V nedeljo so v dvorani Kulturnega doma v Trzinu ob ljudski glasbi oživele podobe preteklosti. Dvanajst zasedb je na Območni reviji poustvarjalcev ljudskega izročila Odsev-napev pelo in igralo pesmi o ljubezni, praznovanju, žalovanju in naravi. Skozi vesele in žalostne zgodbe so na reviji v organizaciji območnih izpostav JSKD Domžale in Kamnik ohranjali spomin na nekdanje dni.
Izročilo se ne ohranja tako, da ostane nespremenjeno. Živi, ko ga vedno znova kdo vzame za svojega in ga preda naprej. »Ljudska pesem je svojevrsten arhiv. Ne hrani datumov in dokumentov, pač pa načine, kako so ljudje živeli, kako so delali in praznovali, ljubili in izgubljali, odhajali in čakali, žalovali, se šalili in se zbirali skupaj. Ljudsko pesem lahko razumemo kot ključ, ki odpira kulturni spomin, in ta spomin je zares živ šele takrat, ko pesem znova dobi glas,« je povedala povezovalka večera Ajda Sokler.
Nastopi so bili zvočno raznoliki. Nekatere skupine so pele brez spremljave, druge ob glasbilih, tretje pa so se predstavile z instrumentalnimi skladbami. Zazveneli so citre, orglice, harmonika, kitare, violine, kontrabas in ukulele, pa tudi ribežen in glavnik. Nastopajoči so skozi pesmi pripovedovali o življenju nekoč. Peli in igrali so z očitnim veseljem, pri petju pa se jim je pridružilo tudi občinstvo.
Revijo so odprli Metulji, ustvarjalna glasbena skupina, ki združuje člane Centra dnevnih aktivnosti Domžale in Dnevnega centra aktivnosti za starejše Ljubljana. Ljudsko izročilo radi popestrijo s sodobnejšimi ritmi in raznolikim naborom glasbil. Poleg ukulel, orglic in činel pri njih zazvenijo tudi predmeti, ki jih navadno ne uvrščamo med glasbila, denimo ribežen in glavnik. Poseben poudarek namenjajo ustvarjalnemu izražanju v zrelih letih, skupino pa bogatijo različne življenjske izkušnje njenih članov. Pod vodstvom Ivanke Koželj Istenič so za tokratni nastop pripravili Venček desetih ljudskih pesmi.
Ženski pevski zbor Stane Habe Domžale deluje že več kot 45 let. Ustanovil ga je Stane Habe, danes pa povezuje 29 pevk iz Domžal, Mengša in Kamnika. Že sedmo leto jih vodi zborovodkinja Andreja Polanec, ki je za nastop oblekla narodno nošo. Pomemben del njihovega ustvarjanja ostaja sodelovanje s skladateljem in profesorjem Tomažem Habetom, čigar priredbe so zaznamovale tudi tokratni nastop. Pevke so najprej zapele ponarodelo pesem Oj, lepo je res na deželi, nato pa še venček ljudskih pesmi Kaj se ti, fantič?, v katerem dekle nagovarja fanta. Spremljali so jih godci Folklornega društva Groblje na violini, kontrabasu in harmoniki.
Mešani pevski zbor Svoboda Mengeš deluje že več kot 50 let, od septembra lani pa ga vodi glasbena pedagoginja Karla Urh. Predstavili so se s tremi ljudskimi pesmimi, ki so razkrile širok razpon človeških izkušenj. Zapeli so skladbo Adam in Eva, pri kateri so se tudi igrali z različnimi glasovi, ter istrsko ljudsko pesem Moja mati čuha kafe, ki izvira iz časov, ko prava kava ni bila nekaj samoumevnega. Nastop so sklenili s pesmijo Se davno mrači, ki pripoveduje o dekletu, čigar čakanje na fanta počasi prerašča v negotovost in sum, da se je zagledal v drugo. Prvi dve pesmi je priredila Karla Urh, tretjo pa Vilko Rus. Zbor sta spremljala Andrej Bernot na kitari in Karla Urh na harmoniki.
Pevke skupine Drevored Domžale pri Šoli zdravja so svojo pevsko zgodbo začele pred 13 leti s petjem himne po vsakodnevni telovadbi. Ena pesem je vodila k drugi in kmalu so v svoj repertoar vključile slovenske ljudske pesmi. Posebno pozornost namenjajo pesmim iz Domžal in okolice. Na reviji so zapele Med cvetlicami po logu teče voda Bistrica, Snoč mi bil ukraden je rožmarin in Ko bi jaz vedela. Skupino vodi Marika Haler.
Silvo Girandon iz Domžal na orglicah in Peter Napret iz Žalca na citrah že vrsto let nastopata kot Duo S. P. Sodelujeta na srečanjih orgličarjev, citrarskih prireditvah in drugih glasbenih dogodkih po Sloveniji. Za tokratni nastop sta pripravila venček starih slovenskih ljudskih pesmi z vojaško tematiko. Odhod k vojakom je nekoč pomenil pomemben prehod v odraslost. Spremljali so ga ponos, veselje in strah pred negotovo usodo. Ti občutki se prepletajo tudi v pesmih Oj, ta soldaški boben, Oblaki so rdeči, Pobič sem star šele osemnajst let in Tam za turškim gričem. Venček je priredil Peter Napret.
Duet Tone Malenšek in Majda Novak povezuje ljubezen do slovenskih ljudskih pesmi, ki ju spremljajo že od otroštva. S skupnim muziciranjem jih ohranjata in jim vedno znova dajeta svoj glas. Tokrat sta izbrala pesmi Rože na vrtu in Nocoj pa, oh, nocoj, ki ju povezuje ena najstarejših in najpogostejših tem ljudskega izročila – ljubezen. V ljudskih pesmih tudi rože niso le okras, temveč postanejo znamenje naklonjenosti, pričakovanja, lepote ali spomina.
