V Arboretumu Volčji Potok je 19. septembra še drugič zazvenel Cvetlični orkester, umetniški projekt Mihe Godca, ki obiskovalcem odpira nov način doživljanja narave. Po julijski premieri s cvetlicami so septembra glavno vlogo prevzela drevesa – gledičija, javor in breza. Drugačna izbira rastlin je poskrbela tudi za novo, neponovljivo izvedbo.
Nepredvidljivost je namreč eden ključnih elementov Cvetličnega orkestra: odziva posamezne rastline in njegovega spreminjanja med nastopom ni mogoče določiti vnaprej.
»Tokrat smo delali predvsem z drevesi, ki so v primerjavi s cvetlicami bolj umirjena. Signalov je lahko veliko ali malo, spreminjajo pa se lahko tudi med samo izvedbo. Prav ta mera nepredvidljivosti je vedno del nastopa,« pojasnjuje Godec.
Ko nevidno postane slišno
Cvetlični orkester se naravno umešča v letošnjo zgodbo Arboretuma Vzemite si čas … – čas za sprehod, opazovanje in odkrivanje podrobnosti, mimo katerih sicer prehitro stopimo. Tokrat so obiskovalci lahko odkrivali tudi procese, ki se v naravi odvijajo ves čas, a jih običajno ne moremo slišati.
Pri biosonifikaciji namreč ne poslušamo dobesednega »glasu« rastline. Elektrode zaznavajo spremembe njene električne aktivnosti, podatki pa se s pomočjo tehnologije in umetniške interpretacije v realnem času pretvarjajo v zvok.
Septembrski dogodek je raziskovanje zvoka razširil še dlje. Medtem ko je bila biosonifikacija v ospredju Godčevega nastopa, je Sašo Puckovski (Noitu) večji poudarek namenil bioakustiki ter zvokom in vibracijam iz okolja. Klasični mikrofoni so zajemali zvok iz zraka, geofoni pa vibracije, ki se prenašajo skozi tla.
Program so dopolnile delavnice Nastje Ambrožič, nastop UKI ter ambientalna svetlobna postavitev, ki je prostor ob večeru preoblikovala še vizualno. Cvetlični orkester je tako postal večplastno doživetje, v katerem so se prepletali narava, zvok, svetloba in umetnost.
Zakaj črna jelša nikoli ne zveni povsem enako?
Poseben del projekta ostaja stalna zvočna instalacija ob črni jelši. Obiskovalci, ki se pri njej ustavljajo večkrat, opažajo nekaj zanimivega: ob različnih obiskih ne slišijo vedno enakega.
Razlog je preprost – instalacija ne predvaja posnetka. Elektrodi zaznavata spremembe električne aktivnosti v črni jelši, podatki pa se sproti pretvarjajo v zvok. Ker se električno dogajanje v drevesu spreminja skozi dan, iz dneva v dan in skozi letne čase, se spreminja tudi zvočna izkušnja.
Obiskovalci se lahko v posebej urejenem prostoru ob črni jelši ustavijo, uležejo in prisluhnejo dogajanju v realnem času. Ob naslednjem obisku jih lahko pričaka povsem drugačna zvočna podoba.
