Še preden smo dobro vedeli za svetovni splet, kaj šele, da bi obstajal Google, smo se že lahko virtualno sprehajali po Sloveniji. Zasluge za to gredo Domžalčanu Boštjanu Burgerju, informatiku, geografu in heritologu, ki dokumentira in digitalizira naravno ter kulturno dediščino v okviru projekta Moja Slovenija. Ta obsega virtualne ekskurzije iz Slovenije in tujine. Projekt domuje na spletnih naslovih www.burger.si in www.mojaslovenija.si ter prav v tem mesecu praznuje 30-letnico obstoja. Še bolj zanimivo kot virtualni sprehodi, ki jih objavlja in v katerih se obiskovalec kar “izgubi”, seveda v pozitivnem smislu, pa so zgodbe, ki so se Boštjanu zgodile ob dokumentiranju oz. digitalizaciji sveta.
Danes na njegovi spletni strani najdete panoramske fotografije oz. interaktivne 360-stopinjske prostorske slike ter virtualne sprehode in ekskurzije z (branimi in zapisanimi) opisi naravne in kulturne dediščine pa reportaže z zgodbami iz vse Slovenije pa tudi tujine. »Tega je že toliko, da še sam ne vem več, kaj vse imam,« pravi 56-letnik, ki z družino živi v Srednjih Jaršah. Leta 2006 so študentje ugotovili, da bi za pregled vse vsebine na njegovi spletni strani človek potreboval dve leti, če bi bil na eni strani le eno minuto. »Ampak to je bilo pred 17 leti,« poudarja Boštjan, avtor prvih virtualnih sprehodov na svetu, »danes materiala ni linearno, temveč eksponentno več.« Leta 2011 je imel dokumentiranih 30 tisoč lokacij, danes jih je več kot 100 tisoč.
Od informatika do geografa in heritologa
Mnogi menijo, da je v ozadju Boštjanovega dela le fotografsko znanje, a to je daleč od resnice. Fotografija je le orodje, ki ga Boštjan uporablja za raziskovanje in dokumentiranje mest, pokrajin, življenja v njih in sprememb skozi čas. Na prvem mestu ne bi šlo brez Boštjanovega obsežnega znanja informatike, sledi mu znanje geografije, ki jo je študiral poleg elektrotehnike, njegov podiplomski študij pa je obsegal arheologijo, smer daljinsko zaznavanje, čemur je dodal še heritologijo, tj. veda, ki se ukvarja s predstavitvijo dediščine v javnosti. Uradno je torej heritogeoinformatik in v smehu pravi, da je najbrž edini s tem nazivom v Sloveniji.
Z računalništvom se je sicer začel ukvarjati že v srednji šoli, ko je z računalnikom Commodore 64 ustvaril igro Popotovanje okoli sveta, v kateri je igralec z reševanjem geografskih vprašanj potoval po različnih mestih sveta. Po končanem obveznem služenju vojaškega roka je začel študirati elektrotehniko, smer telekomunikacije. »Ne bom študiral računalništva, saj vem več kot profesorji,« si je mislil, vmes pa ves čas programiral. »Že takrat sem bil profesionalni programer, s tem sem služil denar, dober denar, predvsem sem se ukvarjal z inovacijami,« se spominja Boštjan, ki je takoj ob pojavu interneta v svetu že slutil, da bo ta tehnološki pojav spremenil svet. »Začel sem razmišljati, da bi na internetu predstavil Slovenijo, seveda, ko bi ta enkrat prišel k nam,« razlaga Boštjan. Prvo mesto, ki je bilo poskusno realizirano v virtualni obliki kot začetek širšega projekta “Mesta kot muzeji na prostem – City View”, je bilo Kamnik, ker je bogato kulturno mesto in zdelo se mu je zanimivo za prikaz. »Takrat še nisem imel svoje spletne strani, tako da je bil Kamnik prikazan na stičišču gostujočih spletnih stani Tipod, in sicer je bilo to leta 1993. Tako je Kamnik postal eno prvih mest, ki je bilo v celoti predstavljeno na internetu – pa ne samo v Sloveniji, temveč na svetu,« pravi Domžalčan, čigar prvotna ideja se je porodila predvsem z namenom predstavitve lepot naše dežele in turistične promocije v tujini. »Kolegi iz tujine so me vedno spraševali, kje je Slovenija. Kakšna Slovaška, takrat so mislili, da smo del Rusije. Pojma niso imeli, kje je Slovenija,« se spominja Boštjan.
