Kamničanka Breda Podbrežnik Vukmir je neusahljiv vir navdiha, ki se napaja iz radovednosti in želje po znanju ter doživetjih. Že vrsto let direktorica kamniške knjižnice, poleg tega pa tudi ljubiteljica umetnosti, leposlovja, zgodb, pravljic in gonilna sila številnih dogodkov ter zagovornica ohranjanja in širjenja kulturne dediščine, najsi v pisani besedi ali pripovedovanju. Za uspešno, predano in razvojno naravnano delo na področju knjižne in bralne kulture ter za ohranjanje kulturne dediščine bo prejela letošnje zlato priznanje Občine Kamnik.
Kaj vam pomeni to priznanje?
Večkrat sem se na svoji dolgoletni poklicni poti spraševala, ali ima moje delo, delo knjižnice, sploh učinek in vpliv. To priznanje predstavlja potrditev, da je delo v kulturi, predvsem pa delo za skupnost zelo pomembno. Iskreno povedano, priznanja sem zelo vesela in nanj ponosna.
Letos boste dočakali prepotrebno prenovo kamniške knjižnice z nadzidavo in energetsko sanacijo. Kaj bo prinesla prenova?
Najprej je treba povedati, da je Občina Kamnik storila marsikateri korak, da smo končno na pragu izvedbenih del. To, da je prepoznala pomen prenove in prevzela aktivno vlogo pri reševanju tega problema, je pomembno. Naša knjižnica je že precej dotrajana, tako oprema kot sama stavba. Prenova je nujna že nekaj časa. Najbolj pomembno je, da bodo knjižne zbirke dobile dovolj prostora in bo zagotovljen dostop za vse – tudi za gibalno ovirane osebe, mamice z vozički ipd. Poleg prostorske bo potekala tudi programska prenova knjižnice. Danes čitalnica ne ustreza več sodobnim potrebam. Ljudje imajo časopise in revije na pametnih telefonih in ne prihajajo več brat v knjižnico. Zdaj se pojavlja večja potreba po prostorih za skupinsko učenje, namenjenih vsem, ki želijo skupaj ali samostojno pridobivati znanje. Ta prenova bo torej pomembno vplivala tudi na ponudbo knjižnice.
Kam se bo knjižnica preselila za to eno leto, kolikor naj bi trajala dela?
Knjižnica bo med prenovo delovala na dveh lokacijah: oddelek za odrasle na Ljubljanski cesti 3d (v Svetilniku, bivša trgovina Belisima), otroški in mladinski oddelek (nabava gradiva, uprava) pa na Usnjarski 6 (pri Sparu pod Malim gradom). Knjižnico v Kamniku zaradi prenove zapiramo 20. marca 2025, nadomestne lokacije odpiramo 24. aprila. V tem času bo vsak dan odprta tudi krajevna knjižnica v Šmarci, in sicer po naslednjem urniku: ponedeljek, torek in sreda od 13. do 19. ure ter četrtek in petek od 9. do 15. ure. Knjižnica v Komendi bo delovala kot običajno in pričakuje tudi bralke ter bralce iz Kamnika. Tudi potujoča knjižnica bo delovala običajno. Skupaj z Občino Kamnik predvidevamo, da bo prenova trajala eno leto in pol.
Knjižnico v Kamniku vodite že več kot 30 let. A še pred tem ste poučevali slovenski jezik v srednji šoli v Kamniku. Kako se spominjate svojih učiteljskih let in kaj vas je gnalo v bibliotekarske vode?
Zelo rada sem bila v stiku z dijaki in poučevala. Književnost, zgodbe in vse, kar govori o ljudeh v različnih življenjskih obdobjih in situacijah, so mi vedno bili blizu. Imam zelo lepe spomine na tisti čas. Vendar me je usoda – ali pa naključje – vedno znova pripeljalo v knjižnico. Že kot študentka sem delala v krajevni knjižnici, ki je takrat delovala pod okriljem Kulturnega društva Svoboda. Tudi med študijem sem delala v gimnazijski knjižnici, enako kasneje, ko sem bila učiteljica. To je bila verjetno kombinacija srečnih naključij in moje velike ljubezni do književnosti, kar me je na koncu pripeljalo v knjižničarstvo.
