Neřima predstavili širši javnosti, je dobila Marjeta Humar, predsednica Društva sv. Jakoba iz Kamnika.
»Majdo Neřima sem poznala kot prijateljico moje mame in mojih tet, ki so bile, tako kot tudi ona, pevke na kamniškem koru. Bila je mirna, skromna in vedno urejena gospa. Nato sem pozabila nanjo. Pred nekaj leti sem spoznala župnika iz Hinj, kjer je arhitektka tudi delovala, in me je ponovno spomnil nanjo. Potem sem videla knjigo Plečnik na Domžalskem in Kamniškem Maje Avguštin in Saše Lavrinc. S Sašo Lavrinc sva se domenili, da napiše znanstveni članek, ki je izšel v lanskem kamniškem zborniku. Takrat smo začeli razmišljati o filmu, za katerega se je potem navdušila Andreja Humar Gruden.«
V dokumentarnem filmu je predstavljeno življenje arhitektke, ki je delovala v času, ki je bil bolj naklonjen moškim arhitektom. Dedek Majde Neřima je iz Češke prišel v Kamnik. Majdin oče se je kasneje zaradi službe učitelja preselil v Prekmurje, kjer se je leta 1916 rodila Majda. Šolala se je v Prekmurju in v Ljubljani. Odločila se je za študij arhitekture in leta 1934 postala ena izmed enajstih študentov, ki so tistega leta začeli študirati pri Jožetu Plečniku, ki je bil zahteven učitelj. Njen sošolec je bil tudi Vlasto Kopač. Njena prva pomembnejša dela sodijo v čas študija. Leta 1939 je kot študentka naredila načrt za domačo hišo v Kamniku, saj si je njen oče preostanek življenja želel preživeti v Kamniku. Hišo so zgradili in v njej je Majda skupaj s sestro Ivico, znano kamniško pravnico in ohranjevalko izročila narodnih noš živela vse do svoje smrti leta 2001. Med drugim je delala v tovarni pohištva Remec na Duplici, kjer je sodelovala pri gradnji in obnovi objektov, ki so jih partizani požgali septembra 1941. Službovala je tudi v Beogradu, kjer je sodelovala pri izgradnji Novega Beograda. Ob tem je tudi ves čas tudi projektirala. Veliko projektov je naredila brezplačno, občasno pa je prosila investitorje, naj denar nakažejo misijonu ali družini v stiski. Med njenimi deli so novogradnje, obnove in povečave cerkev in pohištva v njih, načrti za nagrobnike, pokopališke križe, znamenja in spomenike.
V Sloveniji je največ delovala v Prekmurju, na Gorenjskem, Dolenjskem in tudi v okolici Kamnika. V filmu je predstavljenih tudi nekaj njenih najpomembnejših projektov. Med njimi v naši okolici izstopajo načrti za obnovo cerkev sv. Benedikta v Zgornjih Stranjah, za katero je zarisala povezavo zvonika in cerkvene ladje. Za frančiškansko cerkev sv. Jakoba v Kamniku je naredila načrt za daritveni oltar. Njen pečat pa nosi tudi prezbiterij v cerkvi na Šutni. V Mengšu je pripravila načrte za preureditev hišne kapele v samostanu redovnic usmiljenk. Delovala je tudi v tujini; prenovila je hišo slovenskih misijonarjev na Madagaskarju.
Za njo je ostalo 39 map in fasciklov, več kot 300 originalnih načrtov, tri mape spominov in mapa spomina na Jožeta Plečnika. Vso zapuščino hrani njen nečak Marjan Neřima, načrte pa je pregledala in dokumentirala Saša Lavrinc. S filmom in člankom Saše Lavrinc so v Kamniku postavili primeren spomenik tej slovenski arhitekti.
