»Zdaj imam dva rojstna dneva. To je kot novo življenje, kot bi se na novo rodil. Sem poln življenja,« pripoveduje Mengšan Robi Belentin, ki so mu 28. marca uspešno presadili jetra. Svoje zdravstvene težave je – in jih še vedno – premaguje z nasmehom na ustih.
Novica, ki spremeni vse
Robi Belentin je nova jetra potreboval, ker je zbolel za rakom na jetrih. »Ko sva s partnerko z avtodomom konec julija prišla na morje, sem odprl aplikacijo zVEM in pogledal izvid magnetne resonance jeter, ki sem jo zaradi dolgoletnih težav s tem organom opravljal dvakrat na leto. V izvidu je pisalo, da imam raka. Bil je kar manjši šok, sploh ker sem za slabo novico izvedel kar prek aplikacije. Čez teden dni sem dobil obvestilo, da bo moj primer šel na konzilij, 8. avgusta pa me je zdravnik poklical in povedal, da je konzilij predlagal kemoterapije in priprave na presaditev jeter, kar je bila edina možnost, da preživim. Brezpogojno sem zaupal zdravnikom in sem se z vsem strinjal,« se spominja.
Tako se je začela njegova pot po bolnišnicah. Trikrat je imel kemoterapijo, saj so želeli preprečiti nadaljnje širjenje raka. Pregledali so ga od glave do pete: UZ, EKG, gastroskopija, nevrološki pregled, obiski pri psihologu, socialni delavki in psihiatru ter še marskikaj drugega. Vse z namenom, da bi izključili čim več možnih zapletov pri sami operaciji. Preventivno so mu izpulili celo nekaj zob, saj je obstajala nevarnost vnetja. Sam pa je prebral veliko informacij. »Rekel sem si, da bom do operacije naredil vse, kar je v moji moči, nato pa bo vse v rokah zdravnikov. Pripravil sem se in bil v dobri psihični ter fizični kondiciji,« je dodal.
Čakanje na klic upanja
Na začetku tega leta, po nekaj mesecih pregledov, so ugotovili, da je primeren kandidat, in ga uvrstili na čakalno listo za transplantacijo. Njegova glavna naloga je bila, da skrbi, da je zdrav in da ima ves čas telefon pri sebi, ker lahko zazvoni v vsakem trenutku. Že 5. februarja ga je zgodaj zjutraj zbudilo zvonjenje telefona. »Bil sem zelo živčen, ker sem takoj vedel, od kod je klic, in zato sem se težko javil. Klical me je glavni kirurg, ki je dejal, da imajo jetra zame. Šel sem na sprejem, kjer so me pripravili na operacijo, a nato so ugotovili, da ta jetra niso primerna zame. Namesto da bi šel na operacijo, sem šel domov. Po eni strani sem bil vesel, da bom dobil še bolj primerna jetra, po drugi strani razočaran, ker sem bil že pripravljen na akcijo, pa se je žal izjalovilo,« je povedal.
28. marca ob pol dveh ponoči pa je sledil drugi klic. Sledila so rutinska vprašanja o njegovem zdravstvenem stanju in že je bil na poti v Ljubljano, kjer so ponovno opravili vse potrebne preiskave. Tokrat je bilo z novimi jetri vse v redu in okoli 16. ure so ga odpeljali v operacijsko dvorano.
Osemurna operacija in nova priložnost
Po operaciji, ki je ena najzahtevnejših in je v Robijevem primeru trajala približno osem ur, je v bolnišnici preživel le štirinajst dni, kar je za bolnike po transplantaciji zelo malo. »Zdravniki, medicinske sestre in ostalo osebje so odlično poskrbeli zame in bdeli nad mano ves čas. Hrana je bila dobra, vse so uredili. To so vrhunski strokovnjaki. Na to, kar imamo v Sloveniji, smo lahko zelo ponosni. Spraševali so me, ali je vse v redu. Postavili so mi velik zaslon, da sem lahko gledal televizijo,« je obudil spomin na čas na intenzivni negi.
Po njegovih besedah ni imel nikoli nobenih bolečin. V smehu pove, da je bila njegova najhujša bolečina, ko so mu odstranili obliž. Najtežja pa sta bila prva dva dneva, ko je bil v kritičnem stanju, se ni smel premikati in je trpel hudo žejo. »Dva dni nisem nič pil, močili so mi le ustnice. Tretji dan sem rekel sestri, da sem žejen, in šla je kupit pol litra mrzle vode s svojim denarjem. To mi je ogromno pomenilo. Takšne malenkosti ti dajo moč. Druga stvar, ki mi je ostala v spominu, je neverjetno hiter napredek. Ko sem lahko prvič šel sam do stranišča, je bilo to preprosto neverjetno,« opisuje svoje male, a velike zmage.
