V intimnem vzdušju Mladinskega centra Kotlovnica je bila sredi oktobra premierno uprizorjena kriminalka z elementi kabareta Chicago Tea Party. Avtorska predstava mlade kamniške gledališke skupine Viatores je prav posebna, saj zaradi sodelovanja občinstva pravzaprav nobena uprizoritev ni enaka prejšnji. To se je pokazalo že ob prvi ponovitvi. »Z obema dosedanjima ponovitvama smo zelo zadovoljni. Predvsem je zanimivo, kako zelo različni sta bili obe, saj smo imeli vsakič drugo občinstvo, ki je postavljalo raznovrstna vprašanja. To se mi zdi poseben čar predstave takega tipa,« je za Modre novice povedala Pia Fabijan, poleg Zoje Perko, Aneja Omana in Veronike Dražumerič avtorica zgodbe in zasnove predstave.
Dogajanje predstave je umeščeno v Chicago leta 1920, kjer se v lokalu zgodi umor. Osumljenci so štirje: lastnica lokala, ki jo igra Zoja Perko, mlada študentka kriminalistike, ki se tisti večer prvič preizkusi kot natakarica, igra jo Pia Fabijan, pokojničin partner, ki ga igra Anej Oman, in spogledljiva Francozinja, ki jo igra Veronika Dražumerič. Toda umora ne raziskuje policija. Ključni preobrat predstave je namreč, da se v vlogo detektivov prelevi kar občinstvo, ki na podlagi vprašanj posameznim osumljencem sklepa o njihovi povezanosti, naklepih in vpletenosti v umor.
Članom skupine Viatores, ki jih druži ljubezen do gledališča, petja in plesa, oder ni neznanka, saj so se v preteklosti že predstavili z dvema uspešnima avtorskima pravljičnima muzikaloma – prvi, Alice in Disneyworld, je nastal leta 2023, drugi, Deklica z vžigalicami, pa lani. Letošnji odmik od pravljične h kriminalni motiviki sicer ni bil nameren, temveč je izhajal iz želje po eksperimentiranju z žanrom, pravi Pia Fabijan. »Ker zelo rada berem kriminalke, sem že nekaj časa razmišljala, kako bi jo postavila na oder in pri tem vseeno ohranila tisto napetost, ki jo sama čutim med branjem tega žanra. Zdelo se mi je, da bi bilo veliko bolj zanimivo, če občinstvo ne bi samo pasivno spremljalo, kako detektiv na odru rešuje primer. Tako se je pojavila ideja, da bi občinstvu v predstavi dodelili vlogo detektivov,« izvor ideje razkrije Pia Fabjan in dodaja, da ustvarjalci niso mogli iz svoje ”muzikalne” kože, zato so v predstavo na začetek in konec dodali kabaretna vložka. Glasbo zanju je napisal Matic Muha, plesno koreografijo pa je sestavila Vida Jugović.
Razen teh dveh glasbenih delov celotna predstava temelji na improvizaciji. Občinstvo torej ni le spremljevalec dogajanja, temveč peti igralec v ključni vlogi detektiva. Ravno zaradi tega predstava nima ene same zgodbe – ta je vsakič znova odvisna od poteka, neposrednosti in domiselnosti vprašanj iz občinstva. Zato so morali avtorji sprva podrobno spoznati svoj lik in zgodbo, kot jo doživlja posamezni lik, precejšen izziv pa so jim predstavljale tudi vaje: »Kako vaditi predstavo, ki nima scenarija?« Za pomoč so prosili prijatelje, ki so dobili enako nalogo, pred katero je potem v živo postavljeno občinstvo: postavljajte vprašanja in na podlagi odgovorov ugotovite, kdo je morilec. »Te vaje so bile za nas zelo dragocene, saj smo se počasi navadili različnih vprašanj, poleg tega pa smo lahko samo tako ugotovili morebitne malenkosti, ki v zgodbi niso delovale, in jih popravili, še preden smo zgodbo predstavili pravemu občinstvu. Seveda pa so bile vse te vaje le simulacije dejanske situacije, tako da smo predstavo v svoji pravi obliki prvič doživeli šele na premieri,« razloži Pia.
Odločitev o vključitvi občinstva v predstavo je vznemirljiva, predvsem pa pogumna, kajti njegova reakcija je velika neznanka. Zamislili so si različne možne scenarije, recimo, če občinstvo ne bi sodelovalo ali prekmalu ugotovilo, kdo je morilec, jih obdelali in našli rešitve. A kljub temu brez nervoze pred prvo predstavo ni šlo. »Bo občinstvo sodelovalo ali bodo raje vsi tiho? Kako se bodo poslušali med sabo? Bodo samo ”streljali” vprašanja drug mimo drugega, kar bi lahko predstavljalo težavo ob omejenem času, ki ga imamo na voljo?« so se spraševali. Strah je bil neutemeljen, odločitev o vključitvi občinstva pa se po dveh uspešnih uprizoritvah ne zdi več drzna, ampak edina prava. »Med predstavo smo začutili, da občinstvo vedno bolj uživa. Ko so se sprostili in počasi začeli postavljati vprašanja, so na neki točki nezavedno začeli igrati z nami in postali del predstave, kar smo občutili skoraj kot neke vrste čarovnijo, zato je bilo navdušenje po uspešni premieri še toliko večje,« pravi Pia in omeni, da se že dogovarjajo za nove ponovitve – prva bo 18. novembra v Mladinskem centru Kotlovnica. Prav slednjemu se člani Viatores še posebej zahvaljujejo, saj je v vlogi producenta pomagal pri obeh muzikalih in tej predstavi ter vedno prisluhne njihovim novim idejam.
In idej Viatoresom ne zmanjka. Tudi v prihodnje želijo ustvarjati in preizkušati različne uprizoritvene prakse, čeprav njihov ”glavni” žanr ostaja muzikal. »Z vsako naslednjo predstavo si želimo doseči višjo raven tako na področju izvedbe kot tudi samega vizualnega videza, saj smo se do zdaj skozi ustvarjalni proces naučili veliko tudi o tehnični plati gledališke predstave,« pravijo. Čeprav še študenti, nekateri med njimi sanjajo tudi o profesionalni gledališki poti, drugi so že dobili priložnosti sodelovati tudi pri različnih projektih zunaj skupine. »Bomo videli, kaj nam prinese življenje, vsekakor pa si želimo ostati zavezani gledališču in glasbi,« kar upravičuje že njihovo ime – Viatores namreč pomeni popotniki.
