Osnovna šola Trzin letos praznuje pomemben mejnik – 40 let delovanja, kar so učenci in učitelji obeležili s slavnostno prireditvijo. Na odru se je zvrstilo 300 učencev, ki jih je na nastope pripravljalo 25 učiteljev. Pevske, plesne in igralske točke so navdušile številne obiskovalce, ki so dodobra zasedli tribune v novi športni dvorani, in dokazale, da se v Trzinu z otroki dobro dela.
Prva osnovna šola je v Trzinu začela delovati že leta 1887 v stavbi današnje šole. Z uvedbo obvezne osemletke je trzinska šola postala podružnica Osnovne šole Mengeš, kar je pomenilo, da so učenci od 5. do 8. razreda vsak dan pešačili v Mengeš in nazaj. Mengšani so jih imenovali trzinske skirce.
S povečevanjem števila prebivalcev je postalo jasno, da Trzin potrebuje lastno osnovno šolo. Zgrajena je bila iz sredstev samoprispevkov in 30. avgusta 1985 tudi slovesno odprta. Prvi učenci so v njej sedli v šolske klopi že dva dni kasneje. Do leta 1991 se je šola imenovala Osnovna šola Edvarda Kardelja.
»Mene in moje starše so poučevali isti učitelji. Jaz in moji sošolci smo zadnja generacija, ki je imela enake učitelje,« je povedal devetošolec Aljaž Buriel Tavčar, ki je skupaj s sedmošolcem Maksom Supejem suvereno povezoval skoraj tri ure dolgo prireditev. Obiskovalcem sta predstavila številne zanimivosti iz zgodovine šole.
Kot prvi so nastopili prvošolci, ki so pod mentorstvom Vere Vene in Lare Krafogel prikazali, kako so potekala zidarska dela za izgradnjo nove šole. Takrat je bil med učenci tudi današnji trzinski župan Peter Ložar:
»Vse trzinske skirce smo zelo željno čakale novo šolo. Vanjo sem vstopil, ko sem bil v sedmem razredu. Za tiste čase je bila šola izjemno moderna – imeli smo celo računalniško učilnico. Danes nas tehnologija včasih prehiteva, ampak tako mora biti. Leta 2004 smo zgradili še zadnji prizidek, zdaj pa je zgrajena nova športna dvorana.«
Danes Osnovno šolo Trzin vodi ravnateljica Mateja Chvatal, ki je ob praznovanju poudarila:
»Osnovnošolsko izobraževanje je velika prelomnica v življenju človeka. Otroci z nami preživijo devet let, rastejo ne le v višino, ampak tudi v značaju. V naši šoli se učijo ne le znanja, ampak tudi vrednot. Postajajo odgovorni, radovedni, sodelovalni. Se poberejo, ko padejo. In v tem jih spremljamo mi, učitelji. Hvala tudi staršem, ki po svojih najboljših močeh sodelujete s šolo – ko držimo skupaj, rešimo vse izzive.«
Ravnateljica je ob tej priložnosti podelila priznanja štirim učiteljicam, ki so na šoli zaposlene več kot 40 let: Stanki Jaklič, Mateji Perić, Slavki Kozel in Marji Gerbec.
Stanka Jaklič, ki je del šole že od vsega začetka, je povedala: »Moja učilnica angleščine je bila zame vedno dnevna soba, kjer je znanje črpalo več kot 6000 učencev. Bila sem razredničarka osmim čudovitim razredom, zdaj sem v podaljšanem bivanju. Ves čas sem ostala na isti šoli in z veseljem prihajam v službo. Šolsko vodstvo se zaveda, da so za uspeh pomembni zadovoljni učenci in učitelji – zato smo skupaj ustvarjali pozitivno šolsko klimo.« Opisala je tudi, kako zelo se je spremenilo poučevanje:
»Nismo uporabljali računalnikov, ampak zeleno tablo. Vse učne pripomočke sem pripravljala sama. Kopirali smo z ročnim strojem, posnetke poslušali na magnetofonu, ocene zapisovali v majhno sivo redovalnico. Učitelj je imel avtoriteto, učenci pa so bili bolj plahi. Danes se srečujemo z medvrstniškim nasiljem, uničevanjem lastnine, a z jasno komunikacijo in sodelovanjem vse to uspešno rešujemo. Telefoni so med poukom v torbah – naše vodilo je: več pogovora, manj zaslonov.« Zaključila je z močno mislijo: »Prepričana sem, da nobena umetna inteligenca ne bo nikoli nadomestila učitelja. Učitelj je ključna vez med otrokom in svetom. In največja nagrada za naše delo so zadovoljni obrazi in uspehi naših učencev – zdajšnjih in nekdanjih.«
Slavnostna prireditev se je nadaljevala z nastopi različnih razredov. Učenci 5. a so prikazali šolski vsakdan, tretješolci so zaplesali kavbojski ples, 5. c je učil angleščino ob pesmi Days of the Week, učenci izbirnega predmeta francoščine so zaigrali predstavo Fifi à l’école, drugo- in četrtošolci pa so zapeli pesmi o prijateljstvu in sreči.
Med nekdanjimi učenci šole so tudi številni uspešni posamezniki. Med njimi je saksofonist Jon Vodopivec, ki je zaključil nižjo glasbeno šolo v Trzinu in danes študira na Konservatoriju za glasbo in balet. Nastopil je tudi na prireditvi, kjer so z njim zaigrali učenci Glasbene šole Lartko, ki letos praznuje 20 let. Priredbe skladb je pripravil Anže Vrabec, besedilo pa je napisala direktorica šole Renata Smolnikar.
Zvečer so gledalce navdušili še trzinski akrobati, otroški pevski zbor pod vodstvom Lare Krafogel in Špele Šivic, šolski bend ter živahni plesalci pod vodstvom Irene Capuder. Zaključek je pripadel četrtošolcem, ki so s pesmijo »Sreča« zaokrožili ganljiv, vesel in ponosen večer. Slavje se je nadaljevalo z druženjem, obujanjem spominov in snovanjem načrtov za prihodnost.
