Gašper Repovž, ki ustvarja pod blagovno znamko Mosaico by Repua, je oboje. Čudoviti, ročno izdelani kosi pohištva, v katerih ohranja in poudarja stoletne zgodbe, kot jih je v masivni les vtisnila narava, so plod Gašperjevih pridnih rok, njegovega občutka za brezčasno lepoto lesa in neizmerne domišljije, ki jo navdihujejo naravne oblike in nepravilnosti lesa. »Vsak detajl nosi svojo zgodbo in vsak kos lesa je neponovljiv odtis narave,« pravi Domžalčan, čigar poslovna pot ne navdihuje le zaradi lepote izdelkov, temveč predvsem dejstva, da je vse svoje strokovno znanje pridobil sam in na podlagi lastnih izkušenj. Gašper namreč ni poklicni mizar, temveč samouk.
Ravno zaradi samoukosti, meni Gašper, že vsa leta nastajajo posebni izdelki, saj dela po svojih in ne klasičnih mizarskih postopkih. »Čeprav nisem klasičen mizar, s svojimi postopki ustvarjam izdelke, ki so ljudem všeč,« meni Gašper. Z lesom, ki ga je sicer zanimal in privlačil že kot otroka, kasneje je veliko delal z njim tudi kot študent, se je sprva začel ukvarjati ljubiteljsko. Ko je dobil prvo redno plačo, je kupil nekaj manjših strojev ter ročno orodje za obdelavo lesa. Začeli so nastajati prvi izdelki. »Na začetku je šlo marsikaj narobe. Nato je iz izkušenj postopoma prišlo tudi znanje. Včasih sem vse noči premleval, kako bi moral nekaj narediti. A prav iz teh napak sem se največ naučil,« se spominja Gašper. Neprespanih noči je bilo veliko in danes bi Gašper marsikateri izdelek znal narediti drugače, bolje, lepše. Kljub temu pa kakovost tudi pri prvih izdelkih nikoli ni bila vprašljiva. »Prvi izdelek je bil leta 2009 zunanja sedežna garnitura, ki jo imamo doma na vrtu. Še danes stoji in dokazuje, da so izdelki kakovostni in zdržijo vse preizkušnje časa,« pravi Gašper. Prav vrtne garniture so bile v prvih letih ustvarjanja paradni konj blagovne znamke Mosaico by Repua, medtem ko danes prevladuje notranja oprema: mize, police, kuhinjski šanki oziroma kuhinje nasploh, tudi kopalniško pohištvo, klubske mizice, masivne postelje in unikatne luči.
Po osmih letih ustvarjanja ob redni službi je prišel prelomni trenutek in leta 2017 se je Gašper odločil, da stopi na samostojno pot. Čeprav čas ni bil pravi, je čutil, da je odločitev dobra, in je ni nikoli obžaloval. »To je bilo leto največjih sprememb v mojem življenju. Žena je bila noseča, začel sem urejati lastno stanovanje v domači hiši, pustil sem redno službo. Vse najbolj stresne stvari v življenju sem doživel v enem letu,« se spominja Gašper. A kar ne ubije, okrepi. »Težki časi te oblikujejo. Ko minejo, ugotoviš, da v življenju ni prav veliko tako zelo težkih stvari, da jih ne bi prenesel. Hkrati se začneš manj obremenjevati z določenimi stvarmi in vznemirjati zaradi njih,« pravi Gašper.
