Tako pravijo v podjetju Geoko iz Kamnika, v katerem so za Občino Kamnik izvajali vse raziskave v zvezi z vodno vrtino na Iverjah, od določitve lokacije izvedbe vrtine, nadzora in vodenja vrtalnih del do testnega vrtanja in pridobitve vodnega dovoljenja. V tem postopku je bilo ugotovljeno, da so na tem območju odkrili bogat vodonosnik. »Raziskave v vrtini so sedaj končane in lahko zagotovimo, da ob črpanju 25-30 l/s vode nivo podzemne vode v vrtini pade le za nekaj metrov. To kaže na zelo izdaten vodonosnik in s tem možnost izvedbe dodatnih vrtin za zajem pitne vode na tej lokaciji. Vsekakor se je že med izvajanjem raziskovalne vrtine pokazalo, da smo odkrili bogat vodonosnik in se nam in našim zanamcem ni potrebno bati pomanjkanja pitne vode,« pravi mag. Josip Marko Sadnikar, univ. dipl. inž. geol. iz podjetja Geoko.
Spomnimo, leta 2020 so morali občani Kamnika in Komende večkrat prekuhavati vodo; takrat so se na Občini Kamnik lotili reševanja težave z načrtovanjem globokih vrtin v zajetju Iverje. Dela za testno vrtino so se začela letos februarja; po končanih delih je sledil črpalni preizkus, ki je predstavljal zaključno fazo izvedbe raziskovalne vrtine. Ugotovitve kažejo, da je na območju Iverja odkrit bogat vodonosnik.
Prispevek podjetja Geoko o stanju na zajetju Iverje in vodnatosti testne vrtine, ki ga je pripravil mag. Josip Marko Sadnikar, objavljamo v celoti:
Prebivalci kamniške občine se v veliki večini oskrbujejo s pitno vodo preko drenažnega zajetja Iverje. Drenažna cev dolga 255,4 m je vkopana 6-11 m globoko pod teren in je v celoti izkopana v prodno peščenem zasipu, ki ga je ustvarila reka Kamniška Bistrica. Reka teče kakih 40-60 m stran od drenaže. Preko dna napaja prodno peščeni zasip, z drenažo pa je zajeta voda iz zasipa in speljana preko dveh odvodnih ceveh v sistem kamniškega vodovoda. Zajetje je bilo izdelano med leti 1973 in 1978 in se skoraj v celoti napaja z vodo iz reke, njena izdatnost je neposredno povezana z gladino vode v Kamniški Bistrici. Prav tako je kvaliteta in sestava vode odvisna od onesnaženosti vode v rečni strugi. Peščeno-prodna terasa je v območju drenaže široka največ okoli 120 m.
Drenaža se je gradila v dveh delih in sicer leta 1973: 1. odsek drenaže = 75 m; z izdatnostjo 1,28 l/s/m, 2. odsek pa leta 1978. Končna dolžina znaša 255,4 m. Kljub podaljšanju za 180,4 m pa se izdatnost zajetja ni bistveno povečala. Drenaža je trenutno v slabem stanju, na kar kažejo tudi slike 2, posnete v drenažni cevi. Ponekod je razprta in zasuta s prodom, na drugem delu pa se je posedla in ne opravlja več svoje funkcije.
Izdatnost drenaže je najbolj odvisna od zamuljenosti rečne struge na odseku ob drenaži. Reka prinaša mulj od samega izvira, največ mulja pa v reko prinašajo potoki, ki se izlivajo reko. Tako smo zabeležili velike deponije mulja ob reki vse od izvira, pa mimo Predaslja do ravnice, kjer je drenaža. Ob visokih vodah hudourniška reka dvigne material, ki se nabira gorvodno in ga odloži na ravnini, kjer je locirana drenaža. Zaradi tega je potrebno rečno dno čistiti po skoraj vsakem neurju ali visoki vodi. Količina vode, ki v srednjem vodostaju in nezamuljenem dnu reke znaša 130 l/s, pade na 69 l/s. Takrat je potrebno rečno dno interventno očistiti. Po čiščenju naraste izdatnost drenaže ob nizkem vodostaju na 130 l/s, ob visokem pa 175 l/s. Izdatnost se poveča tudi zaradi dviga vode v koritu reke, in sicer se ob dvigu vode za 1 cm naraste izdatnost za 1,2 l/s.
