Roman Jeben lajf izpod peresa Kamničanke Maje Drolec se skozi pripovedi mame Mojce in sina Luka, ki se spopada z odvisnostjo od prepovedanih drog, poglablja v usodo treh generacij, ki tragično zaznamujejo ena drugo. Na srečanju v Knjižnici Franceta Balantiča Kamnik je avtorica v pogovoru z Bredo Podbrežnik Vukmir razkrila nekaj podrobnosti o vsebini in nastajanju svoje druge knjige ter pisanju in branju nasploh.
Maja Drolec objavlja eseje in ocene knjig ter razmišljanja o gledaliških in filmskih predstavah, za dve svoji kratki zgodbi je bila tudi nagrajena. Novi roman Jeben lajf ni avtoričin prvenec, saj je leta 2021 že izšel njen avtobiografski roman Bilo je eno poletje, v katerem je zapisala svoje spomine na otroštvo. Da nikoli ni prepozno, če v nas tli želja po pisanju, je na srečanju v kamniški knjižnici poudarila Breda Podbrežnik Vukmir. Maja Drolec je namreč začela pisati šele po upokojitvi, in sicer po udeležbi na delavnici kreativnega pisanja, ki jo je vodila pisateljica Gabriela Babnik. »Pisanje ni samo veščina, ki se je lotimo iz veselja, temveč je dobro, da jo spremlja tudi učenje,« je dejala Drolec, ki kot temelj veščega pisanja izpostavlja predvsem branje. Zanj je kot dolgoletna učiteljica slovenščine na Osnovni šoli Marije Vere Kamnik želela navdušiti tudi svoje učence. »Branje je svet v malem, izobraževanje, raziskovanje človekove notranjosti, zadovoljstvo in kakovostno preživljanje prostega časa,« je pomen branja opisala Drolec.

Knjiga Jeben lajf, ki je izšla lani pri založbi Hirondelle, skozi spomine in doživljanja dveh prvoosebnih pripovedovalcev, mame Mojce in sina Luke, prikazuje življenje treh generacij. Otroštvo mame Mojce ni bilo preprosto. Čeprav je bila njena družina materialno preskrbljena, je bil oče strog in čustveno hladen človek. Po poroki z Binetom Mojca živi zadovoljno življenje, a mož jo prevara, nato pa sledi ločitev, ki močno vpliva na najmlajšega sina Luko, tako da sčasoma zabrede v svet drog, kasneje pa tudi kriminala in brezdomstva. Lukova izpoved poteka v slengu, s čimer ga pisateljica približa bralcu. V tem delu bralec bere o življenju narkomana, neuspešnih poskusih zdravljenja, zdrsu v kriminal in brezdomstvo.
Vsebina romana Jeben lajf je dinamična, saj ni zapisana kronološko, temveč niha med preteklostjo in sedanjostjo. Bolečine junakov Maje Drolec se prenašajo iz generacije v generacijo in tako vplivajo na njihovo ujetost v neskončno življenje ”tega jebenega lajfa”, kot ga poimenuje na dno pahnjeni Luka. Temu sledi tudi grafična podoba na naslovnici knjige z znakom za neskončnost, ki ga izrisuje voda kot simbol življenja. Roman bralca popelje v razmišljanje o vlogi posameznika v družbi, medgeneracijski povezavi in vplivu teže pričakovanj ter družbenih norm na življenje posameznika. Konec knjige ostaja odprt, življenje v nihljajih teče dalje, ni zaključka in ni katarze. »V vsakem romanu je tudi nekaj avtobiografskega. A Jeben lajf je namenjen ljudem, bralcem. Če bom s to knjigo pomagala vsaj enemu mlademu človeku ali njegovim staršem, ki iščejo pomoč, potem je moj namen dosežen,« pa je o pomenu svoje druge knjige dejala Maja Drolec.