petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
16.5 C
Kamnik
petek, 1 julija, 2022
DomovAktualnoS slovenskim znanjem sledijo svoji zvezdi

S slovenskim znanjem sledijo svoji zvezdi

Februarja je pri Planinski založbi PZS izšla knjiga Z znanjem do zvezd, ki v sliki in besedi ter zgodbah in osebnih izpovedih postavlja spomenik slovenski šoli za nepalske gorske vodnike v Manangu, ki jo je pred več kot 40 leti ustanovil Aleš Kunaver. Tako šolo kot knjigo je pomembno soustvarjalo tudi mnogo Kamničanov, od Bojana Pollaka, ki je šolo vodilkar 25 let, in inštruktorjev Matjaža Šerkezija, Marjana Kregarja, Ceneta Griljca in Frana Kemperleta ter inštruktorice Darje Jenko, do Vladimirja Habjana, urednika Planinske založbe in avtorja, ki se je v knjigi pogovarjal s Petrom Markičem, vodjem šole med letoma 1985 in 1994, in ne nazadnje Mojce Volkar Trobevšek, ki je vse zgodbe in dejstva zbrala ter uredila in se pod monografijo Z znanjem do zvezd podpisuje kot snovalka, urednica in avtorica.


Monografija, ki med bralce prihaja tako v slovenskem kot angleškem jeziku, je posvečena Alešu Kunaverju, vsem vodjem, inštruktorjem, zdravnikom ter podpornikom 40-letnega delovanja slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu. »V knjigi smo poskušali opisati 40-letno delovanje slovenske šole za nepalske gorske vodnike, ki so se od Slovencev učili alpinističnih veščin in so s tako usvojenim znanjem lahko postali vodniki po svoji deželi in gorah. Vse skupaj se je začelo leta 1979, sodelovanje med Planinsko zvezo Slovenije in nepalsko planinsko zvezo pa je trajalo do leta 2019. Od takrat Nepalci vodijo šolo samostojno brez naših inštruktorjev. Svoje ljudi v svojem jeziku poučujejo za vodnike na istem nivoju kot se to dogaja drugje po svetu,« vsebino knjige kratko povzema Mojca.

Knjigo bogatijo številne fotografije iz Nepala. »V knjigi sta dve vrsti fotografij. Prve so dokumentarne, pri teh sem si pomagala z arhivsko zbirko v Narodni in univerzitetni knjižnici ter Muzeju novejše zgodovine. V obeh ustanovah namreč hranijo fotografije, ki jim jih je predala Aleševa žena Dušica Kunaver. Druge so lepe fotografije nepalske pokrajine, ki bralca povabijo k obisku Nepala. Moje vodilo je bilo, da mora knjiga vsaj toliko kot z besedami govoriti tudi preko fotografij,« pojasni Mojca.

