Ko se združijo izkušnje in modrost starejše generacije ter drznost in inovativnost mlajše, lahko – če najdeta skupen jezik za sodelovanje – nastane nekaj čudovitega. Vse to se je zgodilo v Golife centru, kakor se imenuje novi kamp, ki je mnogo več kot samo prostor, kjer lahko turisti prenočijo.
Tuhinjska dolina je pred kratkim tudi uradno dobila nov, že tretji kamp. Zagotovo se lično urejen butični kamp v vasici Golice med vsemi tremi lahko pohvali z daleč najlepšim razgledom. Narava je tudi sicer vodilo novega turističnega produkta, za katerim stoji v turistični panogi dobro poznana družina Vrankar. Vodja kampa, ki novi pridobitvi trenutno posveča največ časa, je mlajši sin Matej Vrankar, s katerim smo se tudi pogovarjali.
Za “kamperje” in za “glamperje”
Ideja za kamp se je razvijala kar nekaj časa. »Starša sta precej hodila okrog z avtodomom in to jima je bilo noro dobro. Tukaj v Golicah smo imeli prostor, pa nismo vedeli, kaj bi. Potem sta prišla na idejo, da bi mogoče na stara leta imela svoj kamp, kjer bi uživala,« začetke opisuje Matej Vrankar. Bolj aktivno se je sestavljanka začela sestavljati med epidemijo koronavirusa. Le kakšen mesec prej, preden se je svet ustavil, je Matej prišel iz Kanade, kjer je živel leto dni, pred tem pa pol leta tudi v Ameriki. Kot številne ljubitelje aktivnosti na prostem je tudi njega Kanada, kjer je največ časa preživel kot učitelj smučanja, povsem navdušila. Že prej je veliko z nahrbtnikom potoval po svetu in šotoril, v tistem času pa si je predelal avto in z njim potoval po zahodni Ameriki. Tam je videl marsikatero zanimivo idejo, in ko so doma vse skupaj pretresali in razmišljali, so sklenili: kamp bo, za “kamperje” in za “glamperje”. Majhen, naraven, butičen. »Brez hrupa in vpitja, ki v vas nikakor ne spadata,« pravi Matej.
Golife center se nahaja v srcu vasi Golice. »Smo kamp sredi vasi, ki živi z vasjo,« pravi naš sogovornik. Na njem se nahaja osem parcel za avtodome, prostor za nekaj šotorov in pet glamping hišk. Od tega sta dve tipični glamping hiški, torej v smislu postavljenega šotora z malce bolj udobno posteljo in skupnimi kopalnicami. Trije glampingi so že skoraj hotelske sobe s svojimi kopalnicami, eden med njimi ima tudi kuhinjo. In prav vsi čudovit razgled (v tem času s petdesetimi odtenki zelene), ki prekaša vsako petzvezdično nastanitev. V sklopu centra je še ločen objekt z recepcijo, skupnim prostorom za pomivanje in toaletami. Kot se za to okolje spodobi, ima vizualno vsepovsod glavno besedo les.
Veliko več kot samo kamp
A to ni samo zgodba prostora, kjer se lahko prenoči, pač pa so ponudbo že nadgradili (in jo še bodo) s številnimi aktivnosti, med katerimi Matej Vrankar izpostavi kolesarske ture, vodene ture z vodnikom, pohodniške ture in plezanje. Lepote Menine planine, pod katero se nahajajo, želijo predstaviti obiskovalcem, a jo hkrati ohraniti tako, kot je: »Menina planina je še zelo pristna, naj taka tudi ostane. Goste spodbujamo, da jo spoznajo peš ali s kolesom, lahko tudi v naši družbi.« Ob tem se povezujejo z lokalnimi ponudniki, ena izmed tur na Menino planino združuje obisk lokalne pivovarne Menin’c, pri plezanju pa se povezujejo s kamniškimi gorskimi vodniki. Med drugim tudi izposojajo električna kolesa in to ne samo svojim gostom, pač pa prav vsem, ki jih pot zanese v te lepe kraje.
Teh pa ni bogato obdarila samo narava, tukaj so doma tudi nekatere izstopajoče kulinarične zgodbe in kulinarika je pri Vrankarjih pozicionirana zelo visoko. Zajtrk, ki ga ponujajo obiskovalcem, sestoji iz mlečnih izdelkov Kmetije Pr’Gabršk, tudi sokovi in suhomesnati izdelki so delo domačinov in nasploh se trudijo vnesti čim več lokalnih proizvodov. Prav v teh dneh bodo ob recepcijo kampa postavili avtomat z lokalnimi prehranskimi izdelki, ki bodo na voljo tako gostom kot tudi domačinom ali naključnim mimoidočim. Sčasoma snujejo načrte o postavitvi kavarne in, kot pravi Matej, je vse to šele začetek kulinarične zgodbe. V letošnjem letu bi radi obnovili tudi skedenj, ki se nahaja na posestvu in je ena najstarejših (če ne najstarejša) stavb v vasi. V njem bo med drugim prostor za dogodke, dodatne toaletne prostore in degustacijsko sobo.
Največ gostov je iz Nemčije
Matej Vrankar je zaenkrat z delovanjem kampa zadovoljen, zadovoljni pa so tudi gostje, ki v odzivih največkrat pohvalijo, kako zelo mirno je bilo. Miru v današnjem (pre-)hitrem svetu ne iščejo in ne cenijo samo upokojenci, pač pa po besedah Vrankarja tudi mlajše generacije. »Zelo smo zadovoljni, da je izkušnja gostov lepa. Tudi če ni celo leto zasedeno, je pomembno, da gostje pri nas dobijo lepo izkušnjo,« razmišlja sogovornik. Zaenkrat v povprečju gostje v Golicah prespijo po dve noči, kar se mu za prvo leto zdi super, sčasoma bi si želel povprečje dvigniti na tri noči. Daleč največ obiskovalcev je iz Nemčije, sledita Češka in Nizozemska. Veliko gostov se ustavi za eno noč, na poti proti Hrvaški, in se potem na poti nazaj spet ustavijo, kar je zelo zgovoren podatek. Profil gosta je sicer povsem drugačen v kampu kot v glamping hišicah – prvi so običajno bolj aktivni, drugi pridejo na romantičen oddih. Kamp je odprt od 1. aprila do 31. oktobra, luksuzni trije glampingi pa celo leto. Tudi za oživitev zime, ko je nizka sezona, ima Matej Vrankar že smele načrte – nekajdnevne turnosmučarske programe. Idej je še veliko, glavno vodilo pa je eno: ostati butična družinska zgodba, s posluhom do narave in lokalnega okolja.
ŠPELA ŠIMENC
