Vreme je v zadnjih letih postalo tema, ki jo spremljamo skoraj iz ure v uro. Ne le zaradi vročine, nalivov, toče in poplav, ampak tudi zato, ker se opozorila in posnetki neurij danes širijo hitreje kot kdajkoli prej. Eden tistih, ki vremenske pojave spremlja od blizu, je Radomljan Domen Svetlin, član ekipe Meteoinfo. Za vreme se zanima že od osnovne šole, danes pa sodeluje pri napovedovanju in razlagi vremenskih pojavov. Z njim smo govorili o superceličnih nevihtah, lokalnih vremenskih posebnostih, podnebnih spremembah in tem, kako se lahko bolje pripravimo na vreme, ki vse pogosteje pokaže svojo moč.
Vaše delo na portalu Meteoinfo v zadnjem času pritegne veliko pozornosti. Od kdaj portal obstaja v tej obliki?
Kolega je sprva imel svojo vremensko stran, ki jo je začel razvijati vzporedno s portalom Neurje. Ko smo leta 2022 odšli od tam, smo se povezali z njim in od takrat skupaj vodimo Meteoinfo. Obisk portala in število sledilcev najbolj rasteta takrat, ko se nekaj dogaja, predvsem poleti v času neviht ali pozimi, ko ljudi zanima sneg. V obdobjih mirnega vremena odziv ni tako velik, ko pa pridejo neurja in ekstremni dogodki, se zanimanje zelo poveča.
Kaj se trenutno dogaja pri vas? Pripravljate kakšne novosti?
V ozadju se dogaja precej stvari. Dolgoročno želimo razviti aplikacijo z vremenskimi podatki in sprotnim obveščanjem, na primer o tem, da se približuje nevihta. Osnovna aplikacija bi bila brezplačna, naprednejši produkti ali posebne napovedi pa bi bili morda na voljo za simbolično mesečno ceno, predvsem zato, da bi pokrili vsaj del stroškov. Spletna stran, strežniki in podobne stvari namreč pomenijo tekoče stroške, ki jih trenutno pokrivamo sami.
Pri delu nam danes precej pomagajo tudi orodja umetne inteligence, predvsem pri analizi podatkov in programiranju. Glavna novost, ki smo jo že ponudili javnosti, pa je nov arhiv radarskih slik. Ta pokriva območje Slovenije in širše, omogoča vpogled v podatke za nazaj ter se sproti dopolnjuje.
Kako sploh spremljate in napovedujete vreme? Od kod pridejo podatki za vremenske modele?
Uporabljamo javno dostopne podatke in spremljamo različne vire. Za nekoliko dlje vnaprej gledamo globalne modele, ko pa se približamo dogodku, so pomembnejši regionalni vremenski modeli z višjo ločljivostjo. Ti bolje upoštevajo lokalne posebnosti, na primer vpliv dolin, hribov in manjših razlik v ozračju, ki lahko odločajo o tem, kje bo snežilo, kje deževalo ali kje se bo razvila močnejša nevihta.
Kateri modeli so po vaših izkušnjah najbolj natančni?
To je vedno dvorezen meč, saj noben model ne vidi popolnoma vsega. Za splošno sliko dlje vnaprej so nujni globalni modeli, za nevihte in sneg pa so za naše potrebe zelo pomembni regionalni modeli z visoko ločljivostjo. Eden takih je ICON-D2, ki ponuja veliko parametrov, med drugim striženje vetra, energijo in nestabilnost ozračja.
Vendar tudi najbolj napredni modeli ne zagotavljajo stoodstotne natančnosti pri lokaciji nevihte. Model lahko pokaže, da se bo nevihta razvila in da bodo pogoji pravi, ne more pa z gotovostjo napovedati, ali bo nastala točno nad Kamnikom ali nekaj kilometrov stran. Zato vedno primerjamo več modelov med seboj. Če trije kažejo podobno sliko, jim bolj verjamemo, hkrati pa jih ves čas ocenjujemo glede na to, kako uspešni so bili pri preteklih dogodkih.
