Ta konec tedna bo Kamnik spet dihal z narodnimi nošami. Letos bo poseben poudarek na gorenjski narodni noši in tradiciji. Organizatorji pod geslom »Ne pridi samo pogledat Dnevov narodnih noš, postani njihov del« spodbujajo obiskovalce, da tudi sami pridejo oblečeni v narodno nošo ali pa si nadenejo vsaj en njen značilen kos. Vse, ki bodo povabilu sledili, čaka tudi manjše presenečenje.
»Cilj je, da poskušamo čim več ljudi navdušiti nad tem, da bi sami oblekli narodno nošo. Narodna noša je bila predstavnik ponosa, predstavnik slovenstva. V različnih regijah so se različno oblačili, pa vendar vedno, ko so bili večji prazniki, ali cerkveni ali državni, so se oblekli v narodno nošo in s tem izkazali pripadnost slovenskemu narodu, pripadnost naši domovini,« je idejo na predstavitvi 53. Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine razložil kamniški župan Matej Slapar.
Letos je v ospredju Gorenjska
»V Kamniku je osrednji slovenski festival, ki je nekako reprezentativen na tem področju, in tega se zelo odgovorno lotevamo. V lanskem letu smo začeli s konceptom, da vsakič predstavimo eno pokrajino. Lani smo predstavili Belo krajino, letos pa Gorenjsko. Poleg oblačilne dediščine bomo tako predstavili še običaje, glasbo, ples, pripovedništvo in rokodelstvo. Najbolj zgoščen in reprezentativen program bo v soboto popoldne. Takrat boste na odru lahko videli predstavitev Od gat do gvanta. Folklorne skupine se bodo predstavile s plesom, glasbo in kostumsko podobo. Predstavili se bodo gorenjska ohcet in kranjski furmani, pripovedovale se bodo gorenjske pravljice, predstavljena pa bo tudi domača obrt,« je več o programu, posvečenem Gorenjski, povedal Luka Svetec, direktor Zavoda za turizem in šport Kamnik. Gorenjska je bila tudi izhodišče za letošnjo lastno produkcijo festivala. Na sodoben način so ustvarjalci iz Plesnega kluba Šinšin in Gašper Selko interpretirali in priredili legendo o Zlatorogu.
Raznolik program je značilen znak
Dnevi narodnih noš se bodo začeli v petek popoldne ob 17. uri z nastopom kamniške mestne godbe in mažoretk, nato pa bodo sledili različni koncerti in predstavitve. Festival se bo zaključil v nedeljo ob 15. uri s tradicionalno povorko narodnih noš, ko bo skozi mestno jedro krenilo več kot 2000 ljudi, oblečenih v narodne noše iz različnih krajev in držav. V treh festivalskih dneh bo na glavnem odru nastopilo več kot 500 nastopajočih.
Festival bo imel tudi mednarodno komponento. Na odru se bodo predstavili nastopajoči iz Tanzanije, Irske, Poljske in Romunije, večeri pa bodo namenjeni zabavi z različnimi ansambli. Poskrbljeno bo tudi za kulinarično ponudbo, saj se festivalu pridružuje Teden restavracij, pester program pa bo namenjen tudi otrokom. Na stojnicah bodo obiskovalci ponovno lahko pili iz trajnostnih povratnih kozarcev. Lani jih je krasila belokranjska narodna noša, letos pa bo na njih upodobljen par v gorenjski narodni noši z veduto Kamnika. Organizatorji tako izpolnjujejo lansko obljubo zbiralcem, da bo njihova zbirka kozarcev s podobami narodnih noš iz različnih slovenskih pokrajin vsako leto večja. S sistemom povratnih kozarcev obenem ostajajo zavezani trajnosti in varovanju okolja.