Šola je poslanstvo

Poleg fotografij so v knjigi še skice in načrti o nastajanju šole, kratka zgodovina slovenskega himalajizma v obdobju Kunaverja in učni načrt šole, poleg tega pa še številne zgodbe in misli tako slovenskih kot nepalskih inštruktorjev. »Zelo pomembno se mi je zdelo, da so v knjigi zapisane zgodbe posameznikov. To je bil moj cilj že od samega začetka. Tako bralstvo dobi vpogled v intimno doživljanje šole. Vključeni so tako Slovenci kot Nepalci, da bralec z obeh strani začuti, kaj je šola pomenilaenim in drugim. Tečaj je trajal od treh tednov do enega meseca, kar je dolga doba, ki so jo intenzivno doživljali tako slovenski inštruktorji kot nepalski tečajniki. Želela sem, da bi preko zapisov teh zgodb ljudje razumeli bistvo slovenske šole v Manangu,« razlaga Mojca in poudarja, da se je šola rodila iz nuje, nadaljevala pa iz ljubezni do nepalskega človeka in iz moralnega imperativa, da človek naredi tisto, kar je prav. »Vse delo slovenskih inštruktorjev je bilo prostovoljno. Nepalcem so vračali tisto, kar so od njih dobili. Ker so jim omogočili, da so osvojili npr.osemtisočak, so čutili, da morajo to vrniti,« poudarja Mojca. Ali kot je ob izidu knjige dejal Bojan Pollak, ki je bil član treh himalajskih odprav, v šoli za gorske vodnike v Manangu pa je bil osemkrat, enkrat kot inštruktor in sedemkrat kot vodja tečaja: »Ta zgodba me po svoje izpolnjuje, mi govori, da smo delali prav, da smo bili koristni, da mi ni življenje spolzelo skozi moje sebične prste. Kdo je že rekel, da je smisel življenja v delovanju tudi za druge in ne samo za sebe? Ni vsak za vse, ne more vsak delati vsega dobro, odlično. Ni vsak ustvarjen za dobrega zdravnika, reševalca, inženirja, učitelja itd. Vsak se lahko nauči določenega poklica, vendar ga lahko dobro opravlja samo tisti, ki v tem poklicu najde samega sebe. Zato tudi ne more biti vsak ustrezen za inštruktorja v tej šoli. Ne začuti vsak bistva te šole. To ni samo usposabljanje, prenos znanja in izkušenj. To je res neke vrste poslanstvo, ki se ga človek lahko zave šele čez nekaj časa.« In prav poslanstvo je bilo motiv za postavitev šole že pri njenem ustanovitelju, Alešu Kunaverju. Ker se je zavedal odgovornosti do domačinov ob prvenstvenem vzponu na Makalu (8463 m) po južni steni leta 1975, se je v znak hvaležnosti odločil postaviti šolo za nepalske gorske vodnike v Manangu, s tem pa se odpovedal vodenju alpinistične odprave na Everest in jo predal Tonetu Škarji. »Everest je cilj, šola je poslanstvo. Odprava je ob koncu zaključena, šola pa je nekaj trajnega,« je takrat dejal Kunaver, Mojca pa dodaja, »poslanstvo je v tej knjigi večkrat zapisana beseda. Prostovoljstvo, pomoč drugemu brez pričakovanja povračila, iz dobre volje in za boljše življenje sočloveka, je vrednota, ki jo v pričevanjih sodelavcev šole vedno znova srečujemo.«

40 let razdajanja znanja in izkušenj

»Knjiga nas uči, da je odločitev za dobro mnogokrat težka, uresničitev naporna, rezultat pa veličasten. Tako kot je veličasten 40-letni mednarodni humanitarni projekt, ki ga je s ponosom živelo in izpeljalo več generacij Slovencev. Za svoje delo si zaslužijo globoko spoštovanje in zahvalo, s to knjigo pa želimo njihovo delo ohraniti v večnem spominu,« poudarja Mojca.V slovenski šoli za nepalske gorske vodnike so namreč od leta 1979 do 2013 izvedli 28 tečajev, na katerih so 911 ljudem predali osnovno alpinistično znanje, na prvih 17 tečajih pa tudi vodniško znanje. Tečaj je izvedlo 112 različnih inštruktorjev in zdravnikov: iz Slovenije 56 (nekateri tudi večkrat), Nepala 41 (nekateri tudi večkrat), Hrvaške 6, Francije 2, Kanade 2, Indije 1, Nemčije 1, Srbije 2 in Švice 1. Nepalci sami so izvedli še nekaj tečajev; vseh tečajnikov je bilo 1129. Posamezni tečaji so trajali od 33 do 44 dni. Po podatkih Planinske zveze Nepala je do vključno leta 2013 tečaje obiskovalo 1111 tečajnikov, do vključno leta 2019 pa skupaj 1389. Naši inštruktorji in zdravniki so sodelovali pri usposabljanju 927 tečajnikov. Ko se je leta 1984 Kunaverjeva pot ustavila na poletu proti Triglavu, je tudi šola v Manangu po petih letih izgubila svojega ustanovitelja in vodjo. Krmilo šole so takrat prevzeli njegovi prijatelji alpinisti – naslednje desetletje jo je vodil kranjski alpinistični inštruktor in psiholog Peter Markič, nato pa 25 let Bojan Pollak.

