Dom je tam, kjer je srce, pravi pregovor. Mengšanka Valerie Wolf Gang je ena tistih, ki jo je delo mlade interdisciplinarne umetnice popeljalo širom našega planeta, v zadnjem času pa jo vleče nazaj h koreninam. »Ko bova enkrat živela v teh koncih, bova pri kmetu jemala jajca in sezonsko zelenjavo. To je nekaj, kar sem v tujini zelo pogrešala. Všeč mi je, da ko ugriznem v korenje, vem, da jem korenje.« Nekaj vpliva na to, da je želja po ustvarjanju in ustalitvi v bližnji okolici še močnejša, pa ima, seveda, tudi ljubezen.
Valerie Wolf Gang je pot v tujino odpeljala v njenih študijskih letih. Kot študentka filmske režije se je prijavila na razpise umetniških rezidenc in pristala v Singapurju. Od tam, pravi, so se ji odprla vsa vrata v svet. Ko se je obdobje bivanja v rezidenci bližalo koncu, se je z novim razpisom pojavila v drugi državi, kjer je bivala, ustvarjala, za svoje delo bila plačana in postajala motivirana, da odkrije še več, še eno novo državo in novo kulturo ter vpogled v to, kako se plasti umetnosti v njej umeščajo. »Ves čas sem ohranjala močne stike z ljudmi doma. Ko mi način življenja iz kovčka v kovček, iz letala na letalo, ni več ustrezal, malo je za to krivo tudi obdobje koronavirusa, ko se je vse umirilo in je veliko poti odpadlo, sem začela dojemati, da je tudi na enem mestu lahko zelo lepo. Dlje sem hodila od Mengša, kjer sem odraščala, in od Ljubljane, kjer trenutno živim, bolj sem začela pogrešati dom in našo državo.«
Tudi manjše skupnosti lahko dajo veliko
Njena zadnja pot v tujino je bila čez lužo; Valerie, ki je z leti doštudirala in postala navdušena raziskovalka novih medijev, je v Los Angelesu opravila del doktorskega študija na področju XR tehnologije in vpliva le-te na družbo. »Šele takrat sem začela resno razmišljati o družini. Vedela sem, da ne želim vzgajati otrok v svetu, ki deluje tako neživljenjsko in življenje poteka v ograjenih varovanih naseljih. V LA-ju je vse posvečeno službi in življenje v primerjavi s Slovenijo ne prinaša nobene socialne varnosti. Zdi pa se mi, da je prav to in pripadnost v neki lokalni skupnosti to, kar navsezadnje največ šteje.«
Valerie o skupnosti razmišlja kot o prostoru, kjer imajo vse generacije možnosti, da se počutijo varno, da imajo možnost izobraževanj in gibanja v naravi. V času prehoda na fakulteto, se spominja, se kot mlada umetnica ni čutila povsem podprte, saj opcij za različne umetniške subvencije in najemov občinskih prostorov za ustvarjanje v občini ni bilo, manjši okoliši pa so do ljudi, ki že zaradi svojega dela težko ostanejo neopaženi, velikokrat tudi bolj zadržani kot v večjih krajih. Šele selitev v Ljubljano in prijava stalnega bivališča v prestolnici ji je odprlo okno v svet. Želi si, da se tudi manjše lokalne skupnosti ne bi omejevale zgolj na velikost – predvsem pa se ji zdi pomembno, da se mladim nudijo priložnosti, ne le na področju kulture, da se čutijo podprte, s čimer lažje dosežejo želene cilje in se posledično zaradi lepih spominov in dobrih občutkov tudi raje vrnejo nazaj domov. »S tega stališča imam nekoliko neprijetne spomine na odraščanje v Mengšu, čeprav sem vesela, da sem odrasla na vasi, v hiši, da sem preživela otroštvo na ulici s sosedovimi otroki, s katerimi sem po vseh teh letih še vedno, pravzaprav vedno bolj, v navezi. Te povezanosti nikoli nisem čutila med bivanjem v Ljubljani, zato domačo skupnost res še toliko bolj cenim in upam, da so se stvari, tudi kar se tiče kulture in umetnosti, spremenile na boljše – en tak primer, ki ga lokalna skupnost res mora ohranjati, čeprav se komu to zdi zanemarljivo, so kulturni domovi.«
Vračanje nazaj domov
O vsem tem, kaj lokalna skupnost lahko še ponudi in spodbuja, pa je Valerie začela razmišljati prav zato, ker se je v njej naselila želja po ustalitvi v domačem, znanem okolju. S partnerjem Borutom načrtujeta gradnjo hiše na relaciji Mengeš–Kamnik. »Res sem vesela, da sva se po vseh možnih naključjih našla. Všeč mi je, da je spreten in se loti vsakega dela, kar je pri gradnji hiše dobrodošlo,« je dejala sogovornica. Trenutno je zaposlena v Slovenski vojski na Ministrstvu za obrambo, deluje pa na področju raziskovanja umetne inteligence, digitalnih medijev ter razvijanja projektov s področja strateških komunikacij in uporabe virtualnih simulatorjev, kar aktivno preučuje tudi v pripravi doktorata.
