četrtek, 18 julija, 2024
24.6 C
Kamnik
24.6 C
Kamnik
četrtek, 18 julija, 2024
24.6 C
Kamnik
četrtek, 18 julija, 2024
24.6 C
Kamnik
četrtek, 18 julija, 2024
DomovAktualnoTebi, Bojanja vas

Tebi, Bojanja vas

V petek je v dvorani Frančiškanskega samostana potekal večer, posvečen tunjiškemu učitelju Jožetu Ramuti, in predstavitvi njegove knjige Bilo je lepo, pa še, še bo … Tebi, Bojanja vas, ki govori o njegovi rojstni vasi. Knjiga je hrkati hvalnica in žalostinka, saj se vas počasi prazni.


Jože Ramuta se je rodil v belokranjski Bojanji vasi, ki leži na meji s Hrvaško. Že kot otrok je na paši bral knjige, imel je čudovito učiteljico slovenščine, ki je otrokom znala približati materni jezik. Po gimnaziji se je vpisal na oddelek za razredni pouk na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Poučevati je začel leta 1976 v Ljubljani, delovno dobo je zaključil na Osnovni šoli Frana Albrehta v Kamniku. Na podružnično šolo v Tunjice je prišel leta 2003, njegov razred so sestavljali sami fantje, sedem jih je bilo. »Kmalu se je po vasi razvedelo, da smo dobili odličnega učitelja. Pri svojem poučevanju je izhajal iz bližnje okolice. Ko sem postala urednica Tunškega glasu, sem učitelja Jožeta povabila k pisanju za naše glasilo. Prva njegova objava je bila pesem V Tunjice bom šel, ki se me je zelo dotaknila. Od takrat naprej je postal zvesti pisec. Njegovi prispevki govorijo o dogodkih in o spominih, ki jih je preživel na šoli. Vse, kar je napisal, je bilo njegovo doživetje. Zbral je tudi veliko podatkov o svojem domu, od narečnih besed do zapisov o običajih in poročil o dogodkih. Nekoč je zapisal: “Ne, tistih otrok nisem pozabil. Še vedno so moji in se razveselim, ko jih srečam”,« je avtorja in srčnega učitelja predstavila Milena Erbežnik Klanšek, odgovorna urednica Tunškega glasu. Društvo Tun’ški glas je knjigo tudi izdalo.

Program je vodil Matic Hrabar, v kulturnem programu so nastopili Ramutovi nekdanji učenci; Andreja Zaljetelj je zapela dve pesmi, Andrej Kršinar pa je zaigral na harmoniko. Z avtorjem se je pogovarjal Aljoša Kolar, ki je bil njegov učenec približno 30 let, Ramuta pa je bil Kolarju tudi glavni motivator, da se je navdušil za ta poklic.

»Leta 2020 sem zbolel, bil sem popolnoma uničen, v svojem stanovanju nisem našel miru, zato sem se odpeljal na deželo. Bilo mi je pusto, saj nisem mogel brati ne gledati televizije, zato sem se usedel za računalnik in si rekel, da bom zapisal, kaj se je zgodilo v moji vasi, bodo zapisi že ostali v računalniku. Tako mi je mineval čas. Te zapise sem pokazal Mileni Erbežnik Klanšek, ki me je spodbudila, da sem izdal knjigo.« V nadaljevanju pogovora je izdal še, da ima najlepše spomine na ljudi, ki so tam živeli in si med seboj pomagali. »Skupnost je bila povezana. Mi smo rastli v veliki revščini, a še vedno je mama dajala hrano slepi ženici,« je povedal primer iz minulih časov. V knjigi je predstavljen nekdanji način življenja, popisani pa so stari običaji in dogodki. Ramuta ima najlepše spomine na čase, ko so kot otroci hodili od hiše do hiše in voščili novo leto.

