Odrasla gledališka skupina Hlodi iz Trzina slovi po edinstvenih uprizoritvah, ki človeka ne morejo pustiti ravnodušnega. Z nepozabno interpretacijo poznanega ali neznanega dela se sleherna njihova predstava dodobra usidra v srce in se je kot takšne gledalci spominjamo še dolga leta po premiernem prikazu. Labodenje po jezeru ni prav nič drugačno. Odstopa, predrugači, spreminja, prilagaja in osvaja. Osvaja občinstvo in upam, da tudi bralstvo, ki skozi zapisano vsaj delno čuti intimno, čutno stran uprizorjene mojstrovine.
Najnovejša predstava gledališke skupine Hlodi, ki ustvarja pod okriljem Kulturno umetniškega društva Franc Kotar v Trzinu, je svojo prvo uprizoritev doživela v drugi polovici marca; na sporedu bo še ena ponovitvi, in sicer 25. aprila v trzinskem kulturnem domu.
Gledališčniki so tokrat navdušili s prav posebno različico klasične predstave Labodje jezero, ki še danes predstavlja eno najbolj znanih in najpogosteje uprizorjenih baletnih predstav. Delo, ki ga je Peter Iljič Čajkovski spisal po naročilu Velikega gledališča v Moskvi (Bolšoj teatra), sta za namene uprizoritve na trzinskih odrskih deskah prilagodila Tatjana Peršuh kot strokovna svetovalka za režijo in dramaturgijo ter režiser in koreograf Sebastjan Starič.
Zgodba ohranja ljubezensko srž, ki jo v ospredje postavlja že Čajkovski. Tragična ljubezenska zgodba, prepletena z uroki in temno magijo, ki vseskozi izpostavlja boj med dobrim in zlim, med svetlobo in temo, v gledalcu prebudi posebna občutja. Četudi je nesrečna ljubezenska usoda princa Siegfrieda in labodje device Odette precej temačna, tako v izvirni predstavi kot tudi v trzinski uprizoritvi, se, predvsem v slednji, vseskozi poraja upanje.
Skozi samo predstavo igralci namreč ne ostajajo statični v svojih vlogah, ne hodijo po predpisanih stopinjah, marveč v dramsko uprizarjanje vseskozi vnašajo sebe, svojo bit, svojo lastno interpretacijo dogajanja, kar je prav tisto, kar zgodbo vleče na stran svetlobe. Tako smo priča raziskovanju in prikazovanju različnih oblik in obrazov ljubezni, z vsemi pomanjkljivostmi in nepopolnostmi, ki so tudi v resnici del kakršnegakoli oziroma vsakršnega ljubezenskega odnosa. Tako nam tudi v dani predstavi ni prizanešeno. Igralci se dodobra poglobijo v metagledališko ali metagibalno raven, kot tudi sami popišejo svojo igro, saj na ta način iščejo nekakšno osvoboditev. Menijo, da se ravno skozi to ljubezen do gledališča in giba razvija in izkazuje pristna svoboda. Ljubezen namreč osvobaja. Kar je v resnici posredno izraženo tudi v izvirni zgodbi. Kljub vzponom in padcem, kljub ukanam in spletkam, v katere se mlada zaljubljenca ujameta, ljubezen naposled vendarle premaga, tako črno magijo kot tudi zlobnega čarovnika, ki slednjo uporablja za doseganje svojih zlohotnih ciljev. Ljubezen naposled premaga temo in zaljubljenca osvobodi. Za tovrstno svobodo sta pripravljena umreti, kar pa je ne nazadnje tisto, kar tudi premaga temačni urok.
Marsikje lahko zasledimo zapise, da predstava popolnoma ustreza slogu skupine Hlodi – je posebna, izstopa, dosega nekakšna merila fizičnega teatra, ki si jih igralci v svojih uprizoritvah radi postavljajo. Kar nedvomno drži – predstava med drugim izstopa tudi po dodajanju ironije, samoironije in absurda na nadvse primernih mestih, v najbolj popolnih trenutkih. Kar, vnovič, pritiče ”hlodovskemu” ritmu. Pa vendar je v uprizoritvi zaznati še več – priča smo tudi tankočutnim prikazom izgubljenega upanja, ko se mlada labodja devica zave, da s princem nimata prihodnosti, saj si dekle človeško podobo lasti le ponoči, ob sončni svetlobi pa je ujeta v svoje labodje telo. Pa vendar prav v trenutkih, ko je videti, da upanja res ni več, ponovno dobimo upanje. Ko uvidimo, da je ta ljubezenska usoda resnično tragična, se v nas poraja zavedanje, da prav iz te tragičnosti izhajata moč in vztrajnost. To je tisto, kar dela uprizorjeno delo v tej različici tako posebno. Kljub temačnosti je vseskozi prisotno upanje. Kljub brezizhodnosti položaja je moč zapaziti ljubezen. Ki ne jenja, ne izginja, se ne utaplja v brezupu, temveč ves čas išče možnosti, da se prebije na svobodo, po kateri tako hlepi.
Ana Cimperman, Nina Goropečnik, Gordana Granatir, Aleksandra Kmetič, Matic Stocca in Jan Urbanija pristno globino pričujoče ljubezenske zgodbe uprizorijo na način, da poraja upanje v srcih ljudi, ki izvirnika še niso videli, kot tudi v srcih tistih, ki so si Labodje jezero ogledali že večkrat in se prav zato zavedajo, da je upanja v resnici bore malo. K čudoviti izvedbi so nedvomno pripomogli tudi scenograf Damir Leventič, kostumograf Janže Vrhovec, Oliver Wagner in Robin Kleindienst, ki sta poskrbela za oblikovanje svetlobe in zvoka, ter DJ Zwok, ki je priredil izvedene pesmi.
Izjemna izvedba slovitega baleta na oder ne vnaša le upanja in ljubezni, temveč tudi oziroma predvsem vero v svobodo. Vero, da je tudi v najbolj nemogočih, najzahtevnejših okoliščinah svoboda mogoča in dosegljiva.
Barbara Kopač