Citrarska skupina Notice je kot godčevski sestav začela delovati leta 2013 pri Univerzi za tretje življenjsko obdobje z željo, da bi v Domžalah znova oživili igranje na citre. Danes ustvarja pod okriljem Kulturnega društva Domžale, od vsega začetka pa jo vodi citrar in violinist Peter Napret. Nekatere članice igrajo citre že od mladosti, druge pa so jih prvič resneje vzele v roke šele po upokojitvi. Za tokratni nastop so pripravili Splet slovenskih ljudskih plesov in z njim občinstvo popeljali na glasbeni sprehod od Primorske in Prekmurja do Štajerske, Koroške in Gorenjske. Ker citre niso značilno glasbilo za izvajanje plesne glasbe, ki zahteva izrazit ritem, močno basovsko oporo in pravo hitrost, je bil splet zanje poseben izvajalski izziv.
Glasbena skupina Šuštarji deluje od leta 2015 pod okriljem Folklorne skupine Rudija Jedretiča Ribno. Poleg spremljanja folkloristov že vrsto let nastopa tudi samostojno, njen repertoar pa sega od ljudskih skladb do slovenske in tuje popularne glasbe. Posebno pozornost namenjajo ohranjanju glasbenega izročila v sodobnejših priredbah. Na tokratnem srečanju so se predstavili s skladbama, ki prikazujeta dve plati nekdanjega vsakdana. Drvarska koračnica je poslušalce popeljala v svet skupnega dela in življenja v gozdu, Pustni krofi pa v čas pustnega veselja, druženja in razigranosti. Delo in praznovanje sta se nekoč dopolnjevala – praznik je prekinil napor vsakdana, opravljeno delo pa mu je dalo razlog in težo. Obe skladbi je priredil Jože Burnik, zazveneli pa sta ob klarinetu, violini, harmoniki in kontrabasu.
Ljudske pevke Predice v okviru Društva upokojencev Kamnik delujejo že več kot 20 let. V tem času so nastopale po vsej Sloveniji, na koncertih, različnih prireditvah in tudi pred televizijskimi kamerami. Posebno mesto v njihovem repertoarju imajo ljudske pesmi iz domačega okolja.
Tokratni izbor je pokazal, kako raznolike zgodbe lahko nastanejo iz ljudske pesmi. Najprej so pevke predstavile pesem o Mladi Milki, ki med sajenjem rož pritegne kar štiri snubce. Nato so se z ljubezenskega zapleta preselile v nekdanji Kamnik. Pesem Kamniški purgerji se ozira v življenje in navade premožnejših kamniških meščanov ter v napevu ohranja drobec družbene podobe minulega časa. Za konec je ljubezen pokazala še manj idiličen obraz. V pesmi Po celi vasi lučke ni ukradeni rožmarin postane znamenje precej bolj zapletenega ljubezenskega razmerja in tudi zamere. Skupino vodi Angelca Jagodic.
Tercet Folklornega društva Groblje deluje pod okriljem domačega folklornega društva, s pevskimi nastopi pa gostuje tudi drugod po Sloveniji. Tercet poje na ljudski način in iz pozabe obuja pesmi, ki jih danes slišimo vse redkeje. Tokrat so pevke posegle po mrtvaških pesmih in obudile nekdanjo navado bedenja ob pokojniku, imenovano »vahtanje«. Dokler na podeželju ni bilo mrliških vežic, je pokojnik pred pogrebom ležal doma. Ob njem niso peli le nabožnih, temveč tudi pripovedne, legendarne in bajeslovne pesmi ter takšne, v katerih so se ohranjale posebne družinske usode. Pesem je bila del slovesa in način, kako je skupnost v trenutku izgube ostala povezana. Tercet je zapel pesmi Od žegnanga britofa, Lansko leto sem se uženil in Mamca mrtva leži. Skupino vodi Betka Kralj.
Moški pevski zbor upokojencev Janez Cerar Domžale deluje že 66 let. V zadnjih letih pod vodstvom Marike Haler prepeva predvsem slovenske ljudske pesmi. Člani radi nastopajo v domovih za starejše, vrtcih in ob drugih priložnostih. Tokrat so pevci in dve pevki s slamniki na glavah zapeli pesmi Travniki so že zeleni in Moja kosa je križavna, ki govorita o travnikih in nekdanjih delovnih opravilih.
Ljudski pevci iz Tuhinjske doline v organizirani obliki delujejo od leta 2013, njihova zgodba pa se je začela spontano na koru v Šmartnem v Tuhinju, kjer so ob praznovanjih in druženjih cerkvenemu petju radi dodali še kakšno ljudsko pesem. Danes skupino sestavlja enajst pevcev, ki prepevajo štiriglasno in stare ljudske napeve ohranjajo brez not, na ljudski način. Tudi njihove vaje so neformalne, saj se srečujejo po domovih posameznih pevcev, petju pa praviloma sledi druženje. Na srečanju so zapeli tri pesmi o ljubezni, ki se ne izpolni. V pesmi Ob starem vodnjaku je ostalo pri bežnem srečanju in pričakovanju, pesmi Ko v nedeljo zjutraj in Sem pod okncem stal pa sta razkrili spoznanje, da je izbranka svojo naklonjenost namenila drugemu. Skupino vodi Rok Juhant.
Večer se je sklenil s skupno pesmijo Pod rožnato planino, ki so jo zapeli vsi nastopajoči. Po koncu nastopov je mnenje podala strokovna spremljevalka Jasna Žitnik Remic.
