V petek so v Kulturnem domu Mengeš obeležili Prešernov dan. Posebna pozornost je bila ob 100-letnici smrti namenjena tudi Srečku Kosovelu. Nanj so se spomnili tako slavnostna govornica Mojca Volkar Trobevšek kot tudi mengeški šolarji. Podeljene pa so bile tudi nagrade Zveze kulturnih društev Mengeš.
Poezija je za ljudi
Kot prva je povezavo med Prešernom in Kosovelom izpostavila slavnostna govornica Mojca Volkar Trobevšek. Povedala je, da je pred malo manj kot štiridesetimi leti prav na mengeškem odru prvič začutila, kaj pomeni delati za kulturo in v kulturi.»Kot šolarka sem s pomočjo mengeških kulturnikov spoznala, kaj me v življenju resnično veseli. Najprej jezik, nato knjige, gledališče, film, zgodbe, in to dobre zgodbe,« je začela profesorica slovenskega jezika, urednica, moderatorka, scenaristka dokumentarnih filmov in avtorica nagrajene kratke zgodbe o ognjeni rešitvi Konec srečanja.
Spomnila je, da danes živimo v svetu, ki kulture in umetnosti ne postavlja na prvo mesto in da ni bilo bistveno drugače niti v 19. in na začetku 20. stoletja. Služenje kulturi ni dobičkonosno, biti umetnik ni priljubljeno, a ozaveščanje o pomenu obojega je še kako potrebno. Poezija ni namenjena le visoko izobraženim posameznikom, izbrancem ali eliti, temveč je za ljudi – za vse nas.
Ob tem je spomnila tudi na Prešerna, saj njegovi verzi nagovarjajo neuslišanega ljubimca, mater, ki je ostala sama z otrokom, posameznika v bivanjski krizi, nekoga, ki ne more najti službe, ali nekoga, ki ostane sam na bojišču. Kljub bolečini vsakdanjega življenja je Prešeren vztrajal; iz romantičnih vzgibov ob začetku njegove pesniške poti je v zrelih letih v njegovih pesmih razbrati trmasto vztrajanje za dostojanstvo pesniškega poklica, za moderen slovenski jezik, predvsem pa za izrazito osebno izpoved.
Kosovel kot opomin in upanje
Upanje pa, kot je dejala, prinaša tudi Srečko Kosovel – pesnik Krasa, ki nagovarja še danes. Opominja nas, da moramo stati pokončno tudi takrat, ko ni lahko izraziti svojega mnenja. Čeprav je umrl pri 22 letih, je v nekaj letih ustvaril več kot 1.400 pesmi, v katerih je slutiti razkroj vrednot in grožnje času – presenetljivo aktualno tudi danes.
»Svet bi bil drugačen, če bi odločevalci brali kakovostno književnost ter umetnosti in tradiciji namenili prostor, ki jima pripada. Literatura nas odpira, mehča in dela človeške; brez umetnosti in narave pa, kot opozarja Kosovel, postanemo človek–stroj,« je sklenila svoj govor.
Priznanja Zveze kulturnih društev Mengeš
Boštjan Svete, predsednik Zveze kulturnih društev Mengeš, je podelil priznanja nagrajencem, ki že dolga leta oblikujejo mengeški kulturni prostor. Pozdravil je tudi predstavnike sedmih držav, s katerimi sodelujejo v projektu Green Visionary Artistry, ki je usmerjen v povezovanje umetnosti in tradicije ter krepitev dialoga med lokalnim okoljem in evropskim prostorom.
Bronasto priznanje Zveze za desetletno delo na področju likovne umetnosti je prejela članica Likovnega društva Mengeš Diana Korelc, ki s svojimi edinstvenimi deli in predanostjo umetnosti bogati kulturni prostor.
Srebrno priznanje za večletno delo na področju pevske, glasbene in folklorne dejavnosti je prejel Klemen Stopar, ki je od leta 2009 član Folklorne skupine Mengeš. Svoje ljubiteljsko delovanje nadaljuje tudi v pevskem zboru Rž Kulturnega društva Anton Loboda v Loki pri Mengšu.
Zlato priznanje za dolgoletno delo na različnih področjih kulturnega udejstvovanja je prejela Nataša Vrhovnik Jerič. Že več kot dvajset let je predsednica Kulturnega društva Antona Loboda. Delovala je kot ustvarjalka, scenaristka in moderatorka, bila je predsednica uredniškega odbora knjige Loka pri Mengšu v objemu časa. V obdobju od leta 2011 do 2021 je bila predsednica Zveze kulturnih društev Občine Mengeš. Ob prejemu priznanja je povedala: »Hvaležna sem marsičemu. Najprej temu, da mi je bilo dano, da sem lahko bila ustvarjalna, da sem lahko ustvarjala s tako čudovitimi ljudmi, da sem lahko prepletala vezi in se s kulturo povezovala več kot 30 let.«
Kosovelove pesmi v izvedbi mengeških učencev
Osrednji kulturni program z naslovom Jaz bi rad hodil v majhnem plašču besed je bil posvečen 100. obletnici smrti pesnika Srečka Kosovela. Na oder so stopili učenci OŠ Mengeš in predstavili njegove pesmi. »Pesmi so globoke, močne in sporočilne, nekatere tudi nenavadne in še za današnji čas drzne. Čeprav so nastale pred več kot sto leti, so še vedno aktualne in opozarjajo na pomen človečnosti,« je razložila povezovalka večera Zala Svete.
Dvanajst recitatorjev in šest pevcev, ki sta jih pripravila mentorja Doreta Šporn in Milan Burkeljca, je na doživet način recitiralo in pelo 36 Kosovelovih pesmi. Polno dvorano so navdušili s svojo včasih mračno, včasih pa dramatično upodobitvijo. S pomočjo močnih so obiskovalci lahko začutili njegovo ljubezen do Krasa, slovenskega naroda in jezika.
Veliko pesmi je spregovorilo o odtujenosti posameznika in razkroju vrednot – temah, ki odmevajo tudi danes. Z zvočnimi učinki so učenci dodatno poudarili Kosovelove slutnje o smrti in njegovo konstruktivistično poetiko. Med nastopom se je v ozadju predvajala projekcija njemu ljubih krajev, ki je ob pravih trenutkih še okrepila dramatičnost celotne izvedbe.