Moč podpore in pozitivnega razmišljanja
Svojo moč je črpal iz pozitivnega razmišljanja, saj je vedno verjel, da bo bolje. Moč pa so mu dajali tudi njegovi najbližji – partnerka, otroci, mama ter prijatelji, ki so mu pomagali, da v težkih trenutkih ni obupal. Na ulici ga ustavljajo mimoidoči in ga sprašujejo, kako je. »Lepo je, ko vidim, da ljudje niso sebični in da jih je iskreno skrbelo zame. Veliko podpore sem dobil tudi prek socialnih omrežij.«
Ni pa bila ta preizkušnja lahka za njegove najbližje. Iskreno se je pogovoril tudi z mlajšim sinom in mu povedal, da gre za zelo kritično operacijo. »On se je veliko pogovarjal z mojo partnerko in mislim, da jima je ta medsebojna podpora pomagala,« pove Robi.
Prvih šest mesecev previdnosti
Prvih šest mesecev po operaciji je najbolj kritičnih, zato Robi zelo pazi na svoje zdravje. Ne zadržuje se v zaprtih prostorih in v trgovino hodi z masko, saj, kot pravi, če bi zdaj postal brezbrižen, bi s tem uničil trud celotne ekipe. »Več kot sto ljudi je sodelovalo, da sem dobil nova jetra. Po operaciji, ko sem malo prišel k moči, sem šel za dva meseca z avtodomom na Gorenjsko. Bil sem v naravi, brez skrbi in brez možnosti okužbe,« se spominja prvih mesecev po operaciji.
Trikrat na dan jemlje zdravila, pri čemer je pomembno, da jih vzame vsak dan ob točno določeni uri. »Zdaj je spet vse na meni. Moram vzdrževati svoje zdravje in paziti nase, saj me lahko že prehlad ubije,« se zaveda nevarnosti. Zanimivo je, da mora ohranjati šibek imunski sistem, saj le tako njegovo telo lahko sprejema nova jetra, ki bodo zanj vedno tujek. V vsakem trenutku do konca življenja se lahko zgodi zavrnitev. Sčasoma pa se bo možnost zapletov zmanjševala in Robi Belentin bo lahko bolj sproščen.
Poštar, popotnik in človek, ki zna uživati v malem
Preden je Belentin zbolel, je delal kot poštar v Domžalah, najpogosteje v Depali vasi. »Vsi so me poznali. Ta služba mi je bila zelo všeč. Vozil sem se z malim avtomobilčkom, imel sem aktivno delo. Ko si toliko časa poštar, si skoraj z vsemi na ti,« pripoveduje. Upa, da bo še kdaj nosil pošto v njem tako ljubi Depali vas, saj jo zelo pogreša – verjame, da tudi prebivalci njega. Rad je tudi potoval z avtodomom, tako po Sloveniji kot tujini in užival v raziskovanju novih krajev ter iskanju brezplačnih parkirišč. Rad kolesari in pove, da je po transplantaciji že prevozil celotno slovensko obalo. Zdaj je Robijev največji cilj ohranjati zdravje. Nekoč pa si želi, da bi se z avtodomom spet podal na daljše poti – vse do Grčije, italijanskega škornja in Barcelone.
»Aktiven sem tudi na forumu Alter. Tam iskreno pišem o vsem, tudi o težjih trenutkih. Drugi uporabniki foruma, katerih večine sploh ne poznam v resničnem življenju, so mi s spodbudnimi besedami zelo pomagali v težkih časih pred operacijo in tudi po njej. Eden od uporabnikov pa mi je celo uredil konkretno pomoč, za kar sem mu zelo hvaležen. Uporabnik, ki me sploh ne pozna osebno, mi je uredil obisk pri zobozdravniku, da sem bil brez skrbi glede stroškov,« pove Robi.
Poziv k darovanju
Robi Belentin se je že leta 2019 opredelil kot darovalec, nikoli pa si ni mislil, da bo organ potreboval sam. Svoje poslanstvo je našel v promoviranju vpisovanja na seznam darovalcev.
Je aktiven član Slovenskega društva za transplantacijo, ki povezuje ljudi s presajenimi organi, njihove svojce in strokovnjake s področja transplantacij. V društvu je veliko pozitivnih ljudi, tako kot je on. »Tam so pozitivni ljudje, veseli, da so rojeni na novo. Želimo si, da bi se čim več ljudi odločilo za darovanje organov. Opredeliš se lahko tudi elektronsko – in je res enostavno.«
Poziva vse, da tudi sami postanejo darovalci in rešujejo življenja. »Darovanje podpiram, saj želim s tem vrniti skupnosti, kar mi je dala,« pravi Mengšan. S svojimi nasveti in izkušnjami pomaga tudi tistim, ki so pred operacijo in tudi po njej.
In še Robijevo sporočilo za konec
»V življenju je treba uživati – zdaj. Denar ti ne pomaga, če nimaš zdravja. Ko si bolan, začneš ceniti življenje.«
