Če vam ime Maja Cirman ne pove kaj dosti, vam bo morda več povedalo ime Cute Nola. Maja Cirman je namreč ustvarjalka, ki se skriva za omenjeno blagovno znamko. Kako zgodovinarka po izobrazbi postane umetnica, s katero so skoraj “obsedene” mlade mamice? Vse to in še več nam je povedala, ko smo jo obiskali v njeni mengeški delavnici.
Pogovora nisva pričeli na začetku, pač pa 4. avgusta, ki je tudi Maji Cirman spremenil načrte in odnesel dobršen del njene trgovinice ter opreme. Tistega dne je kot običajno prišla v službo in šele, ko je skozi okno videla, kako se po glavni cesti razliva voda, je pomislila, da gre zares. Dve uri je iz spodnjega nadstropja stavbe, kjer sta njena trgovinica in skladišče, nosila opremo v zgornje nadstropje, kjer ima delavnico. Potem je bilo vode preveč. Rešila je, kar se je rešiti dalo, in čakala, da je voda toliko upadla, da se je lahko peš odpravila proti domu. Njena delavnica je postala skladišče in za tri mesece se je svet, kot ga je poznala, ustavil.
Po prvem “adrenalinskem” tednu so prišli tedni različnih občutkov, ki jih Maja Cirman najraje obvladuje za svojim šivalnim strojem. Tako si je v nabito polni delavnici izborila pol kvadratnega metra prostora in začela ustvarjati – srčke. Ideja za srček za dober namen je nastala povsem spontano, kajti ni imela dovolj prostora za šivanje večjih izdelkov, male drobnarije pa so vedno rade kupovale njene zveste stranke, katerih otroci so za njena mini oblačila postali preveliki. Srčke je v tistem obdobju izdelovala vsa njena družina – mož, 19-letna hči Lana in 14-letni sin Noah. Maja Cirman verjame, da se v življenju vse vrne. Ko se je nekega dne peljala od doma v službo s polno košaro srčkov v avtu mimo središča mengeške civilne zaščite, se je ustavila in vsakemu prostovoljcu podarila enega. »Res, da sem na svojem in se moram preživeti, ampak na posel ne gledam strogo poslovno, pomembno se mi zdi tudi, da pogledaš na ljudi. Tudi, ko stranke naročijo izdelek, vedno poskrbim, da zraven v paketek “pade” še kakšna malenkost,« pravi sogovornica.

Poplave niso odnesle ljubezni do šivanja
Danes je njena trgovinica, ki sicer čaka, da v polnosti zaživi (in ko bo, bo to verjetno najlepša izložba v Mengšu), že skoraj takšna kot pred poplavami. Maja zase pravi, da še ni povsem “sestavljena” nazaj, a poplave niso odnesle njene volje in ljubezni do šivanja. Ljubezen do ustvarjanja je v njej že od nekdaj, a prve šive na šivalni stroj je – verjeli ali ne – naredila šele leta 2013. Takrat je k njej na obisk prišla prijateljica in v kotu zagledala šivalni stroj, ki ga je Maji podarila mama. »Jaz te bom naučila šivati,« je odločno rekla prijateljica, energija je bila prava in začeli sta z učenjem. Marca 2013 je naredila prve šive, sedem mesecev kasneje pa že prodala prve izdelke, to so bile drobižnice v obliki ptičkov. Treba je poudariti, da sta bili tudi njena mama in babica vešči šivanja, tako da nekaj talenta in občutka se gotovo pretaka v njeni krvi. Tri leta kasneje smo lahko nad vrati stavbe ob glavni mengeški cesti zagledali napis: Cute Nola. No kot Noah, La kot Lana, “Cute” pa zato, ker gre enostavno za zelo prikupne izdelke. Maja Cirman je zamenjala službo v gospodarstvu in nabavi (po izobrazbi je zgodovinarka, a v tej stroki ni nikoli našla službe) za šivanje in niti za trenutek ji nikoli v teh letih ni bilo žal te pogumne odločitve.
Cute Nola so izdelki za malčke do 6. leta starosti, od trakov, kapic, puloverjev, oblekic, kompletkov, kratkih hlačk in še bi lahko naštevali. Zakaj samo do šestega leta? Zato, pravi sogovornica, ker je imela preveč dela in se je morala nekje omejiti. Pa tudi zato, ker se otroci ob vstopu v šolo malo že oblačijo po svojem okusu, pa tudi univerzalne številke niso več tako univerzalne. Edina izjema je njen sin, za katerega je šivala oblačila malo dlje, medtem ko je hči precej kmalu mami iskreno povedala, da dela lepe stvari, a ne zanjo. Se pa tudi to spreminja in danes, precej let kasneje, se tudi hči k mami obrne s prošnjo po kakšni minimalistični majici.