Več kot trideset let ste spremljali razvoj knjižnic in knjižničarstva. Katere spremembe so bistveno vplivale na vaše delo?
Ko sem začela, je bila izposoja še ročna, potem je prišla avtomatizacija in on-line katalogi. Nenadoma smo imeli vpogled v celotne knjižnične zbirke in lahko smo iskali gradivo po različnih vsebinskih kriterijih, a knjigo smo morali vseeno prijeti v roke. Drugi veliki preskok je bil svetovni splet, ki je omogočil hiter dostop do informacij – kar je izjemno koristno, hkrati pa tudi problematično. Širjenje lažnih informacij je pokazalo, da ljudje niso nujno postali bolj izobraženi in modri, ampak so pogosto le bolj zavedeni in radikalizirani. Pametni telefoni so prinesli še en velik preobrat – način, kako ljudje berejo, iščejo informacije in uporabljajo knjižnico, se je spremenil. Stroka je napredovala, a osnovna naloga knjižnic ostaja enaka: zagotavljati dostop do znanja in kulture ter prostor za skupnost.
Kakšna je vloga knjižnic danes?
Knjižnice že dolgo niso več le prostori za izposojo knjig, temveč so postale tudi družabna središča – srce lokalnih skupnosti. Kadarkoli pridete v knjižnico, boste tu srečali ljudi vseh generacij. Tu otroci vidijo starejše, kako berejo, in to jih spodbuja k lastnemu razvoju. Organiziramo številne izobraževalne delavnice, srečanja s knjigami, tečaje slovenščine za tujce, skratka, knjižnica je pomemben javni prostor v lokalni skupnosti. Ker od ljudi ne pričakujemo, da bodo kaj kupili, je najbolj demokratičen in dostopen javni prostor. Knjižnice na prvi pogled ne ustvarjajo vidnih rezultatov, a tukaj se gradi ključna kompetenca vsakega posameznika – bralna pismenost. Če je nekdo bralno pismen, se lažje vključuje v družbo. Če ni, je družbena participacija močno okrnjena. Zato je vloga knjižnice ključna – če ne bi bila, se ta institucija ne bi obdržala stoletja.
Kje pa je v tem kontekstu kamniška knjižnica?
Skušam biti skromna in objektivna, a mislim, da smo v programskem in vsebinskem smislu zelo prodorni, inovativni in dejavni. Trudimo se, da smo vidni in slišani – tako z literarnimi transverzalami, projekti in dogodki kot tudi z dejavnostmi, ki segajo izven zidov knjižnice. Ko bomo imeli nove, sodobne prostore in boljše pogoje za delo, verjamem, da bomo lahko še bolj napredovali in svojo vlogo opravljali še bolje. Našo kakovost potrjujejo tudi nagrade, ki smo jih prejeli v preteklosti.
Kot direktorica knjižnice ste s sodelavci poskrbeli za številne novosti, od uvedbe potujoče knjižnice in odprtja enot v Motniku, Šmarci in Komendi do pripovedovalskega festivala in ostalih projektov za dvig bralne pismenosti in pomena branja. Kateri je tisti projekt, na katerega ste vi sami najbolj ponosni?
Ponosna sem na potujočo knjižnico in Križnikov pravljični festival. Potujoča knjižnica ima posebno vlogo, saj prihaja do ljudi in krajev, kjer dostop do knjižnic ni samoumeven. Čeprav imamo za zdaj le majhen kombi – ki ga bomo, upamo, v prihodnjih letih nadomestiti z večjim vozilom – je ta storitev veliko več kot zgolj izposoja knjig. Ljudje so vedno veseli njenega prihoda in hvaležni za storitev. Naša bibliotekarka Mojca, ki že od začetkov leta 1997 dela v potujoči knjižnici, je tisti srčni člen, ki daje tej storitvi dušo.
Križnikov pravljični festival je zgodba o uspešnem sodelovanju lokalne skupnosti in knjižnice. Festival je prinesel veliko sprememb – v Kamniku se je začelo razvijati pripovedovalstvo, dobili smo odlične pripovedovalce, ovrednotili smo zapuščino Gašperja Križnika ter izdali knjigo o njegovem delu.
