Nova knjiga Imena slovenskih psov akademika prof. dr. Marka Snoja, letošnjega prejemnika Zoisove nagrade na področju slovenskega jezika, sodelavca Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU in Oddelka za primerjalno in splošno jezikoslovje Filozofske fakultete, ni le zakladnica pasjih imen, temveč tudi jezikoslovnih spoznanj, povezanih tako z besedo pes kot tudi izrazi, ki vsebujejo to besedo, pa tudi o pasjem leposlovju, folklori ter zgodovini. Za uvodnikom in 12 poglavji (del teh so prispevali trije soavtorji, največ je avtorjevih) – eno teh je namenjeno poobjavi Jurčičeve pravljice Deklica in psoglavci – je zadnji in hkrati najbolj obsežen, več kot 200 strani dolg slovarski del knjige.
Kot navaja avtor, je posvetil knjigo bitjem, ki nam krajšajo čas in podaljšujejo življenje in je kot taka spomenik živalim, ki so se pred 15.000 leti ali več odločile živeti v podrejenem in brezpogojnem sožitju s človekom. Med glavnimi “krivci” za nastanek je avtorjeva žena Alenka. Marko Snoj je slovar imen obogatil z etimološkimi razlagami, saj je želel, da bi ljudje vedeli, kaj pravzaprav pomeni ime njihovega psa. Največ psov v Sloveniji ima ime Reks, latinsko oznako za kralja; pogost je tudi Lesi, ki pomeni v škotski angleščini punca, dekle. Obe imeni sta priljubljeni tudi zaradi TV-nanizank in filmov, a to še zdaleč nista osamljena primera imen iz sveta literature, filma in glasbe. V slovarju najdemo številne slovenske pse, ki so poimenovani po likih iz fantazijske sage Gospodar prstanov, še več kužkov je poimenovanih po akcijskih junakih – kar 227 psov nosi na primer ime Rambo. Izbira imena (osnovni nabor je vseboval več kot 196.000 imen!) seveda pove mnogo več o lastniku kot o psu. »Imenovanje kogar koli, od človeka in živali do boga, je kulturno dejanje,« v knjigi opaža Snoj in parafrazirano doda, »je dejanje, ki odseva kulturo imenodajalca.«
Lokalni trendi v izbirah pasjih imen povedo marsikaj tudi o slovenski družbi. Iz slovarja je na primer jasno razvidno, da smo Slovenci naklonjeni alkoholnim pijačam, saj imamo pse z imeni Tekila, Viski, Champagne, Vodka in Gin; pa tudi z domačim imenom Teran. Pri izbiri pasjih imen seveda ni omejitev, kakršne veljajo pri izbiri osebnih imen, zato so lahko imenodajalci zares domiselni. Očiten porast pasjih imen, ki so k nam prišla iz angleščine, se je začel kmalu po prelomu tisočletja, statistika, ki jo je zbral avtor v knjigi, pa priča, da so danes imena, ki so prevzeta iz tujih jezikov, pravzaprav v večini: le še okrog tretjina je domačih. Psi so se izkazali kot izjemno plodovit teren za jezikoslovno raziskovanje, pa ne le za slovaropisje, temveč tudi za etimološke, zgodovinske, slovnične, literarne in folkloristične razmisleke. Slednja sta prispevala gostujoča pisca Tone Smolej in Marjetka Golež Kaučič. Že na prvih nekaj straneh najdemo fascinantne jezikovne podatke, povezane s človekovim najboljšim prijateljem. Denimo pojasnilo, da beseda “repenčiti” etimološko izhaja iz ponosne drže psov čuvajev, ki z dvignjenim repom in nastopaškim korakom sprejemajo tujce na domačih dvoriščih. Ali pa to, da izraz “odpoklic” lastnikom psov pomeni nekaj čisto drugega, kot opredeljujejo besedo naši slovarji, ki pravijo, da gre za »odvzem funkcije ali pooblastila pred iztekom mandata«. V pasjih šolah pa se naučimo z odpoklicem nemudoma priklicati svojega psa, ne glede na to, kaj tisti trenutek dela ali kaj ga zanima. V enem od poglavij so pojasnila večbesednih izrazov, vezanih na psa, kot so morski pes, pasja procesija, hot dog in številni drugi. V tem poglavju med drugim tudi izvemo, od kod besedna zveza pasje bombice.
Marsikoga bo najbolj navdušilo poglavje Pes v več besedah, kjer se nekatere besedne zveze “družijo” le enkrat, druge so pogostejše. Slovenščina ima tudi bogat nabor frazemov in pregovorov, vezanih na psa, denimo “še pes ima rad pri jedi mir”, “laže, kot pes teče”, “starega psa ne moreš naučiti novih trikov”, “cediti sline”, “stisniti rep med noge”, “ni vreden, da bi ga pes poscal” in “pes, ki laja, ne grize”. A to so pravzaprav le kaplje v morju slovenskih fraz in pregovorov, povezanih z našimi štirinožnimi prijatelji, pri čemer pa je zanimivo to, da imajo tovrstne fraze navadno precej negativen predznak. Izrazi, ki izhajajo iz pozitivnih lastnosti psov, denimo zvestobe, so v absolutni manjšini.
V zadnjih desetletjih se je družbeni status psa radikalno spremenil: čedalje več psov ima človeška imena, kar kaže na spremenjen odnos do te živali, ki jo vse bolj vidimo kot družinskega člana, ki nam je že skorajda enakopraven, včasih smo mu že celo nekoliko podrejeni. Avtor seveda nima nič proti temu, da pse imenujemo s človeškimi imeni, vseeno pa poudarja, da jih ne smemo počlovečiti, saj to »škoduje vsem, zlasti psom«. Upam, da smo vam natresli več kot dovolj zanimivosti iz tega novega vsestranskega, ne le jezikoslovnega priročnika. Knjiga, ki stane 37 evrov, bi morala krasiti roke, kavč in mizo (ne le police …) vsakega lastnika psa, ki se s svojim štirinožnim prijateljem resno, pogosto in preudarno ukvarja, in to brez izgovora, pa čeprav “je vsak izgovor dober, tudi če ga pes na repu prinese”.
Miha Pavšek
