Že v prvem mesecu po izidu je knjiga Na samotnih poteh Kamničana Vladimirja Habjana požela veliko zanimanja. Potopis, ki opisuje sedemdnevno prečenje Karnijskih Alp od zahoda do vzhoda, se prepleta z avtorjevim gorniškim življenjem in razmišljanjem. »Očitno je bralce pritegnila zgodba potopisa in verjetno tudi moja gorniška pot. Táko knjigo lahko napišeš le enkrat v življenju, druge ne bo. Zato me dober odziv še toliko bolj veseli in mi daje nove spodbude ter ideje,« pravi Habjan, gornik, alpinist, gorski reševalec in planinski vodnik pa tudi pisec in urednik Planinskega vestnika ter Planinske založbe in avtor številnih planinskih oz. gorniških vodnikov.
Idejni oče knjige Na samotnih poteh je Samo Rugelj iz založbe UMco, ki je Habjanu predlagal, naj se poda na večdnevno pot in jo popiše v potopisu, ob tem pa opiše še svoje gorniške izkušnje. »Ideja mi je bila všeč, saj sem pred časom že sam razmišljal v tej smeri,« se spominja Habjan. Sprva je imel v mislih turo po Idrijsko-Cerkljanski planinski poti. Zdela se mu je zanimiva, a ko se je odpravil po njej, mu daljši odseki cest niso ustrezali. Po tehtnem premisleku se je vendarle odločil za prečenje Karnijskih Alp od zahoda do vzhoda, torej od reke Piave do reke Tilment oz. od vasice Codissago do vasice Bordano. »Vedel sem, da bo pot samotna in da bom imel tam neskončen mir, ki ga v naših gorah, predvsem v visokogorju Julijskih Alp, kjer sem si tudi ogledoval traso, ne bi imel. Preden sem se podal na pot, sem temeljito prečesal vseh svojih osem planinskih dnevnikov, kjer imam zapise vseh svojih gorskih tur, in tako obudil številne spomine, s katerimi sem se potem podal na pot,« razlaga Habjan, ki je pot prehodil v začetku julija 2024.
Sedemdnevno prečenje ni postreglo le z gorniškimi užitki in prijaznimi ljudmi, vedno pripravljenimi pomagati, temveč tudi nevšečnostmi, kot so celodnevni dež, vročina in izgubljanje. Predvsem pa je samotnega popotnika poneslo po poti spominov: na prve hribovske korake in očeta, odkritje alpinizma in kasneje brezpotij, vključitev med gorske reševalce, sinovo nesrečo in pisanje ter urednikovanje. »Nekateri deli spominov so bili lažji, drugi težji. Brezpotja so bila pravi užitek, enako vodenje in plezanje, konec koncev tudi gorsko reševanje. Poglabljanje v otroške spomine je bilo povsem nekaj drugega, tudi nekateri boleči so prišli na plano, saj se je oče poslovil že pri mojih dvanajstih letih in ga v času odraščanja ni bilo več. A ravno tisti čas, ko smo z družino hodili skupaj, mi je odkril mnogo lepih spominov, ki sem jih na novo obudil, tudi s pomočjo dve leti starejšega brata, s katerim sva se večkrat pogovarjala,« pove Habjan, ki je s pomočjo knjige prvič tudi celovito pogledal na svojo gorniško pot, »prej sem videl le golo aktivnost, ne pa ozadja, tistega, kar me je k temu vodilo. Vse, kar sem počel, me je namreč neizmerno izpolnjevalo in prineslo tudi veliko dobrega za druge ljudi, ne le zame. To je bil res dober občutek, do katerega brez knjige in temeljitega razmisleka o svojem početju gotovo ne bi prišel.«
Skozi vsak stavek, spomin in dogodek se prikrade tudi Habjanov pogled na gore in človeka – ne le kot planinca, temveč tudi nasploh. »Po nasvetu urednice Renate Rugelj in literarnega zgodovinarja Mirana Hladnika, ki je bil eden prvih bralcev, sem se poskušal izogniti preveč vzgojnemu pisanju, a težko je iz svoje kože, če jo opravljaš celo življenje,« pravi Habjan, ki se mu zdi tokratno, refleksivno delo veliko bolj prijetno v primerjavi s pisanjem vodnikov in priročnikov. »Pisanje vodnika je natančno in včasih mukotrpno delo, ki sem se ga, moram priznati, že kar preobjedel,« pravi in doda, da ga ljubezen do gora ni minila kljub vsem obveznostim, ki jih je imel v zvezi z njimi. »Gore so me spremljale v vseh življenjskih obdobjih, me učile, vzgajale, preizkušale, mi dajale, tudi jemale, pomagale iskati notranje ravnovesje in me opominjale. Bile so mi za družbo, rekreacijo, sprostitev, raziskovanje, užitek, pa tudi za službo. S prehojenimi potmi in preplezanimi smermi sem rasel tudi sam. In kot sem dal naslov eni od svojih knjig, so postale moj način življenja. Leta bežijo in gorski vrhovi postajajo vse višji, stene vse bolj strme. Prišel bo čas, ko jih bom gledal bolj od daleč … A pustile so mi veliko, da bo tudi za tisti čas še vedno ostalo kaj lepega!« pravi 68-letni Kamničan, ki meni, da so kljub vsemu v gorah bolj pomembna doživetja kot dosežki. Še vedno mu gore predstavljajo tudi navdih za ustvarjanje. Že prej je bil plodovit pisec, upokojitev pred dvema letoma pa mu je prinesla še več časa, ki ga s pridom izkoristi. »Na srečo sem toliko pri močeh, da mi vse skupaj še ni pretežko,« pravi Habjan. Rezultat so štiri nove knjige v letošnjem letu – tri, poleg najnovejše Na samotnih poteh še Mojstranške veverice in vodnik po Kamniško-Savinjskih Alpah in Karavankah, ki sta ga napisala z Andražem Poljancem, so že izšle, četrta, avtobiografija paraolimpijca Darka Đurića, pod katero se podpisujeta tako Habjan kot Đurić, je ravno v pripravi za tisk.
Kot pove Habjan, se je na koncu prečenja Karnijskih Alp počutil izpolnjenega. Dosegel je cilj, ki vnaprej ni imel nikakršne posebne vrednosti, a je smisel našel v poti. »Hribi so kot življenje, enkrat lepi, drugič slabši, vse se izmenjuje in vse moramo nekako preživeti,« pravi v potopisu Na samotnih poteh, ki z natančnimi in jezikovno bogatimi opisi narave, elegantnimi prehodi med spomini in resničnostjo ter zanimivimi doživetji bralca zasanja v romantičen gorski svet, samoten, preprost in surov, hkrati pa je hvalnica izgubljenim vrednotam, kot so pomoč sočloveku, pripravljenost pomagati, prijaznost, in vrlinam, brez katerih hriboviti svet kaj hitro pokaže zobe – mirnost, iznajdljivost, premišljenost.