Rečna voda zelo hitro napaja drenažo in po meritvah opravljenih že leta 1982, ko je bil opravljen poskus sledenja z NaCl, je ta pokazal, da se potencialno onesnaženje iz Bistrice razširi skozi prod do drenaže v 6 urah in 15 minutah. Navidezna hitrost vode od Bistrice do drenaže glede na smer toka podtalne vode je 0,003 m/s. Pri tem je bil pretok vode v drenaži 130 l/s in gradient i = 0,033.
Vsi ti kazalci in rezultati so Občino Kamnik navedli, da je potrebno zagotoviti še dodatne vire pitne vode, zato smo predlagali izvedbo globokih vrtin-vodnjakov, s katerimi bi zajeli dodatne količine pitne vode v globokem vodonosniku, pod prodno-peščenimi naplavinami. S tem bi predvsem zagotovili zajetje, ki bi bilo bolj zaščiteno pred potencialnim onesnaženjem preko reke oziroma možnih razlitij polutantov, ki bi prišli iz ceste, ki vodi v Kamniško Bistrico. V primeru nesreče in razlitja nafte bi ta v nekaj minutah prišla v drenažo in s tem onesnažila celotni vodovodni sistem.
Podzemna voda je vezana na geološke plasti, ki zaradi svoje poroznosti ali razpokanosti omogočajo skladiščenje velikih količin vode. Geološka struktura na lokaciji Iverje je za to zelo ugodna in na podlagi predhodnih raziskav na sami lokaciji smo sklepali, da se v apnenčevi podlagi skrivajo bogate zaloge pitne vode. Geološka sestava tal na lokaciji je sicer taka, da zgornji vodonosnik, v katerem se nahaja drenaža, gradijo peščeno prodne naplavine reke (v manjši meri pa tudi morenski material, ki ga je narinil ledenik), ki je debeline 21 m, pod njim pa nastopa apnenec, ki je na tem delu precej pretrt zaradi geološkega preloma, ki poteka vzdolž doline Kamniške Bistrice. Na globini 43–46 m nastopa plast lapornatega apnenca, ki je slabo prepusten, pod njim pa zopet pretrt apnenec vse do globine 150 m, kolikor je globoka prva raziskovalna vrtina.
Pod plastjo lapornatega apnenca se torej nahaja bogat vodonosnik s precej močnim prehranjevanjem preko podzemnih povezav z zaledjem-Kamniškimi planinami. Še najmočnejši dotok je od globine 120–130 m. Zgornji in spodnji vodonosnik sta ločena in črpanje iz spodnjega ne vpliva na količinsko stanje zgornjega vodonosnika. To so ugotovitve čiščenja in aktivacije vrtine 4 in enomesečnega črpalnega poskusa. Voda v spodnjem vodonosniku je tudi rahlo toplejša od zgornje, kar kaže na globoko cirkulacijo in počasen pretok preko razpokane kamnine, kar zagotavlja dobro kvaliteto vode in veliko samočistilno moč kamnine, preko katere se pretaka.
Raziskave v vrtini so sedaj končane in lahko zagotovimo, da ob črpanju 25-30 l/s vode nivo podzemne vode v vrtini pade le za nekaj metrov. To kaže na zelo izdaten vodonosnik in s tem možnost izvedbe dodatnih vrtin za zajem pitne vode na tej lokaciji. Vsekakor se je že med izvajanjem raziskovalne vrtine pokazalo, da smo odkrili bogat vodonosnik in se nam in našim zanamcem ni potrebno bati pomanjkanja pitne vode. Ker taki vodnjaki zdržijo 200 in več let lahko z ustreznim načrtovanjem in priklapljanjem na vodovodno omrežje zagotavljamo pitno vodo tudi za bodoče generacije.
Predvidoma naj bi se na tej lokaciji izvrtalo še dve vrtini in bi tako zagotovili 90 l/s vode iz vrtin. Ko bodo na sistem priključene vse tri vrtine, bo možno tudi sanirati poškodbe na obstoječi drenaži in tako zagotoviti vsaj 200 l/s pitne vode.