V delu knjige, ki nosi naslov Trnjeve rože, so objavljene njegove pesmi, ki jih sprva sicer ni želel objaviti, saj se mu zdijo preveč osebne. Na koncu knjige je zapisal: »Vsak doživlja stvari drugače, začutite tisto, kar boste začutili.« In to misel zapušča vsem bralcem svoje knjige, saj jo bo vsak doživljal drugače.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
24.6 ° C
25.5 °
23.1 °
60 %
2.1kmh
20 %
čet
30 °
pet
32 °
sob
25 °
ned
31 °
pon
27 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano

DomovAktualnoTebi, Bojanja vas

Tebi, Bojanja vas

V petek je v dvorani Frančiškanskega samostana potekal večer, posvečen tunjiškemu učitelju Jožetu Ramuti, in predstavitvi njegove knjige Bilo je lepo, pa še, še bo … Tebi, Bojanja vas, ki govori o njegovi rojstni vasi. Knjiga je hrkati hvalnica in žalostinka, saj se vas počasi prazni.


Jože Ramuta se je rodil v belokranjski Bojanji vasi, ki leži na meji s Hrvaško. Že kot otrok je na paši bral knjige, imel je čudovito učiteljico slovenščine, ki je otrokom znala približati materni jezik. Po gimnaziji se je vpisal na oddelek za razredni pouk na Pedagoški akademiji v Ljubljani. Poučevati je začel leta 1976 v Ljubljani, delovno dobo je zaključil na Osnovni šoli Frana Albrehta v Kamniku. Na podružnično šolo v Tunjice je prišel leta 2003, njegov razred so sestavljali sami fantje, sedem jih je bilo. »Kmalu se je po vasi razvedelo, da smo dobili odličnega učitelja. Pri svojem poučevanju je izhajal iz bližnje okolice. Ko sem postala urednica Tunškega glasu, sem učitelja Jožeta povabila k pisanju za naše glasilo. Prva njegova objava je bila pesem V Tunjice bom šel, ki se me je zelo dotaknila. Od takrat naprej je postal zvesti pisec. Njegovi prispevki govorijo o dogodkih in o spominih, ki jih je preživel na šoli. Vse, kar je napisal, je bilo njegovo doživetje. Zbral je tudi veliko podatkov o svojem domu, od narečnih besed do zapisov o običajih in poročil o dogodkih. Nekoč je zapisal: “Ne, tistih otrok nisem pozabil. Še vedno so moji in se razveselim, ko jih srečam”,« je avtorja in srčnega učitelja predstavila Milena Erbežnik Klanšek, odgovorna urednica Tunškega glasu. Društvo Tun’ški glas je knjigo tudi izdalo.

Program je vodil Matic Hrabar, v kulturnem programu so nastopili Ramutovi nekdanji učenci; Andreja Zaljetelj je zapela dve pesmi, Andrej Kršinar pa je zaigral na harmoniko. Z avtorjem se je pogovarjal Aljoša Kolar, ki je bil njegov učenec približno 30 let, Ramuta pa je bil Kolarju tudi glavni motivator, da se je navdušil za ta poklic.

»Leta 2020 sem zbolel, bil sem popolnoma uničen, v svojem stanovanju nisem našel miru, zato sem se odpeljal na deželo. Bilo mi je pusto, saj nisem mogel brati ne gledati televizije, zato sem se usedel za računalnik in si rekel, da bom zapisal, kaj se je zgodilo v moji vasi, bodo zapisi že ostali v računalniku. Tako mi je mineval čas. Te zapise sem pokazal Mileni Erbežnik Klanšek, ki me je spodbudila, da sem izdal knjigo.« V nadaljevanju pogovora je izdal še, da ima najlepše spomine na ljudi, ki so tam živeli in si med seboj pomagali. »Skupnost je bila povezana. Mi smo rastli v veliki revščini, a še vedno je mama dajala hrano slepi ženici,« je povedal primer iz minulih časov. V knjigi je predstavljen nekdanji način življenja, popisani pa so stari običaji in dogodki. Ramuta ima najlepše spomine na čase, ko so kot otroci hodili od hiše do hiše in voščili novo leto.

V delu knjige, ki nosi naslov Trnjeve rože, so objavljene njegove pesmi, ki jih sprva sicer ni želel objaviti, saj se mu zdijo preveč osebne. Na koncu knjige je zapisal: »Vsak doživlja stvari drugače, začutite tisto, kar boste začutili.« In to misel zapušča vsem bralcem svoje knjige, saj jo bo vsak doživljal drugače.

SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
few clouds
24.6 ° C
25.5 °
23.1 °
60 %
2.1kmh
20 %
čet
30 °
pet
32 °
sob
25 °
ned
31 °
pon
27 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano