Tako pravi Helena Koder, ki je ustvarjalka v širšem pomenu te besede. Je avtorica številnih nagrajenih dokumentarnih filmov, je velika ljubiteljica branja, poezije in umetnosti, v zadnjem času pa se posveča esejističnemu pisanju. Letos je pri Mladinski knjigi izšla njena knjiga Krošnja z neznanim sadeži, v kateri v enajstih esejih piše o svojem subjektivnem doživljanju sveta. Na torkovem srečanju Osebno z literaturo v kamniški knjižnici se je z njo pogovarjal Vlado Motnikar.
V knjigi, za katero je Helena Koder dobila Rožančevo nagrado za najboljše esejistično delo, so zbrani eseji, ki so bili v revijah objavljeni v zadnjih letih. Prvi esej je bil napisan o vizualnih podobah v pesmih Milana Jesiha. »Še posebej se me je dotaknila pesem o lepi deklici, saj je polna močnih podob. Takrat sem se vprašala, ali znam o tem, kaj napisati. Bila sem srečna, ko so mi esej objavili v reviji Literatura, in tako sem začela s pisanjem,« je začetke opisala Helena Koder, ki je v svojih esejih velikokrat pisala o ljudeh, ki so se je dotaknili. Vsak je posvečen neki osebi, a ne piše samo o eni osebi, razglablja o različnih temah. »Pri pisanju so se mi odpirale nove misli, videla sem nove povezave, in pri raziskovanju stranskih poti zelo uživala. Pisanje te nosi ali kot pravi Charles Simic, pesnik se s svojo pesmijo odpravi v cerkev, konča pa na pasjih dirkah. Pisanje je tudi ubesedenje. Iskanje pravih besed, da zapišem neko misel, je nekaj najlepšega,« je svoj način pisanja razložila rojena Kamničanka. Tako v eseju, posvečenem pesniku Petru Kolšku, piše o kulturni dediščini in o tem, da Slovenci velikokrat cenimo rojake, ko umrejo in da morajo tudi mladi spoštovati dediščino. V tem eseju je pisala tudi o Almi Sodnik, saj rada obuja spomine na pozabljene ljudi, in o Kantovi filozofiji. Piše tudi o svojem odkrivanju poezije Marie Szymborske, katere pesmi je odkrila ravno po težki življenjski preizkušnji. Zelo osebni esej, ki je posvečen poljski pesnici, je bil napisan kot zadnji.


Piše tudi o svojem doživljanju likovne umetnosti, kot pravi sama, si na vsaki razstavi izbere sliko, do katere se kasneje vrne. Na začetku vsakega eseja je slika ali fotografija, prav posebna je naslovna fotografija, ki je iz filma Nostalgija.
Na dogodku je bil prisoten tudi urednik knjige Andrej Ilc, ki je dejal, da še nikoli ni za neko delo dobil toliko odzivov kot ravno za ta prvenec Kodrove, ki ga je navdušila tudi s tem, da v knjigi ne ločuje med umetnostjo in življenjem, saj sta pojma neločljivo povezana.

