Tako meni Manca Končnik, 35-letna modna oblikovalka iz Podgorja pri Kamniku, ki že več kot desetletje pod blagovno znamko Mancca ročno izdeluje svojstven nakit, podčrtan z domišljeno in izčiščeno estetiko ter občutkom za detajle. Njeni uhani in prstani niso le drzni, a elegantni modni dodatki, temveč prave umetnine. Moti jo, da veliko Slovenk, ko je govora o nakitu, še vedno išče ”nekaj diskretnega”. »Vsak dan je edinstven in zato tudi pravi za poseben kos nakita,« odgovarja vsem tistim, ki ji šepetajo, da jim je njen nakit všeč, a ne vedo, za katero priložnost bi si ga nadele.
Manca že od malih nog čuti klic umetnost. »Že od otroštva ustvarjam. Ko sem lahko prijela predmet v roke, so bili to svinčniki, barvice, škarje, karkoli, le da sem lahko ustvarjala,« se spominja. Tako se je želela vpisati v srednjo šolo za oblikovanje, a si zaradi bližine in praktičnosti premislila ter pristala na gimnaziji in kasneje na študiju matematike ter filozofije. Od umetnosti ne moreš živeti, je poslušala druge, priložnosti pa so odtavale. »Danes menim, da bi se morala odločiti za študij na akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.« Toda žar umetnosti je ves čas tlel in tako je pred dobrim desetletjem začela slikati abstraktne upodobitve na platno, ki so požele veliko zanimanja, tako da je bilo nekaj njenih slik razstavljenih tudi v Parizu in Budimpešti. Pravzaprav ga žanjejo še danes – čeprav Manca ne slika več, njene slike že kakšen mesec krasijo stene kamniškega zdravstvenega doma. »Zdelo se mi je, da sem odkrila svoje poslanstvo in da bom slikala do konca življenja,« o slikanju pravi Manca. A vmes je poseglo naključje ali pa posredovala sreča in tako se je po srečnem naključju rodil Mančin edinstveni nakit. »Ko sem delala laserske izreze za slike, so ostajali majhni koščki, ki so romali v koš za smeti. Nekega dne so se iz koša, medtem ko sem odpadke nesla v smeti, vsuli vsi ti mali koščki. Zagledala sem trikotnike, kroge, kvadrate in ostale nepravilne oblike, in kar naenkrat se je vse začelo sestavljati,« razlaga Manca, ki je iz teh, po tleh raztresenih koščkov, ustvarila svoj prvi prstan, »bila sem navdušena. Česa takšnega še nisem videla niti pri nas niti v tujini, poleg tega se mi je zdelo, da je to kos nakita, ki bi lahko v popolnosti zasijal na odru.«
Po pol leta že na Ljubljanskem tednu mode
Zgodba se je torej začela spontano, Manca je ustvarila izdelek iz sebe in brez načrta. A z močnim občutkom, da je pot prava. »Tako po odzivu okolice kot lastnem občutku sem hitro začutila, da ustvarjam dobre, predvsem pa kose nakita, ki so drugačni,« pravi Manca. Prve prodaje so prišle z objavami na facebooku, zelo hitro se je povezala tudi z drugimi slovenskimi oblikovalci. »Po treh mesecih sem že prodajala svoj nakit v trgovini Zoofa, pol leta od začetka je bil nakit predstavljen na Ljubljanskem tednu mode. Začutila sem, da nekaj delam prav. Ljudje so bili navdušeni, odziv je bil dober,« se Manca spominja hitrega preskoka od naključno oblikovanega prstana do vstopa v slovensko modno srenjo, »kljub mladosti in malo izkušnjam so me drugi oblikovalci dojemali kot enakovredno, nihče ni name gledal zviška.«
Kljub hitremu in velikemu uspehu ter prepoznavnosti je bilo oblikovanje nakita Mancino ”popoldansko” delo in ji je predstavljalo sprostitev – vse do nekaj mesecev pred izbruhom epidemije koronavirusa, ko je bilo naročil preprosto preveč in se je odločila, da njen konjiček postane tudi njen vir preživljanja. Ker je po naravi takšna, da nekaj, za kar se odloči, tudi izpelje, večjih izzivov na samostojni poti ni zaznala. »Ne razmišljaš, ali je težko ali ne – le delaš. Manj, kot se omejuješ, bolje je – pri vseh stvareh v življenju,« razmišlja Manca, ki je imela še največ težav z določanjem cen, »koliko je vreden moj nakit? To je zelo povezano z lastno vrednostjo. Dolgo je trajalo, da sem izdelkom lahko postavila neko normalno ceno – tako, da sem imela tudi sama nekaj od tega.«
