Že peto leto zapored člani iz KS Kamnik Center organizirajo sprehod po ulicah mestnega jedra. Vsakič znova sprehajalci prisluhnejo zgodbam vsakdanjih ljudi, zgodbam, ki niso zapisane nikjer drugje.
“Te sprehode organiziramo, ker sem opazila, da Kamničani ne poznajo preteklosti svojega mesta. A ljudje raje, kot da bi poslušali o letnicah, poslušajo zgodbe. V predhodnih sprehodih smo obiskali že Šutno in Smoletov gradič, bili smo na nekdanji ulici Pod goro, na Trgu talcev in okoli soseske Mali grad. Vse pripovedi snemamo, tako ostanejo zapisane za prihodnje rodove,” je na vprašanje, zakaj organizira sprehode, odgovorila Nuša Lisjak iz KS Kamnik-Center.
Med sprehodom po Parmovi ulici mimo hiš, kjer so živeli Marta Cerar Leskošek, Ivan Debevec in Pollakov, ki so bili usnjarji, do Trga Svobode, kjer se začne malograjski rov, so spomine obujali Franci Vengust, Bojan Pollak in Goran Završnik. Številni obiskovalci so lahko izvedeli marsikatero novo zgodbo o hišah, mimo katerih hodijo vsak dan.
Franci Vengust je pred hišo Cerarjevih povedal nekaj o svojih spominih na Marto Cerar Leskovšek, ki je ure popravljala več kot 60 let. Cerarjevi so se z urami začeli ukvarjati v letu 1919, Marta se je kot edina od petih sester odločila, da se priuči te obrti in prevzame delavnico od svojega očeta Vilka. Postala je ena izmed redkih šolanih urark pri nas.
»Današnji namen ni govoriti o zgodovini Cerarjeve družine, ki jo verjetno vsi poznate, a povedal bi nekaj svojih anekdot in spominov. Vedno sem se rad družil z njimi. Že kot mlad fantič sem imel uro, ki mi jo je oče prinesel iz Švice, bila je nekaj posebnega, ni imela kazalcev, imela je tri luknjice, ena je kazala ure, druga minute in tretja sekunde. Ko se je pokvarila, je ni znal popraviti noben urar od Ljubljane do Celja, a pri družini Cerar so jo popravili v nekaj dneh. Ure so bile v tistem času pravo bogastvo. Vsakega, ki je imel probleme z urami, sem poslal k Cerarju. Delavnica še vedno stoji v centru Kamnika, Marta še prihaja ob sobotah in kljub visoki starosti pomaga ter svetuje. Podedoval sem 200 let staro uro, tudi to so mi popravili. Ta ura je res znamenita, verjetno jo bom podaril kamniškemu muzeju.«
Spomine je pripovedoval tudi njen sin Brane Leskovšek, ki je govoril, da je nekoč vzel uro, ki jo je mati popravljala, vzel v šolo, kjer so mu jo ukradli.
Zraven stoji hiša krojača Ivana Debevca, kjer je začel svojo poklicno pot. Ker je bil Vengust en izmed njegovih prvih manekenov je tudi o njem vedel povedati nekaj zgodb. »Kot mladi mulec sem se začel ukvarjati z glasbo, bil sem oboževalec Beatlov, povedali so mi, da če hočem izstopati, moram k mojstru Debevcu. Povedal sem mu, da bi bil rad drugače oblečen kot vsi ostali. Naredil mi je roza sive hlače in temno rjavo srajco. Že kot študent sem bil tudi promotor njegovih oblačil. V Hali Tivoli je bila prireditev Unicefa, pride Ivan k meni in reči: Frenk, mi nimamo manekena, a bi te zanimalo? Nisem nič znal hoditi kot maneken, a je Ivan rekel, da mi bo šlo in tako sem se naučil tudi te umetnosti. Izdeloval je oblačila za vodilne pevce Jugoslavije, s Terezijo Kesovijo na čelu. Sam mojster Dior je prišel sem in ga povabil k sodelovanju, a Debevec je rekel, da bo ostal v Kamniku.«
Le korak stran je hiša, v kateri je živela družina Pollak (Parmova ulica 4). Bojan Pollak je spregovoril nekaj besed o odraščanju na tej zanimivi ulici, kjer je še ne dolgo nazaj tekla Mlinščica: »Moji predniki so se preselili iz Tržiča, zato se je pri bajti reklo Pr Tržičan. Moj praded je tu kupil dedu dve bajti, leta 1902 so postavili hišo v secesijskem slogu. Tu so nekoč živeli usnjarji, ki so bili manj vredni, a so delali kvalitetno usnje, za katerega so rabili veliko vode. Pri vsaki bajti so bili mostički, dvakrat na leto se je čistilo vodo. Otroci smo iskali po strugi, če je kaj zanimivega, imeli smo na sumu Cerarje, da so metali denar. Spuščali smo tudi ladjice. Kdor se ni namakal v Mlinščici, ni bil Kamničan.« Mlinščica, ki je tekla mimo Pollakove hiše, je tekla od Velikega jeza mimo Barutane, kjer se je razdelila na dva rokava. V preteklosti je bila tu tudi meja med Kamnikom in kamniškim predmestjem.
Kasneje je napočil čas za sprehod številnih udeležencev po 110 metrov dolgim rovom pod Malim gradom, ki so ga zgradili Nemci med drugo svetovno vojno. Služil je kot zaklonišče in prostor za ranjence. Po legendi se v griču še vedno skriva zaklad, po mnenju Gorana Završnika, ki je obiskovalcem predstavil rov, je zaklad Kamnik. Rov pelje od Trga Svobode do Samčevega prehoda, kjer je rov zazidan. Pred tem so del rova uporabljali lastniki bara pod Malim gradom. »Leta 1999 in 2000 smo imeli med srednjeveškimi dnevi tu hišo strahov, Dušan Strle je imel razstavo, veliko se je dogajalo. A sedaj so se spremenili pogoji za organizacijo dogodkov,” je naštel Završnik razloge, zakaj ni več dogodkov v rovu. Upa pa, da bo kamniški biser spet kmalu oživel. Leta 2004 je bil narejen jašek, ki povezuje stražni stolp z rovom. Kamniški občinarji so načrtovali zgraditev dvigala, a načrti niso bili izpeljani.
Na koncu so se udeleženci pohoda zbrali v Gostilni Marjanca, ki je najstarejša gostilna v Kamniku.
