V svetu, kjer se mladi pogosto selijo v mesta in iščejo udobje v pisarnah, Lucija Smolnikar piše drugačno zgodbo. Triindvajsetletna študentka sociologije, ki jo boste dopoldne srečali na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani, popoldne pa v hlevu ali v sirarni, je dokaz, da tradicija in mladostna zagnanost hodita z roko v roki. Spoznajte dekle, ki s svojimi rokami oblikuje ”sir ljubezni”, velikoplaninski sir trnič, in s srcem živi utrip kmetije.
Lucija prihaja s kmetije v vasi Gorjuša pri Domžalah. Na kmetiji je bil stik z naravo in delom samoumeven od prvega koraka dalje. Kot ena od štirih otrok – ima še dve starejši sestri in mlajšega brata – je bila vseskozi vpeta v vsakdanja opravila. Spomini na njeno otroštvo niso toliko povezani z vrtcem kot s spoznavanjem dela skozi igro na domači kmetiji. »V vrtec smo hodili le zadnje leto, saj smo bili prej otroci vedno ob starših pri vsakodnevnih opravilih, naj bo to vožnja s traktorjem z očetom ali molža krav z mamo,« se spominja. »Starša sta nam dala najboljšo popotnico za življenje: sposobnost pogledati na svet z različnih zornih kotov, razgledanost, potrpežljivost in delovne navade. Hvaležna sem, da sem odraščala v številčni družini. Otroci smo skozi skupno delo spoznavali medsebojne odnose, razvijali delovne navade, obenem pa nam nikoli ni zmanjkalo časa za veselje, smeh, glasbo in prepevanje.« Vse to je Lucijo oblikovalo v dekle, ki mu nobeno delo ni tuje – niti vožnja traktorja, s katerega je skočila tik pred najinim pogovorom, ker je bilo treba pospraviti krmo.
Ljubezen, ki je prinesla novo poglavje na Kmetiji Pr’ Gabršk
Lucijo je pot pred dobrimi tremi leti zanesla na praznovanje v Tuhinjsko dolino, kjer je spoznala Kristjana. Kristjan prihaja s kmetije Pr’ Gabršk, kjer kmetijstvo prav tako teče po žilah vseh družinskih članov. Iskrica je preskočila, a Lucija v smehu prizna, da je Kristjan moral biti precej vztrajen: »Sem take sorte dekle, ki ji odkriti in vzajemni medsebojni odnosi veliko pomenijo.« Kristjanova potrpežljivost se je izplačala in Lucija se je kmalu odlično vključila v življenje na kmetiji pod Menino planino.
Tam sta jo toplo sprejela Kristjanova starša, Helena in Jože. Gabrškova kmetija je srednje velika, šteje približno 30 glav živine, od tega 13 krav molznic. Kmetija ni ”industrijska”, kjer bi krave videle le beton. Pri njih je vse usmerjeno v sonaravno bivanje; travniki so gnojeni z lastnim gnojem, brez umetnih gnojil in škropiv. Živino poleti ženejo na pašo na Menino planino, kjer uživajo na svežem zraku, krave molznice pa se pasejo na pašnikih blizu domačije. Kmetija Pr’ Gabršk obsega še 40 hektarjev gozda in 20 hektarjev obdelovalnih površin. Tu je Lucija našla nov izziv. Ker še vedno živi razpeta med domom na Gorjuši, fakulteto v Ljubljani in Gabrškovo kmetijo, pravi, da je v bistvu ”nomad”. V prtljažniku avtomobila ima vedno vse, kar potrebuje za sociološka predavanja, študentsko delo v cateringu in delo na kmetiji. »Brez koledarja, opomnikov in dobro organiziranega urnika pri meni ne gre,« pravi.
Sir trnič – od pastirskega darila do kulinaričnega bisera
Trnič je kamniški posebnež – trdi sir v obliki hruške ali ženske dojke, ki so ga pastirji na Veliki planini izdelovali v parih za svoje izbranke (enega zate, enega zame) kot dokaz ljubezni in zvestobe. Okrasili so ga s posebnimi reliefnimi deščicami, imenovanimi pisave. Danes velja za vrhunsko kulinarično darilo, ki vsaki jedi doda pridih planinske tradicije. Pred približno dvanajstimi leti je Občina Kamnik v okviru projekta Okusi Kamnika sprožila pobudo za oživitev izdelave trniča in njegove uporabe v kulinarične namene. Gabrškova kmetija je bila ena redkih, ki je tedaj ta izziv sprejela.
Izdelavo je najprej prevzela Kristjanova sestra Sonja, ki se je veščin naučila pri stari pastirici Rezki Mali. Ko je Sonja odšla na porodniški dopust, je štafeto izdelave trniča prevzela Lucija. Danes je kmetija Pr’ Gabršk pravzaprav edina v Sloveniji, ki trnič izdeluje na tradicionalen način – tistega tradicionalnega, posušenega, ki zahteva skoraj mesec dni pozornosti.