Parkiranje bo mogoče pri Letnem bazenu Pod skalo, na območju Barutane, pri kegljišču, Zdravstvenem domu Kamnik, športni hali in Glasbeni šoli Kamnik, v nedeljo pa tudi pri Mercator centru Kamnik, ki bo obiskovalcem odstopil parkirišče. Udeležencem slavnostne povorke posebej priporočajo parkiranje pri Barutani, kjer se povorka tudi konča. Od tam bosta organizirana dva krožna avtobusa, ki bosta udeležence v narodnih nošah prepeljala do izhodišča povorke.
Kaj spada k gorenjski narodni noši?
Na predstavitvi Dnevov narodnih noš so Matej Primožič in člani Folklorne skupine Kamnik predstavili tudi posamezne dele gorenjske narodne noše oziroma, kot bi rekli nekoč, gorenjskega »gvanta«.
Eden najbolj prepoznavnih delov ženske gorenjske narodne noše je zagotovo avba, ki so jo nosile poročene ženske. Od tod tudi izraz »prišla je pod avbo«. Ženska je lahko nosila tudi cekar, ki so ga nekoč izdelovali tudi na našem območju. V roki je držala robec oziroma »šnajc«, okoli vratu pa si je spela ovratno ruto. Pomemben del ženske noše so bili rokavci, žensko oblačilo oziroma bluza, pri kateri so bili izpod životka vidni predvsem rokavi. Zlasti na območju Bleda in Bohinja so jih zlagali v gube, njihovo večje število pa je lahko nakazovalo premožnost. Okoli pasu je ženska nosila sklepanec, tradicionalni kovinski pas iz medeninastih ali železnih členkov, na katerem je bil lahko pripet tudi ključ. Čez krilo je sodil predpasnik, ki je bil lahko svilen ali volnen. Pod krilom se je skrivalo še več plasti. Ženske so nosile spodnja krila, ki so bila nabrana in poškrobljena, da je bila zunanja silhueta širša in bolj toga, krasile pa so jih tudi čipke. Oblečenih je bilo lahko več spodnjih kril hkrati.
Spodnje hlače so ženske začele nositi v 19. stoletju, najprej meščanke, pozneje pa se je njihova uporaba razširila tudi v kmečko okolje. Prvotne ženske spodnje hlače so bile odprte v koraku. Nošo so dopolnjevale nogavice z različnimi vzorci oziroma značilnimi »bobki« ter čevlji. Sprva so bili ženski čevlji nizki in na nartu odprti, pozneje pa so jih začeli nadomeščati visoki čevlji z vezalkami.
Tudi moška gorenjska narodna noša skriva številne zanimivosti. Pomemben del je klobuk, ki so ga krasili s peresom, cvetjem in zelenjem, pozneje pa tudi z nageljnom. Poseben dodatek je bil murček oziroma zamorček, uhan, ki so ga dečki in fantje nosili na enem ušesu.
Pod klobukom je moški nosil srajco z močno nabranim ramenskim delom, zaokroženim ovratnikom in manšetami. Preden se je razširilo spodnje perilo, so bile srajce zelo dolge, saj so jih spodaj zavihali. Čez srajco je sodil telovnik s številnimi kovinskimi gumbi, ki so dajali vtis srebra. Večje število gumbov je lahko služilo tudi razkazovanju premoženja. Pod vratom je bila ruta iz tanke svile z resami, položena čez ramena in zavezana med srajco in telovnikom. Podobo je lahko dopolnjevala tudi ura z verižico, ki se je nosila pri telovniku.
Med najbolj prepoznavnimi deli moške noše so irhaste hlače oziroma irharice ter visoki usnjeni škornji z vihalniki. Visoki škornji so bili izdelani iz mehkega usnja in so postali eden značilnih elementov moške gorenjske noše. Med neobvezne dodatke je sodil še dežnik oziroma marela, ki so ga lahko nosili tako moški kot ženske.
Predstavitev Od gat do gvanta bo v okviru letošnjih 53. Dnevov narodnih noš in oblačilne dediščine v Kamniku na sporedu trikrat. Več o programu pa najdete na povezavi.
