V prostorih gradu Zaprice so prejšnji teden odprli gostujočo razstavo o Kamničanki Jožefi Humar – Debevčevi Zefi, rezbarki in vsestranski umetnici, predvsem pa pastirici z Gojške planine, ki je gojila, ohranja in bogatila kulturno dediščino tega območja. Na odprtju je bil prikazan še dokumentarni film o njenem življenju in delu, ki sta zajeta tudi v monografiji z naslovom Jožefa Humar – Debevčeva Zefa, pastirica in rezbarka. Avtorica vseh treh obeležij je Kamničanka Andreja Humar Gruden, koordinatorka tega projekta v kamniškem muzeju pa Janja Železnikar.
Tako razstava kot film in knjiga so bili že predstavljeni pred dvema letoma, a v Medobčinskem muzeju Kamnik so se odločili, da jo zaradi vseh del in velikega prispevka Debevčeve Zefe na Gojški planini gostijo tudi pri njih. »Ko sva z Andrejo Humar Gruden lani delali film o Vlastu Kopaču, sva naleteli na Debevčevo Zefo. S Kopačem sta bila zelo povezana. Ko sva leto poprej ustvarjali film o etnologu Tonetu Cevcu, ki je preučeval življenje, delo in izročilo pastirjev na Veliki planini, sva zopet naleteli nanjo. Od nje je Cevc dobil veliko informacij o življenju na planini, zgodbah, ki so se širile iz roda v rod itn. Tako je gostovanje razstave o njenem življenju in delu ter predstavitev monografije in filma logičen zaključek te trilogije, da se tudi njej poklonimo v našem muzeju,« je na odprtju predstavila Janja Železnikar in povedala še, da za Zefino zapuščino lepo skrbijo njeni domači, Debevčevi, ki so zaslužni tudi za njeno ohranitev, nekaj njene dediščine pa hranijo tudi v kamniškem muzeju, »pri nas hranimo Zefine pisave za trniče, ključavnice in druge izdelke, ki so k nam prišli z zapuščino Vlasta Kopača.«

Jožefa Humar – Debevčeva Zefa je živela na Vodicah nad Kamnikom. Enaindvajsetletna je leta 1925 začela pasti živino na Gojški planini. Med pašništvom, živino je pasla vse do leta 1976, se je spoznala tudi z velikoplaninskim trdim sirom trničem in pisavah zanj. Pisave so deščice, dolge približno 20 centimetrov in široke 2,5 centimetra, umetelno izrezljane, ki so jih pastirji vtiskovali v trnič. V tistih časih je skoraj v vsaki koči na planini bil kdo, ki je znal rezljati pisave, a po drugi svetovni vojni se je to znanje začelo počasi izgubljati in v sedemdesetih letih je bila Debevčeva Zefa ena redkih, ki je še znala izrezovati pisave. Izdelala je serijo pisav za trniče, ki jih je tovarna Titan podarila Jovanki Broz, ko sta se z Josipom Brozom v Kamniku udeležila Titanove proslave. Poleg pisav je z žepnim nožičem, ki je bilo njeno glavno rezbarsko orodje, izrezovala še kropivčke, gospodinjske pripomočke, okvirje za slike, razne figure, svečnike in ostale izdelke. Na pobudo arhitekta Vlasta Kopača je Debevčeva Zefa izdelala več ročajev, primežev za vrata in model za kljuko v obliki ptiča za turistično naselje na Veliki planini. Izdelki niso bili uporabljeni, ker se je Kopač bal, da bi bili pokradeni, sedaj jih skupaj z nekaterimi Zefinimi pisavami hrani Medobčinski muzej Kamnik v Kopačevi zbirki. V rezbarjenju je dosegla zelo visok estetski nivo, njeno rezbarjenje je cenil tudi Jože Pečnik. Za svoje izdelke, ki jih je predstavila tudi na razstavah, je dobila precej priznanj, znakov kvalitete in tudi naziv mojstrica domače in umetne obrti. »Najbolj sem občudovala njen prefinjeni občutek za detajle in krivulje ter simetrijo,« je na odprtju povedala Andreja Humar Gruden; Debevčeva Zefa je bil namreč njena teta.





Poleg rezbarjenja je ustvarjala tudi na literarnem področju, na razne lističe in v spominsko knjigo je zapisovala svoja razmišljanja in pesmi, v katerih je opisovala lepote in divje moči narave, pa tudi vreme, ki se na planini lahko zelo hitro spremeni. V zapisih in pesmih je spregovorila tudi o svojih občutjih in doživetjih, skrbeh in radosti, pastirskem življenju in domačih ter izrazila svoje misli o življenju, ljudeh in stvarstvu. Kot je na odprtju razstave izpostavil Tone Ftičar, interpret besedila v dokumentarnem filmu o Debevčevi Zefi, bi bilo vredno to področje njenega ustvarjanja še bolj natančno raziskati. »Izredno presenečenje je pesem Skrb, ki je recitirana tudi v filmu. Presenetljiva ni samo vsebina, ampak tudi zapis pesmi, ki je napisana iz središča ven, torej se plete v krogu, dodajajo se nove misli,« je razkril Ftičar. Jožefa Humar je bila teta njegove mame, tako da je za odprtje prispeval tudi tri arhivske filmske posnetke svojega očeta Jožeta Ftičarja, ki so nastali okoli leta 1964, in prikazujejo žetev na Vodicah, Zefo med risanjem pirhov in Gojško planino, kjer Zefa izdeluje trnič in pisave.