Leta 1994 se je začelo intenzivno terensko delo, in sicer na začetku predvsem z dokumentiranjem slapov in vodotokov, kasneje pa tudi mest. Prve materiale je na strani burger.si, poimenoval jo je po svojem priimku, kar pomeni tudi svoboden človek, začel objavljati leta 1997. Pomen domene (svobodnjak) hkrati ponazarja še en pomemben vidik njegovega dela, in sicer dostopnost. S spletnimi virtualnimi sprehodi namreč ljudem, ki si iz kakršnihkoli razlogov ne morejo ogledati naravne ali kulturne dediščine nekega kraja, pokrajine, dežele oz. območja, omogoča dostop. »Projekt je namenjen ljudem z omejenim gibanjem. To ne pomeni samo gibalno oviranim, temveč, denimo, tistim, ki si potovanj ne morejo privoščiti iz finančnih razlogov, ali pa si ne upajo spustiti v jamo, morda imajo strah pred višino v hribih ipd.,« razloži Boštjan, ki je leta 2000 registriral še domeno mojaslovenija.si. Nekaj zaradi asociacije prvotne domene s hamburgerji, hkrati pa je njegov projekt postajal prva celovita in organizirana spletna predstavitev Slovenije, marsikdo je takrat celo mislil, da gre za uradno stran o Sloveniji.
Projekt financira sam
V 30 letih dela je Boštjan naštel 148.190 delovnih ur, ki jih je namenil projektu, pri čemer je prevozil 1.450.000 kilometrov in ob terenskem delu prehodil 211.700 kilometrov ter naredil za 3.175.500 metrov kumulativnih vzponov (primerljivo preko tisoč vzponov od morja na vrh Triglava). Že 30 let na projektu v povprečju dela od 14 do 16 ur dnevno, enako velja za sobote in nedelje. Besede dopust ne pozna, saj je tako danes kot v preteklosti dopustniške dni vedno izkoristil še za raziskovanje krajev, kamor se je odpravil sam ali z družino. »Moje delo je način življenja,« pravi.
Ob tem je treba poudariti, da Boštjan vse to dela z lastnimi sredstvi. Kako mu to uspe? »95 % svojega časa razvijam spletno stran Moja Slovenija. Stroškov je ogromno, na leto minimalno 50 tisoč evrov. Oprema, računalniki, grafična postaja, fotografska oprema, bencin, kilometrina … Zato sem poleg tega vedno delal še na komercialnih projektih, v večini gre za projekte v ekstremnih razmerah, s katerimi sem zaslužil toliko, da sem pokrival nekomercialne. S 5 % dela sem pokril teh 95 %. Meni se to zdi vredno in koristno,« razloži Boštjan.
Tako je od začetka projekta poleg tujih destinacij posnel skoraj vse občine v Sloveniji (od modronovičnih občin najdemo na spletni strani tudi Kamnik, Domžale in Mengeš), podrobno so na strani predstavljene Kamniško-Savinjske Alpe, celoten vodotok reke Kamniške Bistrice od izvira do izliva, slovenske jame (za dokumentiranje podzemnih prostorov je iznašel svojo tehniko osvetljevanja), pot Julijana Trail, med epidemijo koronavirusa je uredil virtualne sprehode 40 muzejskih razstav, med drugim je tudi celovito dokumentiral in uredil vizualizacijo Medobčinskega muzeja Kamnik. Da je stran zanimiva, so ugotovili tudi v Slovenski turistični organizaciji in Visit Ljubljana, saj so med epidemijo njegov projekt prevedli v sedem jezikov in ga tudi izdatno promovirali.
Spreminjanje parka v času
Jubilejno leto bo obeležil z obsežnim projektom v Arboretumu Volčji Potok, v katerega bo v obliki svojega dela in delovnih sredstev vložil kar 423 tisoč evrov. »V preteklosti sem delno že posnel park v posameznih letnih časih. Sedaj pa življenje parka v celoti spremljam mesečno. Zaenkrat sta na strani sprehoda v januarju in februarju. S pomočjo virtualnega sprehoda po parku boste lahko opazovali cvetenje dreves, rast tulipanov … skratka vse, kar se bo v enem letu zgodilo kjerkoli na celotnem območju parka,« pove Boštjan, ki letos načrtuje še novo dokumentiranje občine Domžale, in sicer v celoti vsa naselja, ter določene muzejske projekte, medtem ko ga v tujini čaka velik projekt dokumentiranja Islandije od najbolj južne do severne točke v dolžini 580 kilometrov. Med območji, ki ostajajo na listi želja, Boštjan izpostavlja Krim in Kamčatko.
