Pred dobrim letom je v Kamniku zaživel produkt Pot piva in svobode, ki si je v kratkem času ustvaril precejšnjo prepoznavnost. Slovenska turistična organizacija mu je podelila znak Edinstvena doživetja Slovenije, ki potrjuje, da gre res za nekaj posebnega.
Za idejo stojita Ksenija Mravlja in Bogdan Resnik. Ona iz Škofje Loke, on iz Tuhinjske doline, sedaj pa skupaj živita v Kamniku, sta par zasebno in tudi poslovno, čeprav je v projekt bolj aktivno vpeta Ksenija. Čeprav v Kamniku živi le nekaj let, se zdi, da mesto in okolico pozna bolje kot marsikateri domačin. Po izobrazbi je jezikoslovka, študirala je francoščino in češčino. Že od študentskih let jo vleče v turizem. Sprva je bil to najboljši in skoraj edini način, da je vadila francoščino in češčino. Med drugim je kot študentka s tem namenom kar pet poletij preživela v Postojnski jami, kjer je delala kot turistična vodnica. Turizem je postal njen način življenja in danes teče že enajsto leto, ko je aktivno vpeta v to dejavnost. Zato ni čudno, da je zastrigla z ušesi, ko je prvi teden bivanja v Kamniku ujela, da KIKštarter organizira vikend za nove ideje v turizmu. »Bogdan mi je rekel, naj se prijavim. Jaz pa sem si tudi želela spoznati lokalno turistično sceno, a nekako sem ga spodbudila, da sva šla oba. Prijavila sva se, skupaj z mojo znanko, ki ima turistično agencijo, a prave ideje nismo imeli. Nekaj dni smo razmišljali o tem, kaj bi naredili. Potem pa sva se z Bogdanom predzadnji dan usedla za mizo in odprla zemljevid Kamnika. On je gledal z željo po “outdoor” doživetjih, jaz sem si želela nekaj v povezavi s pivom. Potem sva pogledala, kje so pivovarne in če se jih da med seboj povezati v športno-pivsko turo.« Tako o začetkih razlaga Ksenija Mravlja. Na tistem vikendu poslovne ideje nista razdelala do konca, sta pa dobila veliko pozitivnih odzivov, ki jima niso dali spati. Šla sta v akcijo in kmalu je ideja dobila ime – Pot piva in svobode.
Za uživače in za pivoljube
Pot piva in svobode je doživetje enega in drugega. Gre za zabaven in okusen potep med štirimi kamniškimi pivovarji. Projekt je razdeljen v štiri različne pakete s pomenljivimi imeni. Paketa Za uživače in Za pivoljube sta najbolj priljubljena, organizirajo pa jih prav vsak četrtek in tudi najava en dan prej še velja. Prvi je namenjen tistim, ki raje degustrirajo pivo, kot pa hodijo. Dogaja se v središču Kamnika, udeleženci pa na dveh točkah degustrirajo piva različnih pivovarjev s prigrizki. Daljša tura udeležence popelje po centru mesta, čez Zaprice do Šmarce in nazaj ob reki. To je že pravi pohod, dolg nekaj čez 10 kilometrov. Poleg degustacije različnih piv in obiska pivovarne Maister vključuje tudi dobrote lokalnih ponudnikov, ki poskrbijo, da v treh urah hoje (celoten pohod s postanki vzame okoli sedem ur) nikomur ne zmanjka energije. Poleg omenjenih sta pripravljena še paketa Za poznavalce in Za športne pivce. Poznavalce Pot piva in svobode pelje k več kamniškim pivovarjem in posveti več časa samemu procesu nastajanja piva. Športni pivci pa je paket za vse tiste, ki se jim nikamor ne mudi, saj vključuje tudi obisk od Kamnika nekoliko oddaljenega Menin’ca in čudovite Menine planine z električnimi kolesi.
