Zadnji poletni Maistrov večer v Maistrovem letu je potekal 12. junija, 116 let po rojstvu generalovega mlajšega sina Boruta. O njem, o svojih prednikih, svoji družini, predvsem pa o svojem slavnem dedu Rudolfu Maistru – Vojanovu je na ta dan v rojstni hiši Rudolfa Maistra pripovedoval Borut Maister, pogovor pa je vodila Alenka Juvan, vodja rojstne hiše.
Rudolf Maister je bil premeščen v Galicijo, pet mesecev po rojstvu svojega drugega sina, Borut. Po devetih mesecih se je na Poljsko preselila celotna njegova družina. V tem času sta sinova Borut in Hrvoje naučila odlično poljsko, in kot je hudomušno pripomnil Borutov sin, gost večera, sta se brata v poljščini prepirala še dolga leta zatem. Na Poljskem so preživeli štiri leta, na ta čas imajo Maistrovi lepe spomine. Maistrov vnuk je povedal, da je bil dedek do njegovega očeta strog, nikoli pa neusmiljen. Leta 1914 pa so se preselili v Maribor, kjer je Maister živel do smrti. Sin Borut je končal realko v Mariboru in postal gradbeni inženir. Zanimivo življenje je imel tudi drugi generalov sin, Hrvoje, ki je znal okoli deset jezikov. Bil je velik intelektualec , ki je živel v Franciji, a ker ni imel družine, je bil po nečakovih besedah zelo samosvoj in zelo strog.
Borut Maister ni nikoli srečal svojega dedka, saj se je rodil več kot deset let po njegovi smrti, tudi njegova mati Sonja ga ni nikoli spoznala. Videla ga je, ko je korakala v slavnostnem sprevodu ob njegovem šestdesetem rojstnem dnevu, ki ga je Maister spremljal iz svojega stanovanja v Mariboru na ulici, ki se je že takrat imenovala Maistrova ulica. V 250 kvadratnih metrov velikem stanovanju je Maister imel v dveh sobah knjižnico, v kateri je bilo skoraj 6000 enot gradiva, ki so jih Maistrovi darovali Univerzi v Mariboru. V tem stanovanju je živel tudi vnuk Borut. V času njegovega otroštva se nihče ni zavedal, da ima slavnega deda. Tudi oče je svojim trem otrokom govoril, da naj bodo ponosni na svojega prednika, a naj se z njim hvalijo. Te besede veliko povedo o odnosu Slovencev do Rudolfa Maistra med in po drugi svetovni vojni. Generalov sin Borut je bil star deset let, ko je njegov oče priboril Sloveniji Maribor in s tem postal junak, ki so ga vsi hvalili. A nato se je hvala kar naenkrat končala in to je njegov sin težko razumel. »Pozabljanje svojega očeta je doživljal kot udarce, mi otroci tega nismo čutili, saj s tem nismo bili obremenjeni, zato sem hvaležen očetu,« je Borut Maister pripovedoval o svojem očetu, ki se je Rudolfu Maistru zelo želel postaviti veliko grobnico, kar mu ni nikoli uspelo. Leta 1970 se je celotna družina odpravila na odprtja spomenika v Kamniku, Borut se spomni velike množice na ta dan.
»Nisem pričakoval, da bo mojemu dedu posvečeno celotno leto. V Kamniku sem sedaj prisoten že na tretji prireditvi njemu v čast, v Mariboru pa je bila organizirana le ena prireditev. Zato se posebej kapo dol Kamniku,« je še povedal Maistrov vnuk, ki še vedno živi v Maribor. V zadnjih letih se intenzivno posveča raziskovanju o svojem dedu.