»Trnič ni navaden sir,« razlaga Lucija. Postopek se začne s kisanjem mleka, nato se kislo mleko počasi pregreva v kotlu. Nekoč so pastirji to počeli na odprtem ognju in temperaturo preverjali kar z roko – ko je postalo prevroče, je bilo ravno prav. Danes Lucija uporablja sodobnejšo tehnologijo, a občutek pod prsti ostaja enak. Dobljeno skuto nato posoli, ji po potrebi doda še malo smetane in jo ročno oblikuje v značilno hruškasto obliko. Nato sledi najtežji del: sušenje. »Sušenje trniča je znanost zase. Odvisno je od vremena, vlage v zraku, celo od tega, kje so se krave pasle tisti dan, ko so dale mleko,« pojasnjuje. »Če je vlaga previsoka, ga napade plesen; če je presuho, razpoka. Vsak trnič zahteva vsakodnevno obračanje in nadzor. Po približno treh tednih dobimo sir, ki je tako trd, da se ga načeloma ne reže, ampak riba – podobno kot parmezan.«
Edina, ki vztraja
Zanimivo je, da Lucija trenutno nima konkurence pri izdelavi tradicionalnega, sušenega trniča. Čeprav pastirice na Veliki planini sir še vedno oblikujejo, ga večinoma podarijo svežega. Na kmetiji Pr’ Gabršk pa vztrajajo pri celotnem postopku, vključno z birokracijo in papirji, ki so potrebni za uradno prodajo. »Povpraševanje je ogromno, sploh poleti, ko je turistična sezona na vrhuncu. Včasih se moram le nasmehniti in strankam povedati, da morajo počakati, ker narave ne moreš priganjati,« pravi Lucija. »Rok za izdelavo sira pa tudi primanjkuje,« še doda.
Trnič z Gabrškove kmetije ne konča le na tržnici v Kamniku ob torkih in sobotah, ampak ga najdete tudi v butičnih trgovinah, kot je kamniška Zlata ptička, in v nekaterih lokalnih restavracijah, kjer ga kuharski mojstri uporabljajo za izboljšanje testenin, rižot in narezkov.
Na prepihu med hlevom in predavalnico
Številni se sprašujejo, kako dekle s kmetije pristane na študiju sociologije. Že od nekdaj je rada delala z ljudmi, sociologija pa ji daje širino, ki jo s pridom uporablja tudi pri delu na kmetiji. »Rada govorim, sem tista ”gobčna” v družini,« se pošali. Uživa pri promocijskem delu kmetije – vodenju delavnic, kjer turistom, tako domačim kot tujim, v slovenščini in angleščini predstavlja zgodbo o trniču.
Za Lucijo je to idealna stična točka. »Lažje govoriš o nečem, kar delaš s srcem. Poznam celo pot: od tiste krave v hlevu, ki jo zjutraj pomolzemo, do končnega izdelka na krožniku.« Njena vizija za prihodnost je jasna: vidi se na kmetiji, morda celo v turistično-pedagoški smeri. Želi si, da bi kmetijo obiskovale skupine, tudi otroci iz vrtcev in šol, ki bi si krave ogledali od blizu in videli, od kod zares pride jogurt, ki ga imajo za zajtrk.
Dan, ki se začne ob šestih in konča ob večeru v sirarni
Življenje na Gabrškovi kmetiji ni za občutljive. Dan se začne okoli šeste ure zjutraj. Moški del družine, Kristjan in Jože, se odpravita v hlev na molžo, ženske pa v sirarno. Tam Lucija pomaga pri pripravi jogurtov – od navadnih do tistih s sadno bazo, iz pasteriziranega ali surovega mleka. Poleg trniča in jogurtov Gabrškovi ponujajo še albuminsko skuto, poltrde sire z različnimi dodatki (pehtran, čili, zeleni poper in dimljen) in mehke sire (česen-peteršilj, čili, zeleni poper). Ko jo vprašamo, katero opravilo ji je najmanj ljubo, Lucija izstreli kot iz topa: »Zapiranje pokrovčkov pri jogurtu!« Pokrovčki so včasih tako trdi, da si je nazadnje na dlaneh pridelala žulje. Po drugi strani pa najbolj uživa, ko krave žene na pašo ali nazaj v hlev. »Gredo tako vesele ven in tako vesele se vračajo, ker vedo, da bo molža in jih mleko že malo tišči.«
Pogled v prihodnost
Čeprav bi Lucija lahko izbrala lažjo pot, ostaja zvesta zemlji. Razume, da kmetija ni le posel, temveč način življenja in odgovornost do prednikov in narave. Kristjan se pripravlja na vlogo mladega prevzemnika, Lucija pa mu bo pri tem stala ob strani s svojim znanjem, energijo in delom.
In kje se vidi čez pet let? »Upam, da bova s Kristjanom tukaj, na tej kmetiji. Dela bo dosti, idej pa tudi ne zmanjka,« pravi. Njena zgodba je navdih za vse, ki iščejo ravnovesje med tradicijo in sodobnostjo. Je dokaz, da lahko študiraš v mestu in hkrati upravljaš traktor, da lahko govoriš angleško s tujimi turisti in hkrati z užitkom ribaš domač sir na testenine.
Lucija Smolnikar ni le izdelovalka trniča; je ambasadorka slovenskega podeželja, ki nam sporoča, da je prihodnost v rokah tistih, ki se ne bojijo žuljev in ki znajo v enem samem hlebčku sira prepoznati vso ljubezen, zgodovino in trud svojih rok. Ko boste naslednjič na kamniški tržnici uzrli trnič, se spomnite na Lucijo. V tistem malem siru je namreč ujeta vsa srčnost mlade generacije, ki ne pusti, da bi naši običaji utonili v pozabo.
MONIKA KERN MOHORČIČ
