Meditacija v zraku – tako jadralno padalstvo opisuje moj sogovornik. Kdo drug bi ga označil za čisti adrenalin, tretji za lebdenje v večnosti ali svobodo v nahrbtniku. Vsak v njem išče in najde nekaj drugega, vsi pa se strinjajo, da gre za edinstven in lep šport. Prisoten je tudi na Kamniškem, kjer za njegov razvoj skrbijo člani Društva za letenje z jadralnimi padali Polet Kamnik. Letos v društvu obeležujejo prav posebno obletnico, in sicer mineva 40 let od prvega poleta s Kamniškega vrha. O zgodovini, tveganju in zakonitostih tega športa smo se pogovarjali s predsednikom društva Sašem Šalamunom.
»Ko se prvič dvigneš nekaj metrov v zrak, hitro veš, ali si primeren za jadralno padalstvo. To je ključni trenutek, ko si rečeš – to je to. Drugi prelomni trenutek je, ko narediš prvi višinski let in ko dejansko letiš. To je neverjeten občutek, sploh ga ne znam opisati. Meni predstavlja sprostitev, mir, v zraku odmislim vse skrbi in zbistrim glavo,« opisuje Sašo. Z jadralnim padalstvom se je začel ukvarjati pred skoraj tridesetimi leti, čeprav je imel vmes zaradi posvečanja družini daljši premor. Aktivno spet leti zadnjih pet let. Danes najraje združi jadralno padalstvo s pohodništvom, saj se največ ukvarja z zvrstjo, imenovano Hike and Fly, pri kateri se pilot z lažjo opremo peš povzpne do vzletišča, poleti in pristane blizu izhodišča. »Ta zvrst omogoča, da greš na letenje lahko sam, zato mi je pisana na kožo. Padalo je precej lažje kot klasično, tehta manj kot tri kilograme. Sedež, ki mu v padalskem žargonu rečemo tangice, ker je minimalističen, saj ima minimalno materiala ter vrvice, je težak manj kot pol kilograma. S seboj imam še rezervno padalo in obvezno čelado, nekaj oblačil, tako da vse skupaj nanese med pet in šest kilogramov,« opisuje Sašo, ki se zaradi bližine največkrat odpravi na Planjavo pri Kamniškem vrhu.
Štirideset let od prvega poleta na Kamniškem
Sašo je zadnja tri leta predsednik Društva za letenje z jadralnimi padali Polet Kamnik. Društvo, ustanovljeno leta 1990, je bilo med prvimi tovrstnimi v Sloveniji. »To so bili zlati časi, društvo je bilo močno, imelo je tekmovalno ekipo, ki je dosegala vrhunske uspehe, in svojo šolo jadralnega padalstva. To je bil takrat nov šport, zato je bilo zanimanje sponzorjev veliko,« o zgodovini razlaga Sašo. Danes društvo šteje več kot 50 članov, starostni razpon je od 25 do 84 let. Med njimi je tudi nekaj takih, ki ne letijo več, a čutijo posebno pripadnost do društva. Vse informacije o zgodovini in delovanju so na voljo na voljo na spletni strani drustvo-polet.si.
A jadralno padalstvo na Kamniškem se je razvijalo že pred uradno ustanovitvijo društva. Le dve leti po prvem slovenskem poletu, ki ga je leta 1984 s pobočja Dobrče opravil Dare Svetina, je sledil tudi prvi kamniški polet. 11. maja 1986 je Sandi Marinčič, eden od pionirjev in legend tega športa v Sloveniji, poletel s Kamniškega vrha, ki zato velja za zibelko jadralnega padalstva v Kamniku in okolici. Letos torej mineva 40 let od prvega poleta na Kamniškem. »Sandi je vzletel s Planjave in pristal na travniškem platoju pod Kamniškim vrhom. To je bilo pravzaprav padanje, ne letenje,« pojasni Sašo Šalamun. Jadralno padalstvo v Sloveniji je bilo takrat namreč še v povojih. Padal za jadralno padalstvo ni bilo, uporabljali so predelana padala za skoke iz letala, s katerimi pa ni bilo mogoče jadrati, temveč so omogočala le hiter spust. Ob 30-letnici prvega poleta s Kamniškega vrha je Sandi Marinčič ponovno poletel z istega mesta in z istim padalom. O pionirskih poletih je ob tem zapisal: »Takrat je bil vsak spust s padalom Tornado 250 popolna sreča in občutek brezmejne svobode. To padalo je kot prvo poletelo s Stola, Grintavca, mnogo pred smučarskimi skakalci na Planiški velikanki za celih 100 metrov preletelo znamko 200 metrov. Aprila 1987 je z Igorjem Krevljem kot prvo poletelo tudi s Triglava.«
