V knjižici Okusi preteklosti, ki je zadnji rezultat projekta Znanje preteklosti za okuse prihodnosti, je zbranih trideset receptov na osnovi sadja, ki opisujejo raznoliko dediščino slovenske kulinarike. Na četrtkovi predstavitvi knjižice v Samostanu Mekinje so številni obiskovalci nekaj teh receptov tudi preizkusili.
V Zavodu za kulturo Kamnik s pomočjo takšnih projektov nadaljujejo z oživljanjem dogajanja v samostanu. »V Samostanu Mekinje v zadnjem času oživljamo samostanske zidove z dogodki. Ta dogodek je kot češnja na vrhu torte – z njim zaključujemo dvoletni projekt Znanje preteklosti za zdravo prihodnost. V prvi fazi projekta smo obnovili prostore nekdanje samostanske kuhinje in jedilnice, kjer zdaj potekajo zeliščarske, kulinarične in druge delavnice. Kupili premični kuhinjski pult s popolno gospodinjsko opremo ter prostor dodatno opremili z mizami in stoli za 50 oseb. Obnovili smo tudi sadovnjak ter zasadili 22 sort starih vrst sadja – predvsem jabolka, hruške in druge tradicionalne slovenske vrste. V nadaljevanju smo z Društvom podeželskih žena Moravče začeli odkrivati stare recepte, jih preizkušali, organizirali delavnice in izdelali knjižico,« je projekt v vrednosti približno 70.000 evrov opisala direktorica Zavoda za kulturo Kamnik Irena Gajšek. Projekt je od maja 2023 potekal pod okriljem LAS Srce Slovenije. Moči so združili Zavod za kulturo Kamnik, Občina Kamnik, Sadjarsko-vrtnarsko društvo Tunjice in Društvo podeželskih žena Moravče.
Okusi preteklosti je edina knjižica, ki se posveča izključno jedem s sadjem. Zbiranje receptov je predstavila Katarina Mihelič iz kamniškega Zavoda za kulturo: »V okuse preteklosti na Slovenskem nas popelje Popotni dnevnik Paola Santoninija, ki je med letoma 1485 in 1487 spremljal patriarhovega generalnega vikarja. V dnevnik je zapisoval tudi, kaj so jedli. Na gradovih in v samostanih so mu pripravili večhodne menije, ki so se vedno zaključili s sadjem. Zapisal je tudi, da je v vasi blizu Kamnika dobil le jajca in kruh. V dnevniku so jedi le opisane, sestavine iz tega obdobja pa so težko dostopne, zato jih v knjižici receptov ni. Smo pa vključili jedi iz Žičke kartuzije, ki datirajo med letoma 1733 in 1738. Prvo slovensko kuharsko knjigo je konec 18. stoletja napisal Valentin Vodnik – v njej so tudi nasveti za pripravo zdravih in uravnoteženih obrokov, čeprav natančne sestavine in količine niso znane. Vsi ti viri opisujejo predvsem grajsko in meščansko kuhinjo. Prva neposredna kuharska knjiga je nastala v začetku 19. stoletja, ko je Magdalena Bleiweis v knjigo Slovenska kuharica vključila tudi jedi iz kmečkega okolja. To kuharsko knjigo je kasneje dopolnila sestra Felicita Kalinšek. Kljub temu je bil še vedno poudarek na bolj gosposkih jedeh.«
Kmečko prebivalstvo je v 19. stoletju meso jedlo le ob praznikih in slavjih, a so gospodinje kljub temu pogosto v recepte dodajale sadje. V šestdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je naraščala kupna moč prebivalstva, so se začele pojavljati kuharske knjige z jedmi predvsem iz kmečkega okolja. Najbolj znan raziskovalec teh jedi je Janez Bogataj, ki je napisal številne knjige.
Jedi iz knjižice so gostje predstavitve že lahko poskusili. Vsi ostali pa se jih bodo lahko naučili pripravljati na kuharskih delavnicah, ki še sledijo.
