Člani Krajevne skupnosti Kamnik – center tradicionalno vsako leto organizirajo spoznavanje dela krajevne skupnosti. Tokrat so se podali na nekdanjo Svinjsko ulico, ki jo danes imenujemo Prešernova. Tokratno srečanje Spomini in zgodbe Kamničanov se je začelo pred vhodom v rov pod Malim gradom, kjer se je zaključila pot prejšnjega dogodka.
Od najožje ulice do notranjih dvorišč
Letošnji sprehod je bil po metrih kratek, a po vsebini izjemno bogat. Več kot petdeset obiskovalcev se je pod vodstvom Nuše Lisjak, duše vsakoletnih Spominov, prebilo po kamniški najožji ulici do Prešernove. Zbrani so se spraševali, kam za vogal jih pelje Mojca Morelj.
Ta je odprla široka vrata dvorišča med sprednjo in zadnjo hišo, kar je kamniška posebnost, saj ima skoraj vsaka mestna hiša vrt ali notranje dvorišče. Kako so se menjavali priimki in rodovi, je Mojca ponazorila z znano anekdoto, ki jo je povedala na koncu pripovedi o Debevčevih pogumnih, odločnih in podjetnih ženskah: Dve Kamničanki sta ustavili njenega sina. Ko je povedal svoje ime, se je izkazalo, da ima sin priimek Hrabar, mama Morelj, stara mama pa Dolenc. Na to je ena izmed njiju na ves glas dejala: »Saj sem ti rekla, da je Debevčev tamal!«
Z dvorišča so udeleženci šli nazaj na ulico, kjer je mladi lastnik Stojčeve hiše, Damjan Berlec, natančno predstavil dejavnosti in domača imena vseh hiš na tretjem delu ulice, med Glavnim trgom in avtobusno postajo.
Pesniki, potresi in mestno obzidje
Na eni od hiš se svetlika spominska plošča tam rojenemu pesniku, prevajalcu in politiku Franu Albrehtu, čigar verzi so: »Od daleč sem te sanjal, rodno mesto.« O Albrehtu je v zgoščeni pripovedi spregovorila Ivanka Učakar, ki se je z njim ukvarjala tudi poklicno.
Besedo je povzel pravnik Borut Podgoršek, ki je osvetlil obdobje po potresu, ko so se hiše obnavljale in dvigale za eno nadstropje. Predstavil je tudi kare Podgorškova – Vodnikova/Slatnarjeva – Skalova/Petkova. Značilni so neoklasicistični slog, dejavnosti v pritličjih, stanovanja v nadstropjih in notranji vrtovi v sredini. Za vso Slovenijo je pomembna tudi Slatnarjeva tiskarna, ki sicer nosi hišno številko Samostanske ulice. Hišna številka ena je pod hribom, kjer je od Trutzturna (Rautarjevih) pred pol tisočletja teklo mestno obzidje.
Živahen zaključek
Zadnji del druženja je potekal v gostilni Pri Marjanci, saj KS (še) nima svojih prostorov. V živahen klepet ob prigrizku je poseglo poročilo predsednice s povzetkom dejavnosti v letu 2025: odkritje kipa Francu Pircu na propilejah, zapis domačih imen v okviru vseslovenskega projekta Kako se pa pri vas reče? in razglasitev nagrajencev natečaja Naj cveti povsod 2025.