Svoj prosti čas Valerie najraje nameni športu in gibanju v naravi. V svojem otroštvu pa ne pomni, da bi tako zelo poudarjali zdrav način življenja, pomena gibanja in športa vsak dan. »Sama nisem niti razmišljala o tem, da bi se gibala, zdaj, ko na to gledam popolnoma drugače, pa sem res vesela, da občine ustvarjajo nove kolesarske poti in da je spodbud h gibanju čedalje več. V lokalni skupnosti pogrešam še več – denimo zunanje fitnes naprave in brezplačne treninge za vse. Pomembno se mi zdi, da imajo vsi ljudje možnost, da izvejo, kako trenirati, da jih nekdo nauči, ker se mnogi kakšnih športnih podvigov lotijo sami, a če se jih lotijo narobe, to lahko na zdravju pusti tudi posledice. Vem, da se komu to bere kot malenkost, a meni se zdi, da so to zelo pomembne osnove za dobro življenje,« je povedala Valerie.
Njena odvečna koža kot glavni akter umetniške razstave
Skozi kariero je Valerie vedno prepletala različne tehnike in raziskovala plasti umetnosti preko novih, sodobnih medijev. Tako je denimo sodelovala z znanstveniki na področjih, kjer se prepletajo zelo resne in ”lahkotne” tematike, na primer, kako lahko s pomočjo plesa, ki je umetniška zvrst, pomagamo po možganski kapi, in kako lahko zgolj s pomočjo misli (s pomočjo možganskih vmesnikov – senzorjev na glavi) režiramo film. »Umetnost dojemam kot neko skicirko, kot platformo za izumljanje novih orodij, ki so lahko kasneje tudi navdih za razvoj kakšnih znanstvenih aplikacij. Težko je razložiti, kaj vse delam in prepletam – najbolj pomembno se mi zdi izpostaviti, da sem radovedna oseba, ki skuša obiskovalcem skozi zgodbo razumeti širšo sliko. V zadnjih nekaj letih pa sem zgodbo črpala predvsem iz sebe – v umetniških delih sem upodabljala tematike zdravega načina življenja in preobrazbe telesa.« V času, ko je izgubila več kot 50 kilogramov, se je njeno telo močno spremenilo. Pri tem jo je najbolj šokirala prevelika koža, ki je ostala. Cel proces doživljanja odstranitve odvečne kože je želela deliti z ljudmi na način, da jo je postavila v fokus – tako je bil naš – pravzaprav njen – največji organ fokus intermedijske postavitve, kjer so obiskovalci preko virtualnih očal lahko stopili v svet, se sprehodili skozi gozd, kjer so se dotikali dreves in vsakič, ko so se dotaknili dreves, je tam začela rasti človeška koža, ki je začela preraščati skozi. »Na ta način sem želela obiskovalcem dati izkušnjo, da ko se dotikamo narave, za seboj puščamo neizbrisne sledi – no, v tem primeru s prispodobo kože.«
Kot jing in jang: mojstrska fotografija 19. stoletja s prepletom virtualne realnosti
»Midva sva drugačen par. Imava zanimive poglede na življenje, a imava tudi vrednote, ki naju močno povezujejo. Ogromno nama pomeni družina, sama pa se z Borutovo zvezo preizkušam tudi kot krušna mati, saj ima Borut že otroke iz prejšnje zveze,« pripoveduje Valerie. Skupaj s fotografom Borutom Peterlinom, mojstrom pionirskih fotografskih postopkov iz 19. stoletja, ki za svoje delo uporablja veliko različnih materialov (karbon, želatina, različne kemikalije itn.), se zanimata za preplet te zelo stare umetnosti z virtualnimi in sodobnimi tehnologijami, ki vključuje senzorje in mikročipe. »Želiva si združiti ta dva nasprotna pola. Imava že nekaj zanimivih idej, ki bi jih rada preizkusila. Iz tega se, upava, da lahko razvije nekaj čisto unikatnega. Ravno to mi je pri umetnosti tako zelo všeč – da nima pravil in omejitev, edina omejitev je naša domišljija. In tu se ne omejujeva, temveč drug drugega pri tem spodbujava. Trenutno sva razpeta med Ljubljano in Dolenjsko, v Kočevskem rogu pa imava še kočo, ki jo želiva ponuditi kot prostor za ustvarjanje, veliko je zanimanja tudi s strani tujcev. Želiva si, da bi potencial skupnosti znali izkoristiti in ceniti vsi – tako mi sami, da bi znali prositi za pomoč, ko to potrebujemo, da se zavemo, da vsega ni treba narediti nam samim, zelo pa si želiva tudi pomagati drugim – želiva, da skupnost funkcionira v obe smeri, da se zavemo, da nismo sami, da se ne smemo ignorirati in si znamo stopiti nasproti. Življenje ima toliko izzivov, vem, da sveta s tem ne bomo rešili, a to, da ustvarjamo varno okolje in pazimo na stvari in drug na drugega, je lahko že ogromno in dobra popotnica našim zanamcem,« sklene Valerie Wolf Gang, in doda, da ni lepšega, ko po napornem tednu sredi divjine zakurita ogenj in pod peko spečeta domač kruh. »Dandanes se mi zdi še posebej pomembno, da znamo poskrbeti zase ter da (še) znamo živeti v sožitju z zemljo.«
MONIKA KERN MOHORČIČ