Kamniško-komendski biografski leksikon in digitalizirani Kamniški občani ter Kamniški zborniki ter razglednice so pomemben vir za raziskovanje preteklosti in sedanjosti preko spleta, projekt Delimo znanje je sodelavka Milena predstavila na svetovnem knjižničarskem kongresu in od tam so jo povabili v Finsko, da jim je predstavila to dobro prakso.
Ponosna sem na naše knjige, bralne projekte, literarne transverzale, visoko izposojo in odstotek članstva ter na svoje sodelavce, s katerimi je prijetno in dobro sodelovati. V dolgih desetletjih se mi ni zgodilo, da bi me v nedeljo zvečer stisnilo v želodcu zaradi prihajajočega novega delovnega tedna.
Eden izmed perečih trendov v povezavi z branjem je upadanje bralne pismenosti v Sloveniji. Ali s projekti, kot so pripovedovalski festival, pravljične poti, družinska bralna značka, le vzdržujete stanje ali opažate kakšne premike na bolje?
Težko bi podala objektivno oceno, saj so to mehke dejavnosti, ki bolj vplivajo na odnos do branja in knjig kot pa na takojšnje izboljšanje bralne pismenosti. V številkah se morda še ne pozna, a pomembno je, da nadaljujemo, ker enkrat se bo poznalo, vendar le, če bomo povezani – ne samo knjižnica, ampak tudi šola, predvsem pa družina, starši, stari starši in celotna družba, kjer bo branje cenjena in pomembna življenjska aktivnost.
Branje razvija različne spretnosti. Ne gre zgolj za branje leposlovja, ampak tudi za razvoj sposobnosti poglobljenega razumevanja in analitičnega mišljenja. Pomembno je, da znamo zbrano prebrati tudi poslovno poročilo, strokovni članek ipd. Velik izziv sodobnega časa je namreč površno, diagonalno branje, ki ga spodbuja splet. To pomeni, da vse manj ljudi zmore brati poglobljeno, osredotočeno in analitično, kar je ključno pri študiju, delu in vsakdanjem življenju.
Kako je z izposojo knjig? Kakšni bralci smo Kamničani in Komendčani?
Podatki za leto 2024 so zelo spodbudni. Bralci se vračajo v knjižnice, celo presegamo raven iz predkoronskega obdobja. Kar 24 % vseh prebivalk in prebivalcev je vpisanih v knjižnico, pri čemer eno člansko izkaznico pogosto uporablja več družinskih članov. Povprečno si vsak občan izposodi 11 knjig na leto, naši člani pa kar 47 knjig na leto, kar pomeni več knjig na mesec. To so odlični rezultati, tudi v slovenskem merilu, ki kažejo, da je bralna kultura v našem okolju močna.
Ne moreva mimo vaše velike ljubezni, to so pravljice oz. ohranjanje pravljične dediščine, s čimer je povezana tudi vaša ljubezen do pripovedovanja. Zakaj se vam zdi pomembno ohranjati to kulturno dediščino? Kaj nam govori, kaj nas uči ljudsko slovstvo?
Ljudje smo bitja zgodb. Pravljice so prastare zgodbe, ki skozi arhetipe nosijo globoka sporočila in vrednote. Ohranjanje tega izročila pomeni ohranjanje kolektivnega znanja, modrosti in identitete. Pripovedovanje zgodb je tisočletna tradicija, ki ima svojo moč.Težko opredelim, kaj natančno je ta moč, a očitno so zgodbe tesno povezane z našimi osnovnimi potrebami. Morda gre za našo naravno potrebo po poistovetenju, pripadnosti ali pa preprosto za upanje, ki ga prinašajo pripovedi. Pravljice imajo čudežno moč – ne samo, da nas zapeljejo v domišljijski svet, kjer se vse srečno konča, ker se ne – v starih pravljicah namreč najdemo tudi veliko temačnih elementov – a kljub temu nam dajejo upanje, da vztrajamo, tudi kadar nam je težko.