Tveganje ni odvisno od športa, temveč od človeka
S prvimi pionirskimi poleti se je jadralno padalstvo začelo razvijati in danes se z njim aktivno ukvarja več tisoč Slovenk in Slovencev. Za letenje izkoriščajo termiko in dinamiko. Kot pojasni Šalamun, gre pri prvi za stebre toplega zraka, ki se dvigajo, pri drugi pa za veter, ki se dviga ob oviri (hribu). Za jadralno padalstvo je treba opraviti tečaj, kjer kandidat najprej pridobi teoretična znanja in usvoji rokovanje s padalom na tleh, nato pa opravi prvi višinski let. V kamniškem društvu tečajev jadralnega padalstva ne organizirajo, ponujajo pa tandemske polete, ki so lahko edinstveno doživetje, za nekoga, ki razmišlja o ukvarjanju s tem športom, pa tudi koristen način, da presodi, ali je ta šport res primeren zanj. Po končanem šolanju in izpolnjevanju pogojev lahko kandidat opravlja izpit, ki je sestavljen tako iz teoretičnega kot praktičnega dela. Kot pravi Sašo, je priporočljiv tudi tečaj ekstremnih manevrov, na katerem pilot pridobi potrebne praktične izkušnje v obvladovanju nepredvidenih situacij v zraku. Usposobljeni pa niso le padalci, temveč so natančni pregledi zahtevani tudi za padalo, ki mora opraviti tehnični pregled vsaki dve leti, rezervno padalo pa vsako leto.
A ker gre za šport v naravi, je prisotno tudi tveganje. Po podatkih Gorske reševalne zveze Slovenije je letno v povprečju med 30 in 50 intervencij, povezanih z jadralnimi padalci. »Velikokrat me vprašajo, ali je to nevaren šport,« pove Sašo, ki odgovarja – to je odvisno od človeka, ne od športa. »Seveda je prisotno tveganje. Tudi na smučišču je. In ko se usedemo v avto, prav tako. A vse je odvisno od človeka. Če je glava na pravem mestu, je jadralno padalstvo relativno varno. Vsak šport ima svoje zakonitosti, ki jih je treba poznati. V našem ni prostora za ego, ki ti v neprimernih okoliščinah govori, da skočiš, in te prepričuje, da bo vse v redu. Devetindevetdesetkrat se izide, stotič pa morda ne. Na podlagi poglobljenega znanja in izkušenj je treba znati oceniti razmere in se kdaj tudi obrniti,« razlaga Sašo in dodaja, da največjo stopnjo nevarnosti predstavljajo vzleti in pristanki.
Padalec mora pred vzletom opraviti pregled petih kontrolnih točk na padalu. Pri vzletu je idealno, da veter piha v prsi, kar padalec oceni s pomočjo vetrne vreče na vzletišču. »Če piha veter v hrbet, se ponavadi ne vzleti,« pravi Sašo. Med jadranjem v zraku lahko padalec izpade iz zračnega stebra, ki ga ustvarja termika, zaradi česar se del padala zapre. »Temu padalci rečemo, da nam klofne padalo. A padala so zelo stabilna in se hitro vrnejo v pravo obliko. Seveda pa se mora tudi pilot znati ustrezno odzvati in temu so namenjena izobraževanja,« razlaga Sašo. Ko padalec pristaja, mora biti spet pozoren na smer vetra, zato so tudi na pristajalnih mestih vetrne vreče. Tudi ob pristanku padalci pristajajo proti vetru. »Če narediš šolski krog, kot so nas učili na izpitu, torej najprej pristajaš z vetrom, potem prečno na veter in na koncu proti vetru, potem bo tudi pristanek najverjetneje varen,« razloži Sašo in v smehu doda, da za vsakega padalca raste drevo. »Če še ni pristal na njem, pa še bo,« pravi Sašo, ki je tudi sam že našel svoje drevo na planini Jezerca, pa tudi kakšen trši pristanek je že doživel.
Povezani tudi na tleh
Okrogle obletnice ne bodo posebej obeležili, saj se prvega poleta spomnijo vsako leto s tradicionalnim srečanjem na Kamniškem vrhu. Tudi letos bo to potekalo 25. maja in bo prava paša za oči – lani je s Planjave poletelo več kot 30 jadralnih padalcev.
Na splošno pa je veter v društvu Polet ugoden. Člane druži želja po letenju, organizirajo tudi več skupnih poletov, srečanj in delovnih akcij. Edino, kar pogrešajo, so članice. »V našem društvu nimamo niti ene,« pravi Sašo in vabi vse ženske, ki jih jadralno padalstvo zanima, da se jim pridružijo.