Se pri takih napovedih lahko hitro zmotite?
Seveda. Pri snegu in nevihtah odločajo zelo majhni detajli. Model je vedno samo poenostavitev realnosti in ne more zajeti vseh podrobnosti. Ljudje se na družbenih omrežjih hitro razburijo, če je včeraj kazalo eno, danes pa nekaj drugega. Ampak če današnji podatki kažejo drugačno sliko, se moramo temu prilagoditi.
Za zelo kratkoročno napoved je zato najbolj uporabna radarska slika. Tam vidiš, kaj se je dogajalo prej, kaj se dogaja zdaj in kam se nevihta premika. Ob upoštevanju vetrov in pogojev lahko potem precej dobro oceniš, kaj se bo zgodilo v naslednjih minutah ali urah.
Kaj pa dolgoročne napovedi? Kako zanesljive so?
Dolgoročne napovedi, takšne od 10 dni do nekaj tednov, mesecev ali sezono vnaprej, kažejo zgolj povprečen trend. Tudi srednjeročne napovedi od 3 do 10 dni so lahko precej nezanesljive, zato napovedovanje podrobnejših vremenskih dogodkov več kot nekaj dni vnaprej nima smisla. Modeli se lahko v tem času obrnejo tudi večkrat – enkrat kažejo sneg, drugič ne, na koncu pa lahko sneg zapade ali pa ga sploh ni. Zato je treba takšne napovedi jemati z veliko previdnosti.
Kako pa se ekipa organizira ob večjih vremenskih dogodkih?
Članov je okoli deset, aktivnih pa je običajno približno pet. Ker imamo različne urnike in službe, se sproti usklajujemo. Analiza modelov in priprava napovedi neviht vzameta od pol ure do ene ure. Pogledamo, kje bodo pogoji najbolj kritični, in se odločimo za območja nevarnosti.
Ko se vreme dejansko začne razvijati, nimamo formalnih dežurstev, ampak takrat pogosto z zanimanjem spremljamo dogajanje in kdaj tudi ponoči ne spimo. V primerjavi z ARSO smo pri objavah na družbenih omrežjih lahko nekoliko hitrejši, saj so oni državna institucija in morajo biti zlasti pri opozorilih bolj previdni. Njihova opozorila imajo uradno težo, zato je razumljivo, da so včasih bolj konservativni.
Kaj najbolj vpliva na vreme tukaj, na območju Kamnika in Domžal?
Pozimi je zelo pomemben fenski veter. Celotna Ljubljanska kotlina, posebej severni del pod hribi, je pod njegovim vplivom. Ko zrak prehaja čez Kamniško-Savinjske Alpe in okoliško hribovje ter se nato spušča proti kotlini, se pri spuščanju segreva. Pri tem padavine slabijo ali celo izhlapijo. Zato imamo na tem območju pogosto slabše pogoje za sneg. Lahko se zgodi, da v Ljubljani, čeprav je nižje, močno sneži, v Kamniku pa pada le rahel dež ali pa padavin sploh ni.
Kaj pa poleti? Ali Kamniško-Savinjske Alpe ustavijo nevihte?
Pogosto jih lahko oslabijo ali zaustavijo. Če nevihte prihajajo s severozahoda, iz avstrijske Koroške oziroma Celovške kotline, jih lahko visoke pregrade Karavank in Kamniško-Savinjskih Alp zaustavijo. Nevihtam se prekine dotok toplega zraka pri tleh, zato razpadejo. A to še ne pomeni, da nevarnosti ni več. Razpadajoče nevihte lahko na južni strani gorstva sprožijo nastanek novih nevihtnih celic. Te so lahko zelo močne in prinesejo hude nalive ali točo, ko prečkajo Ljubljansko kotlino. Tak primer smo že imeli, ko so Domžale in okolica utrpele močno točo.
Kako se je razvila obsežna nevihta, ki je sredi junija prizadela Komendo in okolico?
