V sredo, 4. oktobra, so v Slamnikarskem muzeju v Domžalah odprli že deveto sezono večerov Srečanj pod slamniki, kjer s predavanji in pogovori širši publiki predstavljajo teme različnih področij, od zgodovine, domoznanstva, etnologije, arheologije do domačih obrti in rokodelstva. Na uvodnem večeru letošnje sezone je bila predstavljena idejna zasnova ureditve zemljišča nekdanje Kofutnikove domačije.
Pogovor je vodila Cveta Zalokar, pridružile pa so se ji članice pripravljalne komisije: podžupanja občine Domžale v času odkupa domačije Andreja Pogačnik Jarc, profesorica geografije in mentorica raziskovalnega dela o domačiji na Osnovni šoli Rodica Vilma Vrtačnik Merčun, vodja muzejske dejavnosti KD Franca Bernika Katarina Rus Krušelj in arhitektka arhitekturnega biroja Archinauts Barbara Pirih. Konservatorka ZVKDS Območne enote Kranj Saša Roškar je bila odsotna zaradi neodložljivih strokovnih obveznosti.
Kofutnikova domačija, ena najstarejših leseno-zidanih hiš na območju občine Domžale, je bila domnevno zgrajena okoli leta 1837. Stavba, predmeti v njej, fotografije, pisma, osebne zgodbe in spomini, ki sta jih še do nedavnega pripovedovala zadnja prebivalca hiše Lovrenc Giovanelli in Jožefa (Pepca) Giovanelli, por. Žebovec, predstavljajo pomemben vir informacij o življenju na tem območju od začetka 19. stoletja do sredine 20. stoletja. Od leta 2012 je bila Kofutnikova domačija v lasti Občine Domžale. Opravljenih je bilo več študij o stanju lesa, sestavili so predloge ukrepov sanacije oz. konservacije, leseni elementi so bili dendrokronološko datirani, popisana je bila celotna oprema in gradivo hiše. Kljub temu je objekt intenzivno propadal, postajal je nevaren za okolico, zato lansko leto ni bilo več druge rešitve, kot da se objekt poruši. Ampak, kot je poudarila povezovalka večera, si vsi vpleteni želijo, da bi duh domačije živel naprej.
Kofutnikova domačija zgodovina Jarš in Domžal v malem
Najprej je Katarina Rus Krušelj, vodja muzejske dejavnosti KD Franca Bernika, predstavila domačijo in občasno razstavo z naslovom Kofutnikova domačija v Srednjih Jaršah: Včeraj, danes, jutri, ki jo trenutno gosti Slamnikarski muzej. V lanskem letu po porušenju domačije, se jim je zdelo smiselno, da se vsaj delno zbrano gradivo, sad dolgoletnega dela vseh vpletenih institucij in posameznikov, predstavi širši publiki. Povzela je tudi besede konservatorke Saše Roškar, da je domačija ostala zamrznjena v času, v svojem obstoju se namreč ni kaj dosti spreminjala. Prav zato je predstavljala kar zgodovino Jarš in Domžal v malem, močno prepleteno z bogato tradicijo slamnikarstva. Namreč tudi prebivalci hiše so se ukvarjali s slamnikarstvom, ta znanja in spretnosti so odnesli s seboj tudi, ko so se preselili čez lužo. Vodja muzejske dejavnosti je poudarila: »Res, da objekta ni več, ampak predmeti pa so še.« Predmeti z domačije Kofutnik so shranjeni v muzejskem depoju, načrtov, kaj točno se bo zgodilo z njimi, še ni, lahko pa predstavljajo nekakšen povod za nadaljne dogajanje. Voditeljica večera je dodala, da se je vsebina hiše, tako rekoč, ohranila.
