Moja velika želja je prehoditi Jakobovo pot – El Camino de Santiago. Oprtam nahrbtnik, v katerem so obliži, spalna vreča, voda, zemljevid, romarska listina, vetrovka, kapa. Obujem čevlje in se odpravim – za občutek, ali zmorem – po Jakobovi poti po Sloveniji, Šentjakobski poti (dolenjska veja: 154 km). Bilo je aprila, vreme čudovito, sončno, pomaham sinu in sledim rumenim oznakam od Slovenske vasi do Vavte vasi. Tu se moje popotovanje žal konča. Zakaj? Močno deževje in veliki krvavi žulji. V treh dneh sem prehodila približno 90 kilometrov, videla lepe kraje, naravo, spoznala čudovite ljudi, imela prečudovito izkušnjo, a ostal je grenak priokus. Telo je reklo ne zdaj, a srce pravi, še vedno grem naprej.
Pravljica o Kurentu in Vesoljnem potopu
Na začetku sveta je bila zemlja pusta, povsod je bilo samo kamenje. Bogu je bilo žal, zato je poslal na zemljo svojega petelina, da bi jo oplodil. Nebeški petelin se je spustil na pečine zemlje in znesel jajce, ki je imelo čudežne moči. Iz jajca je priteklo sedem rek, ki so napolnile pokrajino z vodo. Narava je začela zeleneti, vse je rastlo brez človekovega truda in prizadevanja. Ljudje so živeli v raju in delali le za razvedrilo. Visoke gore so jih varovale pred burjo in nasiljem. Na ljudi je pazil tudi petelin, vsak dan jim je kikirikal in jih tako opominjal, kdaj morajo jesti, delati, spati … Ljudje so bili srečni, vendar so se kmalu naveličali njegovega neprestanega opominjanja. Boga so prosili, naj jih reši petelina, ta pa je uslišal njihovo željo in ga nagnal iz nebes. Preden je petelin odšel, jih je posvaril, naj se pazijo jezera.
Tako ni več nihče omejeval njihove svobode. Kmalu se ljudje niso več ravnali po navodilih, ni jim bilo mar za red. Začele so se pojavljati bolezni in druge nejevolje. Nebeškega petelina so hoteli nazaj, vendar je bilo za to že prepozno, saj je za vedno izginil. Spomnili so se na njegovo svarilo, vendar niso razumeli, kaj jim je hotel s tem povedati. Okoli jezera so postavili stražo.
Ljudje so postajali vse bolj leni, cele dneve so samo poležavali in uničevali naravo. Nekdo pa je na vsak način hotel vedeti, zakaj ni vode več ali pa manj. Odgovorili so mu, da je tako zaradi petelina. Med tremi lenuhi se je vnel prepir, saj je eden trdil, da je vode preveč, drugi, da je je premalo. Tretji pa je mislil, da imata oba prav in da bi morali razbiti jajce nebeškega petelina, ter napeljati toliko vode do vsakega, kolikor je potrebuje. Vsi so se strinjali s tretjim mislecem. Odpravili so se na goro in s kamnom razbili jajce. Iz jajca je priteklo toliko vode, da so skoraj vsi utonili.
Pred potopom se je rešil le stražar, ki je bil Kranjec po rodu. Na zadnjem nepoplavljenem vrhu se je oklenil vinske trte. Vinska trta je bila rastlina, ki jo je varoval Kurent. Usmilil se je Kranjca in povečal trto. Po njej je stražar splezal med oblake in tam čakal na konec potopa. Po devetih letih je voda odtekla in zemlja se je posušila. Za zahvalo je Kurent od Kranjca zahteval, da morajo on in njegovi potomci za vedno častiti vinsko trto ter piti njeno vino. Vir: https://sl.wikipedia.org/wiki/Vesoljni_potop_in_Kurent
Izhodišče
Iz Kamnika se odpeljem po dolenjski avtocesti vse do hrvaške meje, Slovenske vasi pri Obrežju. Od tu se odpravim peš, sledim rumenim oznakam, školjkam, napisom Jakobova pot, vse do Kostanjevice na Krki, kjer prespim. Naslednji dan nadaljujem do Novega mesta, prespim, nato pa nadaljujem pot do Vavte vasi, kjer se moja pot žal predhodno konča. Pot je ves čas zelo dobro označena, malica iz nahrbtnika je dobrodošla, prav tako voda. Najbolj pomembno pa je, da se za tako pot dobro pripravite, tako fizično kot mentalno.
Izhodišče: Šentjakobska pot (dolenjska veja) – Slovenska vas–Vavta vas
Zahtevnost: srednje zahtevna zaradi dolžine poti
Čas hoje: pribl. 90 km (3 dni)
Najprimernejši čas: spomladi ali jeseni
Časa vožnje: 90 minut
Bogomira Skvarča Jesenšek
