Ob cesti med Komendo in Vodicami stoji spomenik – tih opomnik trpljenja in poguma. Posvečen je žrtvam, talcem, ki so v času druge svetovne vojne izgubili svoja življenja. To je kraj spomina in spoštovanja, kraj, kjer bi morali vsi skloniti glave in pomisliti, kam lahko pripeljejo sovraštvo, ideologije nadvlade in brezbrižnost do človeškega življenja.

Zato je toliko bolj boleče, nerazumljivo in zavržno, da je nekdo, ali več njih, ta simbol trpljenja oskrunil. S sprejem je bil popisan s simboli nacistične Nemčije, države, ki je v svoji moriji želela izbrisati številne narode, tudi Slovence. Gre za dejanje, ki ne prizadene le spomina na umrle, temveč tudi srce naroda.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne. Osem desetletij upanja, da se zgodovina ne bo ponovila. Da so nacistične in fašistične ideje, tiste, ki so temeljile na uničenju, delitvah, izključevanju in strahu za vedno zakopane. A znova se kažejo njihovi obrisi, skriti za lažnim pogumom in provokacijo. Očitno nista umrli, samo potuhnili sta se. In zdaj ponovno dvigujeta glavo.

A mi vemo, da je bil čas razcveta teh idej čas največje človeške tragedije. Vemo, da si velika večina ljudi danes želi nekaj povsem drugega: mir, sožitje. Povezanost. Spoštovanje raznolikosti. Sodelovanje med narodi, verstvi, rasami in kulturami.

Slovenci smo pokazali, da znamo stati pokončno, braniti svoje in graditi mostove. Čas je, da to storimo znova. Ne s sovraštvom, temveč z odločnostjo, da ne bomo dopuščali ponovnega širjenja temnih idej. Da bomo ob vsaki takšni skrunitvi glasno povedali: “Dovolj je bilo.”

Tistim, ki slavijo simbole uničenja, naj bo jasno: njihov čas je minil. Svet ne potrebuje več delitev, ne zidov. Potrebuje mostove. Potrebuje sodelovanje. Potrebuje ljudi, ki verjamejo v skupno prihodnost.

Naš planet je dom vseh nas. Naj bo to prostor, kjer se spoštuje spomin, časti življenje in ustvarja prihodnost v miru. Naj bodo naši otroci, vzgajani v duhu sožitja, ne strahu. Naj bo naša pot tlakovana z resnico, pogumom in zavezo, da se nikoli več ne ponovi to, kar se je nekoč že zgodilo.

V imenu preteklosti – za prihodnost.

Igor Kanižar

Ob cesti med Komendo in Vodicami stoji spomenik – tih opomnik trpljenja in poguma. Posvečen je žrtvam, talcem, ki so v času druge svetovne vojne izgubili svoja življenja. To je kraj spomina in spoštovanja, kraj, kjer bi morali vsi skloniti glave in pomisliti, kam lahko pripeljejo sovraštvo, ideologije nadvlade in brezbrižnost do človeškega življenja.

Zato je toliko bolj boleče, nerazumljivo in zavržno, da je nekdo, ali več njih, ta simbol trpljenja oskrunil. S sprejem je bil popisan s simboli nacistične Nemčije, države, ki je v svoji moriji želela izbrisati številne narode, tudi Slovence. Gre za dejanje, ki ne prizadene le spomina na umrle, temveč tudi srce naroda.

Mineva 80 let od konca druge svetovne vojne. Osem desetletij upanja, da se zgodovina ne bo ponovila. Da so nacistične in fašistične ideje, tiste, ki so temeljile na uničenju, delitvah, izključevanju in strahu za vedno zakopane. A znova se kažejo njihovi obrisi, skriti za lažnim pogumom in provokacijo. Očitno nista umrli, samo potuhnili sta se. In zdaj ponovno dvigujeta glavo.

A mi vemo, da je bil čas razcveta teh idej čas največje človeške tragedije. Vemo, da si velika večina ljudi danes želi nekaj povsem drugega: mir, sožitje. Povezanost. Spoštovanje raznolikosti. Sodelovanje med narodi, verstvi, rasami in kulturami.

Slovenci smo pokazali, da znamo stati pokončno, braniti svoje in graditi mostove. Čas je, da to storimo znova. Ne s sovraštvom, temveč z odločnostjo, da ne bomo dopuščali ponovnega širjenja temnih idej. Da bomo ob vsaki takšni skrunitvi glasno povedali: “Dovolj je bilo.”

Tistim, ki slavijo simbole uničenja, naj bo jasno: njihov čas je minil. Svet ne potrebuje več delitev, ne zidov. Potrebuje mostove. Potrebuje sodelovanje. Potrebuje ljudi, ki verjamejo v skupno prihodnost.

Naš planet je dom vseh nas. Naj bo to prostor, kjer se spoštuje spomin, časti življenje in ustvarja prihodnost v miru. Naj bodo naši otroci, vzgajani v duhu sožitja, ne strahu. Naj bo naša pot tlakovana z resnico, pogumom in zavezo, da se nikoli več ne ponovi to, kar se je nekoč že zgodilo.

V imenu preteklosti – za prihodnost.

Igor Kanižar