Tista nevihta se je začela razvijati že nad Furlansko nižino v Italiji. Potovala je od jugozahoda proti severovzhodu, čez goriški konec in zahodno predalpsko hribovje proti območju Škofje Loke. Na poti je prehajala med obliko supercelice in nevihtne linije, nato pa se je od Škofje Loke naprej še okrepila.
Najmočnejši del nevihte, ki je prinesel silovit nevihtni veter in povzročil največ škode, je prečkal območje od Brnika do Mengša in Komende. Sistem je imel tako dobre pogoje, da ni razpadel, kasneje pa je škodo s točo povzročil še na območju Podravja. Takšno razdaljo lahko prepotujejo le zelo močne supercelične nevihte ali obsežni nevihtni sistemi.
Kako sploh delujejo supercelične nevihte in zakaj so tako močne?
Ključna značilnost supercelične nevihte je rotirajoči vzgornik, ki mu pravimo mezociklon. To je močan steber toplega in vlažnega zraka, ki se dviguje v nevihtni oblak in se ob tem zaradi vetrovnih razmer začne vrteti. Prav ta rotacija supercelico loči od običajnih poletnih neviht.
Za nastanek in dolgo življenjsko dobo supercelice je zelo pomembno izrazito vetrovno striženje, torej spreminjanje hitrosti in smeri vetra z višino. Takšni vetrovi vzgornik nagnejo, zato padavine in hladen zrak iz nevihte ne padejo neposredno nazaj v območje, kjer se dviguje topel zrak.
Pri običajnih, enoceličnih nevihtah se pogosto zgodi prav to: padavine in hladen zrak padejo nazaj v vzgornik ter prekinejo dotok toplega in vlažnega zraka. Nevihta s tem pravzaprav zaduši samo sebe in razmeroma hitro oslabi. Supercelica pa se temu izogne, ker sta območje vzgornika in območje padavin ločena. Zato ima lahko stalen dotok toplega in vlažnega zraka, kar ji omogoča, da se obnavlja, krepi in vztraja precej dlje kot običajna nevihta.
Ukvarjate se tudi z lovljenjem neviht. Kje v Sloveniji so najboljše točke za opazovanje?
Zelo znana lokacija je Socerb na Primorskem, ker ponuja odličen pogled proti Trstu in morje, od koder pogosto prihajajo nevihte. Dobre točke so tudi na kraškem robu nad Trstom. V naši bližini sta za opazovanje zelo dobra Mengeško in Sorško polje. Prednost je, da sta ravninska in omogočata odprt pogled na razvoj neviht, brez preveč motečih dreves in stavb.
Lovci na nevihte se pogosto odpravijo tudi v tujino, predvsem v Furlanijo, Avstrijo in na Madžarsko. Na Madžarskem so kolegi že uspeli ujeti celo tornado, zanimive pa so tudi trombe na morju.
Se ob takem lovu kdaj znajdete v nevarnosti?
Določeno tveganje vedno obstaja, predvsem zaradi strel, močnega vetra in padajočih dreves. Pomembno je, da ostaneš pred nevihto, na njeni suhi strani, in da se pravočasno umakneš.
Imeli smo že precej ekstremne izkušnje. V Dajli v Istri nas je ujela močna nevihtna linija s sunki vetra okoli 150 kilometrov na uro in padajočimi drevesi, zaradi katerih nismo mogli takoj zapustiti obale. Nekoč smo šli meriti burjo in sunki so bili tako močni, da smo morali dobesedno ležati na tleh in se privezati, da nas ne bi odneslo. Drugi člani ekipe pa so se odpravili tudi na Volovjo reber nad Ilirsko Bistrico, ki je znana po silovitih sunkih burje.