Z znanjem do zvezd

Mojca pravi, da je v celotni zgodbi o slovenski šoli najbolj fascinanten razvoj dogodkov in napredek, ki se je zgodil: leta 1979, ko so slovenski inštruktorji prvič prišli v Manang, so tečajniki prišli na tečaj revno opravljeni, nekateri komaj obuti, nekateri celo bosi. Dobrih štirideset let pozneje so njihovi potomci, ki so se tudi šolali v mananški šoli, opravili vrhunski alpinistični vzpon, prvi zimski vzpon na drugo najvišjo goro na svetu, K2. Dota slovenske šole za gorske vodnike v Nepalu je tako dvojnega značaja, kar tako lepo povzame tudi sam naslov knjige – Z znanjem do zvezd. »Šola je pripomogla h gospodarskemu razvoju države, saj se je z opolnomočenimi domačini (višinskimi nosači, lastniki trekinških agencij …) lahko razcvetel gorniški turizem, Nepalci pa so se tudi s pomočjo slovenskega znanja razvili v vrhunske alpiniste, ki zdaj stopajo v korak s tujimi narodi, ki že od nekdaj osvajajo njihove vrhove,« razlaga Mojca.

Knjiga Z znanjem do zvezd
Foto: arhiv Mojce Volkar Trobevšek
Predstavitev knjige tudi v Kamniku

Knjiga je naletela na lep odziv med bralci in v medijih, Mojco pa veseli predvsem to, da so jo dobro sprejeli ljudje, ki imajo v njej ključno vlogo. »V prvi vrsti so to Dušica Kunaver, Bojan Pollak in Peter Markič ter inštruktorji,« pravi Mojca in ob tem izpostavlja, da je med nastajanjem knjige naletela tudi na številne težave, »določena dejstva so se razlikovala, na primer podatki o številu tečajnikov, imenih, letnicah pri naši planinski zvezi se razlikujejo od tistih v nepalski. Poleg tega knjiga zajema 40-letno obdobje, tako da se nekateri pogledi in spomini ter zgodbe razlikujejo.« Ravno zaradi tega Mojca poudarja, da je med nastajanjem knjige, ki ji je zadnjih devet mesecev posvetila vsak trenutek svojega prostega časa, morala biti precej diplomatska, hkrati pa ji je ogromno pomagalo tudi dejstvo, da se z delom in življenjem Aleša Kunaverja ukvarja že dlje časa. »Če se ne bi že prej ukvarjala s to temo, ki mi je blizu tudi osebno, se verjetno ne bi odločila za urednikovanje te knjige. Takšen projekt za urednika predstavlja velik izziv, ker je mednaroden. Veliko je bilo komunikacije, dogovarjanja; z avtorji, strokovnimi delavci, funkcionarji in ustanovami pri nas in v Nepalu. Knjiga je dvojezična in v njej sodeluje več avtorjev, obsežen je tudi podatkovni opus.«

Knjigo lahko kupite v spletni trgovini Planinske založbe PZS, na voljo pa je tudi v knjigarnah. Predstavitev knjige z vsemi Kamničani, ki so zaznamovali tako šolo kot monografijo, bo tudi v Kamniku, in sicer 17. marca ob 18. uri na Gradu Zaprice. Naslednji dan, 18. marca, ob 18. uri, bo knjiga predstavljena tudi v Planinskem muzeju v Mojstrani.

Mojca Volkar Trobevšek
SORODNI ČLANKI

VREME

Kamnik
clear sky
16.5 ° C
17.6 °
14.8 °
94 %
0.5kmh
0 %
pet
31 °
sob
27 °
ned
30 °
pon
32 °
tor
29 °

SLEDITE NAM NA

Najbolj brano