Danes, 9. avgusta, je Kamničan Franc Primožič dopolnil 100 let. Že včeraj so mu člani Društva upokojencev Kamnik, Planinskega društva Kamnik, člani društva bosonogi na Vovar in Združenja borcev za vrednote NOB Kamnik na njegovem domu pripravili tako imenovano ofiranje, kjer se je zbranim v imenu Občine Kamnik pridružila podžupanja Romana Učakar. Na današnji dan, ko praznuje 100. rojstni dan, pa so mu člani Avto-moto društva Kamnik pripravili druženje v njihovih prostorih, kjer mu je čestital tudi župan Matej Slapar.
Franc Primožič se je rodil v Pevmi pri Gorici 9. avgusta 1924, v začetku tridesetih leta se je njegova družina preselila v Kamnik, kjer še danes živi. Je mobiliziranec v nemško vojsko, sovjetski partizan in eden poslednjih tankistov druge svetovne vojne, ki je v svojem življenju večkrat zrl smrti v oči in se za las izognil Golemu otoku. Rešili so ga jeklena volja, pogum, iznajdljivost, pa tudi veliko sreče. Ne samo dogodkov, spomni se datumov, krajev in celo imen ljudi, ki jih je poznal pred 80 leti. Primožič se je proti koncu vojne pridružil Titovim tankistom, izurjenim v Sovjetski zvezi, odlikoval se je v bojih na sremski fronti, kjer je bil njegov oklepnik T-34 tudi zadet. S tankom, ki mu je poveljeval, je prišel v Ljubljano in kasneje v Trst – a od tam so jih izgnali zavezniki in Primožič doživeto in prizadeto opiše, kako so morali osramočeni, skupaj z ruskim poveljnikom, zapustiti slovensko primorje. Kasneje, po vojni, je najprej deloval v Titovi jugoslovanski vojski, v kateri pa ga je odbijalo neupoštevanje vojaškega znanja in balkanski primitivizem s kletvicami vred. Vrnil se je v Kamnik in kot nekdanji sovjetski partizan komaj preživel informbiro in preganjanje vojaške protiobveščevalne službe. Med sovjetskimi partizani je stopil v komsomol, mladinsko komunistično organizacijo, a nikoli v komunistično partijo. Na vprašanje, zakaj, iskreno pove – preveč sem videl in preveč vem.
Franc je v življenju videl ogromno vojnih grozot, a pravi, da nikoli ni trpel za posttravmatsko stresno motnjo. »Ne vem, zakaj. Niti sanja se mi ne o tem, res nenavadno,« pravi. Za vsa prizadevanja si je prislužil številna odlikovanja, fotografijo za dokaz nosi v denarnici.
Po vojni je Franc v telovadnici spoznal svojo ženo in se poročil, rodila sta se jima dva sinova. Nekaj časa je delal v tekstilni industriji, potem pa postal inštruktor v avtošoli in še danes, pri 100 letih še vedno vozi. Celo življenje je bil športnik – vrtel se je na telovadnem orodju, ogromno je planinaril. V vsaki alpski državi je splezal na dva najvišja vrhova – stal je na vrhu Matterhorna, Mont Blanca, Gran Paradisa, Jungfraua … Kolikokrat je bil na Triglavu, niti ne ve. In v odlični formi je še danes. Poleti kolesari – s specialko naredi do 100 kilometrov na teden. Pozimi smuča – na belih strminah Krvavca ne izpusti nobenega lepega dneva zimske sezone. Vsak dan vstane ob 6. uri, prebere časopis, poje zajtrk, dela na vrtu in se rekreira, k počitku pa se odpravi šele potem, ko pogleda vsa poročila, tudi tuja, od 19. ure do polnoči. K zdravniku ne hodi. »Moj karton je še nedolžen,« na vprašanje kakšen je njegov recept za dolgo življenje pa odgovori: »Ja, umreti ne smeš. Celo življenje živim po skavtskih načelih – brez cigaret, brez alkohola, brez lumparij. Z veliko športa. In to me drži.«
Kamniški župan Matej Slapar mu je s košarico zdravja iskreno čestital ob zavidanja vrednem visokem jubileju in mu zaželel zdravja, dobre volje in vedre misli ter naj ga okrogli jubilej v krogu njegovih najbližjih napolni z radostjo, nasmehi in čudovitimi trenutki.