Njen podpis so detajli
Cute Nola so tudi “kjut” dodatki – peresnice, toaletne torbice, ovitki, drobižnice, sponke za lase, obročki, magnetki. Prepoznavni so po čudovitih barvah, še bolj čudovitih vzorcih ter detajlih (detajli so moj podpis, pravi Maja) in tudi po tem, da so zelo dovršeni. Maja Cirman je prepričana in to na srce polaga vsem, ki razmišljajo, da bi šli po njeni poti, da je edino pravilno na trg vstopiti takrat, ko so tvoji izdelki povsem dovršeni. Vsak njen izdelek je unikat in vsakemu se preda z vsem svojim bitom. Zato nerada ustvarja po naročilu, to krati ustvarjalnost, hkrati se zaveda tudi, da bi jo naročila tako zasula, da bi zelo težko nastalo še kaj novega. »Ne maram vedeti, kaj bom določen dan delala v službi. Lahko mi je napoti en košček umetnega usnja, pa se odločim, da ga bom uporabila in me tako potegne, da cel dan delam srčke. Stranke vedo, da imam 14 dni manevrskega prostora, da pride dan, ko si bom zaželela narediti tisti kompletek in ga bom naredila z vso ljubeznijo. Ko nekaj delam, delam z vsem srcem in nikoli ne gledam na uro,« pripoveduje sogovornica o svojem načinu dela.
Sprva si je zamislila izdelovanje dekorativnih izdelkov, pa jo je pot sama od sebe zapeljala k mini oblačilom. Pravi, da je njen svet mini svet, čeprav bi pred poplavami postal skoraj maksi. Na družbenih omrežjih je namreč objavila fotografijo majčke, ki jo je sešila zase in začela so deževati naročila. Celo poletje je preživela ob šivanju oblačil za odrasle, ko pa ji je poplava pokazala, koliko ima še otroških vzorcev, jo je streznilo, da to vendarle mora porabiti.

Otroke sicer obožuje, že kot študentka je sanjala o otroški trgovinici. Ko je bil njen sin Noah v vrtcu, je za “rediteljčke” sešila dva predpasnika. Nekaj mesecev kasneje so jo vzgojiteljice prosile še za kakšnega za novoletni bazar in tako se je razširil glas o prikupnih otroških predpasnikih, ki so ji utrli pot do mamic, ki bi si želele še kaj za svoje malčke. Za rojstni dan ji je družina kupila nov šivalni stroj, ki ji je odprl nova obzorja in ji dal še več delovnega elana. Vedno pa se je pri svojem poslu držala enega pravila – denar dela denar. Tako je na začetku kupovala po 20 centimetrov blaga in si z vsakim prodanim izdelkom privoščila še kaj več. Prva leta je delala po cele dneve in njena edina relacija je bila: dom–služba. »Družina je na ta račun kar trpela. Tudi vse prijateljice sem dala malo na stran. Cute Nola je moje dete in res nisem želela pogoreti,« je iskrena Maja Cirman, ki prizna, da pridejo tudi težki trenutki, ko ne verjame več vase in v svojo zgodbo. Takrat je njen steber njen oče. »Vedno sem bila zasuta z delom, ko pa je prišel koronavirus, mi tri dni ni nihče pisal. Šla sem čistit stopnice in razmišljat, kako bom preživela, če mi bo posel ugasnil. Takrat mi je oče rekel: boš pa nekaj drugega delala, saj šivati tudi nisi znala, a si se naučila. Pa še kako res je to,« pripoveduje.
Cute Nola ni “pogorela” – ne s koronavirusom, ne s poplavami, pa tudi trenutno, ko se Maja Cirman srečuje z nekaj zdravstvenimi tegobami, verjamemo, da ne bo. Čeprav nerada načrtuje vnaprej, ji je povsem jasno nekaj: ko ji oči ali razbolela roka ne bodo več dopuščale šivati v tolikšni meri, se bo zopet bolj usmerila na delavnice učenja šivanja, ki jih je bolj intenzivno imela na začetku svoje ustvarjalne poti. Trdno verjame vase in to je včasih, ko se zdi, da se vse sesuva – enostavno dovolj. Predvsem pa uživa v svojem delu, ki ga kljub številnim izzivom ne bi zamenjala za nič na svetu.
ŠPELA ŠIMENC