Razvil pripomoček za prostorsko predstavo geografskih lokacij
Poleg bogate zbirke virtualnih ekskurzij lahko na spletni strani najdete tudi pripomoček, imenovan Geo-x, ki ga je Boštjan razvil kot pomoč za lažjo predstavo o geografskih pojavih oz. lokacijah, s čimer je v geografijo na akademski ravni uvedel pojem prostorske predstave. Če vas, recimo, zanima, kako je videti abrazijska polica, ali pa pojma ne znate vizualizirati niti po razlagi, potem je ta pripomoček zelo dobrodošel, s pridom ga uporabljajo tudi v izobraževalne namene. Boštjan namreč dovoli uporabo vseh materialov za šolsko ali nekomercialno dejavnost, v ta namen se lahko delajo tudi posnetki zaslona njegove strani.
Vstopi tudi na prepovedana območja
Ni pa impresiven le njegov dokumentarni digitalizirani opus, temveč z odprtimi usti poslušamo tudi zgodbe, ki se mu zgodijo med delom. Kako je nedavno med odpravo v kamniške gore rešil psičko Piko, ki je obstala na skali in ni mogla niti naprej niti nazaj, ter ji odstopil svoj dnevni obrok, tako da je moral potem za en dan skrajšati svojo odpravo. Pogosto namreč prespi kar v naravi, da lahko opazuje pojave, ki jih sicer čez dan ni videti. Pa o tem, kako je s skrito kamero snemal v smrtno nevarnih favelah, revnih brazilskih mestnih četrtih, pri čemer so ga razkrinkali lokalni mladeniči, a ga nato vzeli pod svoje okrilje in mu pomagali ter ga vodili po delih, ki sicer niso dostopni za javnost. Podobno se mu je zgodilo tudi v Sloveniji, ko ga je med snemanjem ljubljanskega Kolizeja pod svoje okrilje vzel narkoman. Pogosto se odpravi tudi na fotodiverzantske akcije na območja, kjer uradno sicer ne bi smel biti, a če je le možnost, luknja v ogradi ali kaj podobnega, kljub temu vstopi in dokumentira. Ob svojem obisku v Mariboru ga je opazil celo Dalajlama, ki je prišel do njega, mu ponudil roko in ga vprašal, kakšno kamero ima, da je tako dvignjena. Boštjan je počepnil in naredil nekaj fotografij ter Dalajlami pojasnil: »Business first. (Najprej delo., op.p.)« Prisotni so bili zaradi tega ogorčeni, verski vodja pa je v smehu dejal, da je Boštjan pravi profesionalec. Njegovo strokovnost so prepoznali tudi pri ugledni nemški reviji Der Spiegel, za katero je naredil dve reportaži, in sicer o prvi svetovni vojni ter podzemnem svetu kraških jam.
Pionir, ki ga bolj cenijo v tujini
Avtor prvih virtualnih sprehodov in tudi prvega virtualnega muzeja na svetu (Ljubljana: pričetek leta 1993, objava leta 1996), ki je v tujini veliko bolj cenjen kot doma, vabili so ga celo, da se preseli v Kanado, pred leti tudi v Dubai, se loteva neverjetnih projektov. Tako je razvil tehnologijo, s pomočjo katere lahko predmet, ki ga opazujete v virtualnem muzeju, natisnete na 3D tiskalnik. Narejen ima, denimo, 3D model domžalske Kofutnikove domačije, ki ga lahko natisne – iz virtualnega nazaj v realno, torej. Poleg tega sta v tujini odmevala še dva njegova projekta. Prvi je bil, ko je stare fotografije, na katerih so bili interniranci v taborišču Mauthausen, implementiral na isto mesto v zdajšnje stanje na tem območju, tako da se je v nekaterih medijih celo pojavila interpretacija, da je ob fotografiranju našel duhove. Drugi pa je bil, ko je stare slike implementiral v širši prostor. Tako lahko, denimo, vidimo kofetarico slikarke Ivane Kobilce, ki je s 3D animacijo postavljena v širši tridimenzionalni prostor.
Ob koncu se seveda pojavi neizbežno vprašanje … zakaj počne vse to – kar tako, brez plačila in pogosto celo brez širše prepoznave. In njegov odgovor? »Ker lahko!«
