V Kinološkem društvu Domžale deluje tudi enota reševalnih psov, majhna, a predana skupina vodnikov in njihovih štirinožnih partnerjev. Čeprav jih je v društvu le šest, predstavljajo pomemben del širše mreže reševalnih psov v Sloveniji, kjer je okoli 300 vodnikov.
Zahtevno izobraževanje
Izobraževanje reševalnega para je precej bolj zahtevno, kot se morda zdi na prvi pogled. Najprej mora usposabljanje opraviti vodnik, ki se tri do štiri mesece izobražuje v Izobraževalnem centru za zaščito in reševanje na Igu. Šele nato sledi dolgotrajen proces šolanja psa, ki običajno traja dve do tri leta. Ves ta čas pes dela pod mentorstvom inštruktorjev, skupaj z vodnikom pa postopoma napreduje do prvih izpitov in kasneje do vključitve v operativno enoto.
Izpiti so sestavljeni iz dveh glavnih delov. Prvi preverja poslušnost psa in premagovanje ovir, drugi pa njegovo sposobnost iskanja pogrešanih oseb. Ko vodnik in pes opravita vse potrebne preizkušnje, se lahko vključita v operativno enoto za iskanje pogrešanih oseb. Takrat postaneta del sistema zaščite in reševanja, ki je aktiviran ob reševalnih akcijah.
»Mi spadamo pod Osrednjeslovensko regijo, kar pomeni, da pomagamo po celotni regiji,« je povedala Maruša iz domžalske enote reševalnih psov.
Raznolike reševalne akcije
V Sloveniji je na leto približno 50 iskalnih akcij; veliko jih je bilo letos januarja in februarja. Pogosto gre za iskanje starejših oseb z demenco, izgubljenih pohodnikov ali ljudi v duševni stiski, ki jih je skoraj polovica. Ob večjih nesrečah, kot so potresi, pa se lahko enote vključijo tudi v iskanje v ruševinah.
Najpogostejše naloge reševalnih psov v Sloveniji so iskanje pogrešanih oseb v naravi, predvsem v gozdovih in na težje dostopnih terenih. Sem spada tudi reševanje pod plazovi. Reševanj iz ruševin je v Sloveniji manj, saj nimamo veliko potresov. Tudi v mestih je takšno reševanje oteženo, ker je veliko ovir, od stavb do množic ljudi.
V preteklosti so slovenski reševalni psi sodelovali tudi v mednarodnih misijah, denimo po katastrofalnem potresu v Turčiji ter ob poplavah v Bosni
Kako potekajo reševalne akcije?
»Veliko ljudi si predstavlja, da reševalni pes deluje tako, da povoha predmet pogrešane osebe in ji nato sledi. Toda to je le ena od metod, imenovana mantrailing. Pri klasičnem iskanju pogrešanih v naravi pa delujejo drugače. Policija določi območje, kjer bi se oseba lahko nahajala, nato pa vodniki s psi pregledajo posamezne sektorje. Pes pri tem samostojno preiskuje teren in išče vonj človeka. Ko zazna negibno osebo, jo nakaže z lajanjem in pri njej vztraja, dokler ne pride vodnik,« je še dodala mlada vodnica Maruša, ki se s svojim psom pripravlja na prvi izpit.
»Pomembno je, da so psi natančno naučeni, kaj iščejo. Ne reagirajo nujno na mimoidoče ali na ljudi, ki se gibljejo, ampak predvsem na osebo, ki sedi, leži ali miruje. Njihovo delo temelji na pozitivni motivaciji: nagrada po uspešno opravljeni nalogi je lahko igrača, hrana ali pohvala. Kaznovanja pri učenju ni, saj je bistveno, da pes z delom povezuje varnost, veselje in uspeh,« je dodala Maruša.
Treningi potekajo redno, običajno dvakrat tedensko. En trening je namenjen poslušnosti psa pri ukazih (stoj, išči) in je na poligonu; drugi iskanju v naravi. Poleg tega je veliko dela tudi doma, kjer vodnik s psom vsakodnevno utrjuje vaje. Usposabljanje zahteva ogromno časa, energije in predanosti, pa tudi denarja. Stroški niso zanemarljivi: od prevozov na treninge do opreme in veterinarske oskrbe. Ruševin v naši okolici ni, zato se je treba peljati malo dalje. Če se gasilcu pokvari lopata, kupi novo; pri reševalcih pa je “orodje” pes, živo bitje.
Kljub zahtevnosti je delo za vodnike izjemno izpolnjujoče. »To delo mi je všeč saj združuje ljubezen do psov, gibanje v naravi in pomoč ljudem. Pes porabi energijo, zraven pa sva še koristna. Po treningih se veliko tudi podružimo,« je še povedala.
Posebno mesto imajo tudi večje mednarodne vaje. V Domžalah so lani gostili tridnevno vajo pod okriljem mednarodne organizacije IRO, na kateri so sodelovali reševalni pari iz različnih držav. Takšni dogodki niso pomembni le za trening, temveč tudi za izmenjavo izkušenj in krepitev pripravljenosti za resnične intervencije. Reševanje je potekalo tudi še na Blokah in na ruševini na Igu.
Primerne so vse pasme, važna je volja
Čeprav se morda zdi, da je reševanje s psi rezervirano le za določene pasme, sogovornica poudarja, da je primeren skoraj vsak pes, ki ima dober nos, dovolj energije in pravo motivacijo. Pogosto so najbolj uporabni psi srednje velikosti, med najbolj razširjenimi pa so labradorci, ki so zelo motivirani za hrano. V njenem primeru to vlogo opravlja triletni avstralski ovčar Arči, ki pri treningih neizmerno uživa. »Sprehajava se vsak dan, ne glede na vreme. Najraje pa zahajata na Veliko planino in v okoliške gozdove,« je še dodala Maruša. Bolje je, da se psa vključi še, ko je še mlad.
Reševanje s psi je tako veliko več kot le hobi. Je dolgotrajen proces učenja, odgovornosti in sodelovanja, pri katerem nastane posebna vez med človekom in psom. Ko ta vez dozori v zaupanju in znanju, lahko pomeni razliko med obupom in srečnim razpletom iskalne akcije.