Vse ture se pričnejo – kje drugje kot na Trgu svobode – in vključujejo turistično vodenje. Tega izvaja Ksenija Mravlja, ob njeni odsotnosti pa eden izmed dveh lokalnih vodnikov. Vodenje ni golo navajanje dejstev, pač pa polno zabavnih zgodb na temo piva in svobode, nekaj zgodovinskih in resničnih (kot tista o Rudolfu Maistru), nekaj anekdot in pripovedk (denimo o kamniški Veroniki), kakšna pa je tudi iz malce novejše dobe. Posebej začinjena je tista o kipu svobode, ki je pred leti buril duhove na Selah v Tuhinjski dolini. Njegov avtor je bil Tomaž Schlegel, ki si je zamislil, da bi kip – če bi preživel in ga ne bi požgali – lulal pivo svobode in stregel klobase miru. Schlegel je tedaj zgodbo o pivu svobode v enem izmed zapisov postavil v zgodovinski kontekst Kamnika in to tako uspešno, da je moral marsikateri bralec članek dvakrat prebrati, da je dojel, da vse vendarle ni bilo tako. In prav tako debelo danes pogleda marsikateri udeleženec na Poti piva in svobode, ko mu Ksenija povsem resno razlaga to zgodbo. In to ne kjerkoli, pač pa na “skrivni” lokaciji ture, to je v prvi kamniški piceriji in eni najbolj legendarnih pivnic (danes je zaprta za javnost in ne obratuje več), ki jo je naredil Tomažev oče Bojan Schlegel. Kot da naključij še ni dovolj, prav v tej stavbi, nad to pivnico, danes živita Ksenija Mravlja in Bogdan Resnik.
Pridobili oznako Edinstvena doživetja Slovenije
Pot piva in svobode je stara komaj dobro leto, pa je že izjemno prepoznaven turistični produkt. K temu je veliko pripomogel oktobra “osvojeni” znak Edinstvena doživetja Slovenije, za katerega vsako leto razpis odpre Slovenska turistična agencija. Je težko priti zraven? »Najprej sva morala izpolniti zelo dolg vprašalnik. Komisijo zelo zanimajo stvari, kot je na primer trajnostni vidik. Sprašujejo te, kako skrbiš za trajnost in zakaj je tvoj produkt edinstven ter drugačen. Všeč jim je bilo, da naša tura nima odpadka. Pri ponudnikih jemo iz njihovih krožnikov in pijemo iz njihovih kozarcev. Vrčke nosimo s seboj, pripete na nahrbtnike, “potujemo” pa peš,« pravi naša sogovornica. Ko določen projekt pride v ožji izbor, se na pot odpravi še komisija, ki se nato odloči, ali mu podeliti oznako ali ne. Pot piva in svobode si je oznako zaslužila, s tem pa tudi zelo dobro promocijo. Kmalu zatem jih je obiskala Mojca Mavec z oddajo Na lepše, v zadnjem času pa na turo prihajajo tudi tuji turistični agentje, ki bodo morda pohod ali krajšo različico ponudili svojim gostom. »Prepoznavnost je, na večji promet pa še malo čakamo,« pravi Ksenija Mravlja in doda, da se skupine ture dobro udeležujejo, rada pa bi več obiska med posameznimi turisti v okviru rednih četrtkovih poti, »trenutno iščem načine, kako bi jih dosegla. S tem namenom se precej povezujem z agencijami.« Zaenkrat so udeleženci Poti piva in svobode večinoma Slovenci, počasi pa kapljajo tudi radovedni tuji turisti. Te najbolj navduši dejstvo, koliko pivovarn ima Kamnik in kako okusna so kamniška piva, prav tako so navdušeni nad kulinariko. »Mislim, da se veliko ljudi ne zaveda, kako dobro “ulično hrano” ima Kamnik. Ta se odlično zlije s pivom,« še pove naša sogovornica, ki v prihodnosti v novo kamniško zgodbo želi povezati še več lokalnih ponudnikov. Pristop, ki ga morda (še) nismo vajeni in je zanj potrebnega nekaj več poguma, morda nekaj “tveganih” korakov izven cone udobja, a prav to so zgodbe, ki v množici izstopajo.
Špela Šimenc
