Tak naslov nosi nova pesniška zbirka Uroša Koščaka s Količevega, po zbirkah Ceni življenje iz leta 2018 in Ko svet bo rekel lahko noč iz leta 2021 že njegova tretja.
Nova pesniška zbirka je v samozaložbi izšla prejšnji teden in tematsko nadaljuje drugo pesniško zbirko, ki v pesmih obravnava različne teme, medtem ko so bile pesmi, objavljene v prvi, pretežno ljubezenske. »V novi pesniški zbirki sem zajel ogromno tem, v nekaterih je zaznati moj pogled na svet, druge so bolj glasbeno obarvane. V njej je tudi pesem, ki je bila napisana za sodelovanje na literarnem natečaju z naslovom Sprejemanje drugačnosti v okviru Fakultete za socialno delo. Pesem nosi naslov Sprejmi me,« razkriva 29-letni Uroš, ki se je rodil s cerebralno paralizo, in nadaljuje, »morda bo ena od prvih knjig, ki ima v prvi pesmi besedo hvala in ravno z njo se bo knjiga tudi končala. Prva pesem je sicer bolj splošna, zadnja pesem pa je bolj osebna.« Uroš posebnega navdiha za pisanje pesmi ne išče oz. potrebuje, saj se mu ideje porajajo same od sebe. »Včasih ideja pride iz vsakdanjega sveta, v katerem živimo. Navdih lahko predstavlja že trenutna misel, in takih pesmi je zelo veliko,« pove Uroš.
Zbirka je nastajala dve leti; ravno na datum izida, 10. septembra, pa je minilo dve leti, odkar je Uroš napisal naslovno pesem. »Datum izdaje sem dvakrat prestavil, a danes mi ni niti malo žal, saj bo knjiga točno taka, kot sem si zamislil že na samem začetku,« pravi Uroš, ki ob izidu ne skriva veselja in ponosa, »občutki so fantastični. Te knjige sem se resnično zelo veselil.« Prve pesmi je Uroš sicer pisal že pri petnajstih, a jih je skrival, in še danes samo on ve zanje. Kot pravi, so nastale spontano in brez razloga.
Poleg pesniškega talenta pa Uroša že od rosne mladosti spremlja tudi glasba. »V glasbi resnično uživam, in ni pomembno, ali igram na klaviature ali glasbo samo poslušam,« pravi Uroš, ki je z desetimi leti začel igrati klaviature. Pri tem je še posebej hvaležen učitelju oz. profesorju kamniškega CIRIUS-a, kjer je Uroš obiskoval osnovno in srednjo šolo, za vse znanje in spodbudo pri zapisovanju akordov. Ljubezen do glasbe ga je pripeljala tudi v skupino The Eccentrics, katere pobudnik je Simon Zorman iz Šmarce, v njej pa sodelujejo mladi s posebnimi potrebami, ki na ta način izrazijo svoje skrite potenciale. Skupina je tako doma kot širše poznana po svoji dobrodelnosti, saj izkupiček od koncertov vedno namenijo pomoči potrebnim. »Biti del skupine mi je v veliko veselje in zadovoljen sem, da dobro delamo,« pravi Uroš, ki je del skupine že devet let, torej skoraj od začetka – skupina The Eccentrics je bila ustanovljena leta 2014, zato bodo člani pripravili koncert ob desetletnici delovanja, a podrobnosti še ne želijo razkriti.
Za prihodnost si Uroš želi še nekaj pesniških zbirk in uspešno sodelovanje s skupino. »Vse drugo pride samo od sebe,« optimistično ugotavlja Uroš, ki ne dovoli, da bi mu cerebralna paraliza krojila ali ovirala življenje, ampak ga zajema z veliko žlico. »Veseli me, da me ljudje sprejemajo takšnega, kot sem. To se mi zdi najbolj pomembno,« zaključuje Uroš, mi pa dodajamo še nekaj verzov naslovne pesmi nove pesniške zbirke, »vsak dan poskrbiš za ogromno novih reči,/vsak dan znova nasmeh narišeš mi,/usmerjaš in kažeš mi prave poti,/hvala življenje, hvala, ker si.«