V zadnjem času se veliko govori, da so neurja zaradi podnebnih sprememb hujša in da jih je več
Močna neurja niso nov pojav. O uničujoči toči, poškodovanih pridelkih in vremenskih ujmah je pisal že Janez Vajkard Valvasor, zato ne moremo reči, da so se takšni dogodki začeli dogajati šele danes. Se je pa močno spremenilo naše zaznavanje vremena. Danes ima skoraj vsak pri sebi telefon, nevihto posname, fotografira posledice in jih objavi na družbenih omrežjih, zato informacija v nekaj minutah doseže zelo širok krog ljudi. V preteklosti so lahko v eni vasi doživeli hudo neurje, v sosednji pa za to sploh niso izvedeli.
Kljub temu pa se razmere v ozračju spreminjajo. Topla obdobja se podaljšujejo, zato se tudi sezona močnejših neviht lahko zavleče dlje v jesen. Nevihte, ki smo jih nekoč povezovali predvsem s poletjem, se danes lahko pojavijo tudi oktobra ali novembra. K temu prispevata segrevanje ozračja in toplejše morje, predvsem Jadran, ki jeseni še vedno zadržuje veliko toplote. Ta toplota pomeni dodatno energijo za razvoj vremenskih sistemov.
Pomembno je tudi, da toplejši zrak lahko vsebuje več vodne pare. Približno velja, da ob vsaki dodatni stopinji Celzija zrak lahko vsebuje za okoli sedem odstotkov več vodne pare. Več vlage pa pomeni več »goriva« za nevihte. Zato so lahko nalivi ob današnjih višjih temperaturah intenzivnejši, količine padavin večje v krajšem času, posledice pa hujše, predvsem tam, kjer voda nima dovolj prostora, da bi se lahko razlila ali poniknila.
So bile poplave avgusta 2023 primer takšnega ekstremnega dogodka?
Takrat so bili pogoji zelo ugodni za dolgotrajne in obilne padavine. Stacionarni pas neviht se je ves čas obnavljal čez Ljubljansko kotlino in Kamniške Alpe, ponekod pa je čez noč padlo tudi okoli 200 milimetrov padavin. V takšnih primerih se proti naravi ne moreš boriti, lahko se ji samo dolgoročno prilagajaš.
Treba je upoštevati tudi geografsko ranljivost posameznih območij. Če bi takšne količine padavin padle v ravninskem Prekmurju, bi bile težave z vodo lahko še večje, saj se voda tam drugače zadržuje kot v hribovitih območjih, kjer so struge bolj prilagojene hitremu odvajanju večjih količin vode.
Pogosto slišimo izraz poplave s stoletno povratno dobo. Ali ta izraz danes sploh še drži?
Izraz 100-letne vode temelji na statistiki iz preteklosti. Poplava s 100-letno povratno dobo ima približno 1 % verjetnosti, da se zgodi v posameznem letu, pri čemer se lahko zgodi večkrat v kratkem obdobju ali pa zelo dolgo ne. Zaradi spreminjanja podnebja pa se dogodki, ki so nekoč veljali za zelo redke, pojavljajo pogosteje. Poplave v obsegu, kot smo jih videli avgusta 2023, se seveda ne zgodijo vsako leto, lokalne poplave z zelo velikimi količinami padavin pa so danes že skoraj vsakoletna realnost. Tudi družba s svojim delovanjem vpliva na segrevanje ozračja in s tem posredno pospešuje pogoje za ekstremne vremenske dogodke.
Vaše objave pogosto sprožijo tudi burne odzive. Kako se soočate s teorijami zarote, na primer s tistimi o chemtrailih (sledovi kemičnih snovi, ki jih puščajo letala na nebu)?
Takšnih odzivov je v zadnjem času res veliko. Bolj, kot je razlaga nenavadna, hitreje se širi po družbenih omrežjih. Občasno poskusimo pojasniti, da gre pri črtah za letali za kondenzacijske sledi, vendar je to pogosto boj z mlini na veter. Ljudje, ki so trdno prepričani, da nas nekdo zastruplja ali načrtno manipulira z vremenom, vsako razlago zavrnejo z mislijo, da si del zarote.