Inspiracijo mora takoj ujeti
Danes je Mančina blagovna znamka na trgu že več kot desetletje in z leti sta se spreminjala tako ona kot njen nakit. »Na začetku preizkušaš različne sloge in iščeš svojega. Da prideš do lastnega izraza, traja vsaj pet let. Takrat se izoblikuješ in veš, kakšne izdelke želiš ustvarjati,« pravi Manca, ki pa na svoje prve izdelke ne gleda s čustveno noto, »vse je del poti. Narediš napako, a pomembno je, da se iz nje česa naučiš.« Manca se je v preteklosti lotila ustvarjanja tudi drugih modnih kosov, kot so pasovi, oblačila ipd., zdaj pa se je popolnoma osredotočila na oblikovanje nakita. »Moraš se odločiti za eno stvar in tisto izpopolnjevati,« je prepričana, »seveda se je, če hočeš od tega živeti, treba tudi prilagajati strankam.« Manci prilagajanje in usklajevanje idej s strankami sicer ni nikoli predstavljalo težav, ravno nasprotno – pogosto ji je v navdih. »Strankine želje me lahko usmerijo v novo ustvarjalno smer. Če imam proste roke, lahko na podlagi smernic in želja ustvarim kaj popolnoma novega. In se tudi sama skozi to izrazim. To večno iskanje novega in nenehno razmišljanje o drugačnem me žene naprej,« pravi Manca, ki je na navdih vedno pripravljena, »ko dobim inspiracijo, jo moram takoj ujeti. Velikokrat se zbudim sredi noči, si kaj zapišem ali pa grem kar v delavnico, ki jo imam po vrnitvi iz ateljeja v Kranju zdaj spet doma v Podgorju. Da imam to možnost, je izjemno pomembno za moje ustvarjanje,« pove Manca.
V podgorski delavnici Manca sprejema tudi stranke, sicer pa je njen nakit iz pleksi stekla naprodaj preko spletne strani. Modelčke izriše sama, potem jih odreže z laserjem. Nakit je prepoznaven po čistih linijah in geometrijskih elementih, ki so prepleteni z najrazličnejšimi materiali, večinoma kristali, a tudi bleščicami, usnjem ipd., ki dodajo mehkobo ostrim linijam. Ker se zaveda, da pleksi steklo ni trajnostni material, je njeno vodilo pri izdelavi načelo ”brez odpadka”. »Trudim se uporabiti vsak, še tako majhen košček,« pravi.
Rada se povezuje z drugimi oblikovalci
Tudi sodelovanje in povezovanje sta vodili, ki se ju rada drži, čeprav opaža, da v Sloveniji marsikdo v tem ne prepozna dodane vrednosti. »Povezani smo močnejši. Čeprav delamo na različnih področjih, lahko skupaj ustvarimo nekaj večjega,« meni Manca, za katero povezovanje in sodelovanje nista le puhlici, temveč ju, kolikor je le mogoče, živi tudi v poslovnem svetu. Ravno pred kratkim je moči združilo pet ustvarjalk – poleg Mance še Domžalčanka Ana Cajhen s slamniki, s katero sta sodelovali že pri izdelovanju ogrlic ”rdeč čeveljc” za Urško Klakočar Zupančič (in ženski del parlamenta) kot opolnomočenje ženske energije, Julia Kaja Hrovat s svojo kolekcijo oblačil, Bubalinas torbicami in Divas vintage z vintidž trgovino – in odprlo ”pop-up” (začasno) trgovino v Kopru. »Ciljamo na turiste, sama predvsem na Hrvate in Italijane, saj je za prihodnje v načrtu širitev na ta dva trga, morda tudi Beograd in Srbijo, zato je trgovina v Kopru lahko zame odlična odskočna deska,« razkriva Manca in doda še razlog, »Italijanke, Hrvatice, še posebej Zagrebčanke, in Srbkinje, predvsem Beograjčanke, se rade uredijo in so nekaj posebnega.« In ravno to je miselnost, za katero si želi, da bi jo usvojilo več Slovenk: nič ni narobe, če malo izstopaš in si upaš biti malce drugačen. Zato vsem ženskam polaga na srce, naj pri nošnji nakita ne bodo skromne: »Zakaj bi čakale na posebno priložnost? Vsak dan je lahko posebna priložnost!«
