V Galeriji Domžale se je z odvrtjem razstave Mire Resnik Rdeča nit sklenila letošnja razstavna sezona, ki jo je povezoval akademski kipar Jurij Smole. Osrednja gostja večera je v pogovoru s Smoletom razkrila svojo nenavadno umetniško pot in globoko simboliko, ki prežema njena dela, v katerih se prepletajo slikarstvo, vezenje in osebna izkušnja.
Pogum za nov začetek ob prelomnici
Njena pot v svet profesionalne umetnosti se je začela razmeroma pozno. Po upokojitvi v farmacevtskem podjetju Lek se je Mira Resnik kot redna študentka vpisala na Akademijo za likovno umetnost in tako uresničila odločitev, ki je zorela dolgo časa. Kljub dvomom, ki ji jih je že v osnovni šoli vzbudil učitelj risanja, je zbrala pogum in premagala predsodke. »Moj osnovnošolski učitelj risanja je namreč ugotovil, da tako neumne osebnosti za umetnost, kot sem jaz, še ni videl,« se je pošalila avtorica. Pet let je nato z veseljem hodila na akademijo in jo tudi končala.
Vezenje kot upor proti algoritmom
Naslov razstave Rdeča nit ne predstavlja zgolj metafore za njeno življenjsko zgodbo, temveč se v delih pojavlja povsem materialno. Umetnica v svoje slike vključuje elemente vezenja in šivanja, s čimer platna spreminja v tridimenzionalne objekte. Posebej izstopa serija del, ki deluje kot pesniška zbirka na galerijski steni. Z ročnim vezenjem besed na platno se umetnica neposredno odziva na digitalno dobo, v kateri živimo.
»V teh digitalnih časih to izgleda majčkeno nemoderno, ampak po drugi strani pravijo, da nas vodijo umetna inteligenca in algoritmi. To je moj odgovor na to, da mogoče pa ne vse algoritmom,« je poudarila Resnikova. Skozi to tehniko obuja tudi spomin na tradicijo svojih prednic, ki so preko vezenin izražale tisto, česar v preteklosti niso smele izreči na glas.
Notranje hiše in četrta dimenzija
V razstavljenih ciklih avtorica predstavi tudi sliko, na kateri je hiša vzorcev, ki predstavlja prispodobo človeškega telesa in najintimnejšega doma. V te notranje prostore ljudje shranjujejo izkušnje, bolečine in radosti. Umetnica meni, da je za pristni stik z drugimi nujno odpreti svojo hišo, hkrati pa preko metafore dimnikov simbolično odstraniti vzorce, ki niso dobri. Poleg višine, dolžine in globine je v njenih delih prisoten tudi čas, ki se izraža skozi refleksijo in občutek.
Zaključek večera je pripadel slikarkinemu razmišljanju o bistvu njenega ustvarjanja, ki ga vidi predvsem kot prostor absolutne svobode. Pojasnila je, da se v trenutku, ko stoji pred belim platnom, počuti popolnoma prosto vseh zunanjih pričakovanj, pa naj gre za mnenja kustosov, kritikov ali celo njenih najbližjih. Umetnost zanjo ni zgolj ustvarjanje predmetov, temveč celovit način življenja, ki človeka spremeni. Kljub bogatemu opusu in zahtevnim življenjskim preizkušnjam, ki so pustile sledi tudi v njenem delu, Mira Resnik na svojo pot gleda z izjemnim optimizmom. Z nasmehom je dejala, da je šele na polovici in da je njeno pravo ustvarjanje pravzaprav šele na začetku.
Razstava bo odprta do 9. aprila.