Nadaljevala je nekdanja podžupanja občine Domžale Andreja Pogačnik Jarc, ki je odločilno vplivala, da je Občina Domžale odkupila domačijo, saj je omenjeno funkcijo opravljala ravno v tem času. Z domačijo se je seznanila, ko je bila zaposlena na Osnovni šoli Rodica, kjer so se na pobudo profesorice geografije Vilme Vrtačnik Merčun, tudi gostje na dogodku, začeli ukvarjati z vsebino domačije. Vilma Vrtačnik Merčun je predlagala, da bi se njihova šola pridružila programu UNESCO slovenskih šol in tako so začeli z raziskovanjem hiše, njene opreme in zgodb ljudi, ki so v njej živeli. Poudarila je tudi, kako so učenci uspeli najti tesen stik z gospodom Lovrencem Giovanellijem, čeprav je bil znan kot bolj zaprt človek. Nastalo je več zanimivih raziskovalnih nalog, nekatere so dostopne tudi na spletni strani KD Franca Bernika. Ko je z Osnovne šol Rodica prišla na Občino Domžale, je pod vtisi zanimivih dognanj učencev OŠ Rodica, želela, da bi se to znanje razširilo. »Spoštovanje kuturne dediščine močno zaznamuje otroke, vplivajo tudi na svoje starše, pravzaprav na celotno okolico v kateri živijo,« je povedala nekdanja podžupanja. Zato so se veliko ukvarjali z vprašanjem, kako v šolo pripeljati takšne vsebine. Želeli so si urediti center za šolske in obšolske dejavnosti, ampak je bil del zemljišča ločeno prodan, zato je sama domačija ostala na precej utesnjenem delu zemljišča. Možnosti za izvedbo te ideje ni bilo več. Zaradi vseh omenjenih razlogov si je prizadevala, da bi domačijo Občina Domžale odkupila, saj bi se lahko le tako v ohranjanje objekta tudi vlagalo. Po odkupu so celotno gradivo dokumentirali in shranili, žal pa vse do leta 2022 do občutnih sprememb pri izboljšavi stanja objekta ni prišlo.
Veliko dela in truda je bilo vloženega v predstavitve vsebine hiše. Predlaganih je bilo več možnosti. Prva možnost bi bila ohranitev domačije in situ, na njenem originalnem mestu, v notrajnosti bi predstavili različne teme povezane z njeno vsebino. Druga možnost je bila selitev hiše. Priložnosti, kam jo preseliti, je bilo več. Ena od njih je bila preselitev v Slamnikarski park, kjer bi uredili muzej na prostem, skupaj s še dvema hišama izpod Sv. Trojice in iz Štude. Izdelani so bili načrti, kako bi vse tri hiše vključili v park in kakšna bi bila njihova vsebina. Žal do uresničitve ni prišlo.
Profesorica Vilma Vrtačnik Merčun je opisovala sodelovanje z učenci pri mnogo raziskovalnih nalogah, ki so jih skozi leta pripravljali: »Za raziskovalce je bistveno, da začnejo; ko se enkrat poglobijo v eno temo, postaja vedno bolj zanimiva, tako je vedno pri vsaki temi, ko nekaj veš, želiš vedeti še več.« Raziskovali in dokumentirali so različne teme o starih imenih hiš, življenju na tem območju konec 19. stoletja in začetku 20. stoletja, stanovanjski kulturi, opremi domačije, prebivalcih domačije in njihovih zgodbah, starih fotografijah, pismih, slamnikarstvu, izseljevanju v Ameriko, oblačilni kulturi, svadbah, prvi svetovni vojni, obdobju med vojnama itd. Gre za raznolike teme, večina pa je bila povezana prav s Kofutnikovo domačijo. Po besedah profesorice so imeli unikatno priložnost uporabiti originalne vire, pripovedovanja zadnjih prebivalcev domačije, Lovrenca Giovanellija in Pepce Žebovec.
