Kamničan Jože Prezelj se že več kot 20 let posveča preučevanju, poučevanju, izdelavi in igranju na avtohtona ljudska glasbila z različnih koncev sveta. V sredo je v Slamnikarskem muzeju v pogovoru s Cveto Zalokar predstavil več glasbil ter na nekatera tudi zaigral, obiskovalci pa so lahko po programu instrumente tudi sami preizkusili.
Prezelj, ki poje tudi v pevskem zboru Lira, se je z didžeridujem prvič pobliže srečal v Peruju. Kot je povedal, je v amazonski džungli spoznal Nemca, ki je deset let živel med avstralskimi aborigini in se pri njih učil igranja ter pomena tega instrumenta.
»Leta 2000 sem imel veliko težav s pljuči in takrat sem se spomnil, da nam je razlagal, da je didžeridu dober instrument za krepitev dihanja. Začel sem igrati,« je dejal Prezelj. Ob tem je poudaril, da mu je instrument pomagal povečati pljučno kapaciteto. »Didžeridu nas močno stabilizira, vrača koncentracijo in moč ter vzpostavlja harmonijo telesa in duha,« je še dodal.
Raziskovalna žilica in les, kot pravi, pri njem hodita z roko v roki – tudi pri izdelovanju glasbil. »Ko delam, predvsem raziskujem različne vrste lesa, ki določa zvok,« je pojasnil. Med zahtevnejšimi izzivi je omenil izdelavo flavt, saj imajo nekatere tri komore, pri čemer so ključni natančni koti in razmerja.
Številne obiskovalce na dogodku je navdušil z igranjem na instrumente. Didžeridu je označil kot zelo star instrument – star naj bi bil približno 40.000 let – ter spomnil, da izvira iz severne Avstralije. »Igramo tako, da vanj brenčimo,« je razložil in dodal, da je instrument širšo prepoznavnost doživel tudi ob olimpijskih igrah leta 2000.
Igral je tudi na indijanske flavte, ki izvirajo iz Severne Amerike in imajo več imen glede na različna plemena. Ta flavta je znana po tem, da s svojim zvokom pomaga obvladovati strah in tesnobo. Prezelj jih ima v svoji zbirki več, izdelane pa so iz različnih vrst lesa.
Ni pa igral le na starodavne instrumente. Meditativne zvoke je ustvaril tudi s pomočjo handpana, instrumenta, ki izvira z začetka tega stoletja. Nazadnje je zaigral še na okarino, ki je starejša od 12.000 let – majhno piščalko ovalne oblike z luknjami za prste.
Zanimiv del predstavitve so bila tudi manj običajna glasbila: med drugim piščal iz orehove lupine ter piščal, narejena kot replika neandertalske piščali, povezane z najdbo iz Divjih bab. Prezelj svoja glasbila predstavlja v šolah, ob branjih poezije, pa tudi na različnih lokalnih dogodkih – kot je omenil, je didžeridu zadonel tudi v Motniku in v Kamniški jami.
Po koncu dogodka so lahko na glasbila zaigrali tudi vsi prisotni.