Z njimi se je težko pogovarjati, ker ne iščejo razlage, ampak potrditev svojega prepričanja. Tisti, ki poznajo vsaj osnovno fizikalno ozadje naravnih pojavov, običajno razumejo, kako ti procesi delujejo.
Ljudje se pri neurjih pogosto zanašajo tudi na letalsko obrambo pred točo. Ali ta deluje?
Z meteorološkega vidika je takšna obramba zelo vprašljiva oziroma neučinkovita. Letala spuščajo srebrov jodid, ki je kot jedro, okoli katerega nastajajo ledeni kristali, vendar je v močni nevihti izmenjava zraka tako hitra in obsežna, da vneseno snov v nekaj minutah odnese drugam.
Da bi metoda teoretično delovala, bi morali v natančno določen del nevihte nenehno dovajati ogromne količine materiala, kar pa je v praksi tehnološko nemogoče. Pri tem gre pogosto za občutek nadzora. Ljudje želijo verjeti, da se proti toči nekaj da narediti, čeprav fizikalni dokazi tega ne potrjujejo. Zaščitne mreže so zato še vedno najbolj zanesljiva zaščita pred točo.
Se lahko pred ekstremnimi pojavi zaščitimo? Kako se lahko kraji bolje pripravijo na velike količine padavin?
Takšni ekstremni pojavi se bodo dogajali tudi v prihodnje, zato je najbolj pomembno, da se jim prilagodimo. Proti poplavam meteorne vode se le do neke mere lahko borimo z večjimi cevmi ali zmogljivejšo kanalizacijo. Vendar ko pride res močan in dolgotrajen naliv, lahko pade toliko vode, da je noben sistem ne more sproti odvesti. Zato potrebujemo prostor za vodo.
Primer je podvoz na Dunajski cesti v Ljubljani. Čeprav so ga sanirali in namestili črpalke, ga ob močnih nalivih še vedno zalije voda, ker sistem preprosto ne more dovolj hitro črpati vode, ki priteka. To je dober dokaz, da včasih gradbeni ukrepi ne zmorejo v celoti obvladati ekstremnih pojavov.
Ena od dobrih rešitev so suhi zadrževalniki. To so območja, kamor se lahko ob močnem dežju voda začasno razlije, nato pa postopoma ponikne v tla ali odteče naprej. Pomembno je, da vode ne speljemo vse neposredno v kanalizacijo, ker jo s tem samo dodatno obremenimo. Pri načrtovanju prostora bomo morali vedno bolj razmišljati o tem, kam lahko voda odteče, ko pridejo ekstremni nalivi. Pri tem lahko poleg suhih zadrževalnikov pomagajo tudi deževni vrtovi in zelene površine.
Poleg neurij nas poleti vse bolj pesti tudi vročina. Se toplotni otoki ustvarjajo tudi v Domžalah in Kamniku?
Toplotni otoki nastajajo povsod, kjer je veliko asfalta, betona in pozidanih površin. To velja tudi za Domžale in Kamnik. Pozidana območja se močno segrejejo, zato so drevesa, zelene površine in odprti koridorji zelo pomembni. Drevesa dajejo senco, vegetacija pa okolico hladi tudi z izhlapevanjem vode iz listov.
Kako je z varnostjo pri nevihtah? Kaj naj ljudje naredijo, ko se približuje močnejše neurje?
Pred strelami je načeloma dobro zaščitena vsaka stavba, ki ima strelovod, pa tudi avto, saj deluje kot Faradayeva kletka. Če strela udari v avtomobil, električni tok steče po zunanji kovinski lupini. V gorah pa je zgodba drugačna. Tam je največ udarov strel in popoldanske nevihte lahko planince zelo hitro presenetijo. Zato je treba opozorila jemati resno, se pravočasno umakniti v zaprt prostor, ne stati pod drevesi, pospraviti predmete z balkonov in dvorišč ter ne voziti ali hoditi čez poplavljene ceste.