Poudarja naravno, brezčasno lepoto lesa
Tudi na samostojni poti so se hitro našli kupci, ki cenijo luksuzne kose pohištva. »Mojim strankam je všeč naravno in nekaj posebnega. Kombinacija tega dvojega jih hitro pritegne,« razloži Gašper, ki izdeluje le unikatne kose iz slovenskega lesa v primerjavi s klasičnim mizarstvom, kjer so vse površine enake, obdelane in zlepljene skupaj. »Ponavadi delam iz enega ali dveh kosov lesa. Pri izdelavi večinoma uporabljam prostoročno orodje, na splošno pa poskušam les čim manj rezati in obdelovati. Če je pravilno sušen, ga pustim skoraj takšnega, kot je zrasel. Oblikujem po naravi – rob ostane živ, kot je zrasel, tudi letnice ostanejo vidne, pustim vse razpoke. Uporabljam naravne materiale in premaze,« svoj pristop opiše 42-letni samouk, pri čemer poudarja, »ko pustiš, da pride do izraza narava, dobiš res nekaj posebnega.«
Ker je vsak kos unikaten, mu stranke pustijo proste roke in zaupajo njegovi domišljiji. To je pravzaprav tudi njegov pogoj: »Vsaki stranki povem, kako delam. Če na primer kdo hoče gladke robove, lahko gre k drugemu mizarju.« Na začetku, ko je pomemben vsak evro, se je še uklanjal željam, danes ne več. A stranke mu zaupajo – z razlogom, saj njegovi kosi popolnoma navdušijo. »Trenutno ravno montiram kuhinjo v zimskem vrtu. Stranka mi je dala svoj les, ki je bil siv, razpokan in počrnjen. Ko sem ga obdelal, stranka skorajda ni mogla verjeti, da je to isti kos. Kar gledala ga je, božala in hvalila. Takrat vidiš, da je tvoje delo vredno,« razlaga Gašper, ki mu je všeč izdelava unikatnih kosov, saj delo tako ni nikoli dolgočasno, čeprav prizna, da je prvotna zaljubljenost v les, ko ga je navdušil vsak novi kos in je komaj čakal, da ga obrusi in naolji ter se pokažejo barve in letnice, popustila. A nikakor ni minila – le prerasla je v zrelo ljubezen, ko mu les predstavlja lepoto in svobodo, hkrati pa ga delo z njim pomirja.
Novo življenje bukve iz parka Univerzale
Gašperjeva glava je vedno polna idej. »Ko se pojavi priložnost za nov izziv, kjer se lahko prosto ustvarjalno izrazim, ga vedno zgrabim z obema rokama,« pravi Gašper. S točno takim izzivom se je po naročilu Občine Domžale ukvarjal letos poleti, ko je iz bukve, ki je stala v parku Univerzale v Domžalah, a je propadala, zato jo je bilo treba podreti, ustvaril dve unikatni masivni klopi. »Drevesu smo vdihnili novo življenje, in ga v drugačni, a trajni obliki vrnili v park. Nastali sta dve čudoviti leseni skulpturi, ki nista le uporabni, ampak tudi krasita zeleni kotiček parka kot živi spomini narave,« pravi Gašper in omeni, da je bilo delo zaradi razsežnosti in teže debla zelo zahtevno. »Veliko truda sem vložil, da sem čim bolj ohranil naravno lepoto debla, kot ga je izklesala mati narava, a hkrati zagotovil funkcionalnost. Klopi so robustne, to je tudi njihov čar. Zelo pomembna je bila dobra zaščita, da bodo klopi čim dlje zdržale na prostem,« razloži Gašper, ki si je kmalu po podrtju bukev tudi ogledal in videl, da sta se spremenili barva in struktura, les je res že začel trohneti.
Poleg ustvarjalnih Gašperju ne zmanjka niti podjetniških idej. Že nekaj časa se igra z idejo lastnega razstavnega salona. »Salon bi uredil po vzoru podobnih v tujini, kjer razstavljajo vnaprej pripravljene kose – mize, podnožja, različne kombinacije – in si jih stranke lahko poljubno izberejo,« razlaga, a močno si želi, da bi bil salon plod sodelovanja več rokodelcev in umetnikov, ki bi skupaj ponujali komplementarne unikatne izdelke: poleg njegovega pohištva še slike, lončene posode, kipe ipd. Poleg te ima še eno željo – da bi bil tak prostor v Domžalah ali Kamniku. Zakaj ideje še ni uresničil? »Največja težava je čas. Kako vse skupaj sploh uresničiti?« se sprašuje Gašper, ki vse v podjetju dela sam – od ogledov in ponudb do izdelave pohištva in montaže ter urejanja dokumentacije, računov ipd. Želja je tudi širitev v tujino, že zdaj naročila prihajajo tudi od tam. Zato zadnje čase veliko razmišlja o dodatni pomoči, a ta seveda prinese tudi odgovornost.
Čas bo pokazal
Želje torej so, a dokončna, jasna podoba še ni začrtana. Tako kot ujame trajnost narave v svoje izdelke, bo tudi prihodnji poslovni poti pustil času čas. »Les nosi toplino, življenje in energijo narave. Ko ga obdelujemo, se učimo tudi sami postajati bolj potrpežljivi, ustvarjalni in v sozvočju s svetom okoli nas.«