Prostor nekdanje Kofutnikove domačije kot novo središče kraja
Na koncu je arhitektka Barbara Pirih iz arhitekturnega biroja Archinauts predstavila idejo, kako bi uredili zemljišče Kofutnikove domačije. Omenjen biro je v zgodbo vstopil še v času, ko je domačija še stala in so se ukvarjali z vprašanjem, kako in kje domačijo ohraniti. Že zgodaj so prišli na idejo, da bi zgodbo hiše pripovedovali skozi park. Oprli so se na značilnosti prostora in hkrati na novo interpretirati dele nekdanje domačije. Vežo so zasnovali kot prostor srečevanj, tam, kjer je stala hiša, bi postavili tlak in poudarili prostor v prostoru. V veži bi stala še klop in ognjišče, ki bi se ga dalo tudi uporabljati. Nastal bi prostor srečevanj, kjer bi se lahko dogajale nove zgodbe. Hišo si predstavljajo kot zatočišče, zato je to edini del, ki so mu dodelili streho. Hkrati bi bil ta del tudi prostor zgodb, kjer bi bila predstavljena vsebina nekdanje domačije. Hlev je bil edini iz opeke grajen del hiše, želeli so del zidu ohraniti in postaviti klopi. Ta del je bil namenjen vzreji živali za hrano, zato so razmišljali o zasaditvi drevesa na tem delu. Drevo bi imelo uporabno vrednost, kot primer je arhitektna navedla lipo, ki je v preteklosti že stala na dvorišču domačije, hkrati pa ima uporabne cvetove za čaj in je paša za čebele. Šupa, najbolj enostavno grajen del, tukaj se prostor razgradi, bi bil tlakovan. Uredili bi dva dostopa. Dodali pa bi tudi otroško igrišče. Tudi v preteklosti naj bi se v bližini nahajal nekakšen paviljon, točna lokacija je neznana, kjer so se igrali otroci. Pridobili bi tudi nov funkcionalen javni prostor. »Nadejamo se, da se zgodba ni zaključila s hišo, ampak da se tukaj ustvari še kakšna nova zgodba,« je povedala arhitektka Barbara Pirih. Z ekipo si želijo, da bi prostor postal novo središče tega kraja.
»Hiša s katero je povezana cela naša zgodovina in preteklost,« je poudarila gostiteljica večera Cveta Zalokar
Na koncu se je pogovoru pridružila tudi publika. Večina odzivov je bila pozitivno naravnanih, polnih upanja, da zgodba domačije Kofutnik vendarle še ni zaključena. Kljub temu so prisotni, angažirani lokalni prebivalci, izrazili dvom, po njihovih opažanjih in izkušnjah bi kraj lahko hitro postal prostor izživljanja huliganstva in vandalizma. Lokalni prebivalci opozarjajo, da se to vidi že sedaj, na območju naj bi se zbirale različne skupine, odlagajo se smeti, največji problem pa naj bi bilo še vedno parkiranje na zemljišču. Izražene so bile tudi ideje o tem, da bi bilo potrebno iz navedenih razlogov prostor zaščititi, ena od možnosti bi bila, da se prostor ogradi in zaklepa. Glede parkiranja so v arhitekturnem biroju pomislili na mehke bariere, v obliki visokih pločnikov in zazelenitev. Na območje so se v zadnjem času priselile tudi različne skupine priseljencev, kjer lokalni prebivalci tudi vidijo problem, saj naj bi šlo za kratkotrajne namestitve, kjer je težko graditi dolgotrajen odnos do kraja in njegove zgodovine. Arhitektka Barbara Pirih je na tem delu poudarila pomen komunikacije med vsemi deležniki. Dotaknili so se tudi vprašanja vključenosti Krajevne skupnosti Jarše-Rodica, predsednik skupnosti se je tudi udeležil večera, poudaril je, da si želijo v kraju nekaj lepega in podpirajo ideje o ureditvi, opozarjajo pa tudi na že omenjene probleme. Motiviranost Občine Domžale za nadaljevanje projekta Kofutnikove domačije je predstavljal podžupan Matej Primožič, ki je spomnil na pomen iskanja kompromisa med vsemi deležniki. Želijo si, da bil prostor odprt za vse, in pot, da se ta projekt uresniči, vidijo v vključevanju skupnosti. Prizadevajo si, da bi prostor ljudje vzeli za svojega, k temu stremijo, kljub temu, da čarobne palčke ni.
Eva Grašič
