Kamniška gorska kolesarka Maruša Tereza Šerkezi je septembra po seriji medalj na evropskih prvenstvih prvič oblekla še mavrično majico. Postala je mladinska svetovna prvakinja v olimpijskem krosu. In to na kakšen način! S samostojnim pobegom v predzadnjem krogu. »Vso sezono delaš za takšen uspeh, in ko prideš v cilj in se zaveš, kaj ti je uspelo, je navdušenje popolno.«
Brez pretiravanja lahko rečemo, da je Maruša 12. septembra v švicarskem kantonu Valais odpeljala dirko življenja, razplet je celo njo malce presenetil, je povedala v pogovoru za Modre novice. »Presenetil v smislu, da je bila moja prednost v cilju tako velika, glede na to, da sva bili s Švicarko Anjo Grossman vso sezono zelo izenačeni, na zadnji tekmi v Baslu pa je na koncu odločal sprint. Nisem pričakovala, da bo v predzadnjem krogu spustila ritem in ko sem ji pobegnila, sem dobila krila in v zadnjem krogu poletela zlati medalji naproti.«
Ob Zdravljici začutila srečo in ponos
Veliko konkurentko Anjo Grossman je premagala kar za minuto in 13 sekund. »Najprej sem čutila veliko olajšanje. Vso sezono delaš za ta uspeh, pravzaprav več let. Vse podrediš treningom, se marsičemu odpoveš. Ko prideš v cilj in veš, da si osvojil mavrično majico, je navdušenje popolno. Prevladuje ponos, postaneš kar malo čustven, pred očmi se ti zavrti film vseh priprav. Tudi ko zaslišiš slovensko himno, je to poseben občutek. Slovenija ima izjemne športnike, a ko himna igra samo tebi na čast, to občutiš kot zmes sreče in ponosa.«
Mavrična majica obešena v domači dnevni sobi
Za vse kolesarje ima mavrična majica, ki jo dobi le svetovni prvak, poseben pomen. Pomislite le na Tadeja Pogačarja, ki jo je letos na cestni dirki v Kigaliju osvojil že drugič zapored in vedno rad pove, koliko mu to pomeni in s kakšnim ponosom jo obleče na dirkah. Enako seveda velja tudi v gorskem kolesarstvu, s to razliko, da Maruša mavrične majice naslednje leto ne bo mogla nositi na tekmah, saj ne bo več tekmovala med mladinkami, ampak med mlajšimi članicami. In kje je dobila mesto ta čislana majica? »Za kavčem v dnevni sobi imamo manjše drevo, tako da je mavrična majica na eni od vej drevesa, na katerem sicer že nekoliko zmanjkuje prostora za medalje.«
Strah je bil odveč – proga ji je bila pisana na kožo
Na progi svetovnega prvenstva v Švici se je v vseh petih krogih počutila odlično, čeprav je pred prvenstvom marsikaj slišala. »Veliko spoštovanja sem imela do te proge. V prejšnjih letih so se številne kolesarke pritoževale, da je pretežka, tako da sem bila sprva malce prestrašena. A strah je bil odveč, saj me je proga takoj zasvojila. Všeč so mi bili dolgi, strmi in tehnični klanci ter spusti, kjer je treba biti zelo natančen. Na tekmi se je vse poklopilo in sem res uživala. Zdaj lahko zanesljivo rečem, da je to moja najljubša proga, na kateri sem kdaj tekmovala. Predvsem je tehnična in se moraš zelo potruditi, da jo naštudiraš oziroma spoznaš vse malenkosti, da si potem lahko na tekmi samozavesten.«
Prvo medaljo na velikem tekmovanju osvojila že pri 15 letih
Seznam medalj, ki jih Maruša Tereza Šerkezi na poti do članske konkurence osvaja na velikih tekmovanjih v gorskem kolesarstvu, je impresiven. Leta 2022 je v Capriasci v Švici v olimpijskem krosu postala evropska prvakinja v kategoriji do 15 let, naslednje leto v Il Cioccu v Italiji je bila evropska prvakinja do 16 let. Že v svoji prvi sezoni pri mladinkah je bila lani v romunskem letovišču Cheile Gradistei mladinska evropska prvakinja, letos pa je julija v Melgaçu na Portugalskem osvojila drugo mesto. Naslov evropske prvakinje ji je speljala Anja Grossmann, ki je tudi pred dirko svetovnega prvenstva v Švici ob Maruši Šerkezi veljala za glavno favoritinjo.
Drugo mesto je bil neuspeh, ki jo je le še dodatno podžgal
Zdi se, da rivalstvo z Anjo Grossmann na Marušo Šerkezi vpliva zelo pozitivno. »Z Anjo imava lep odnos. Vedno se toplo pozdraviva, nasmejiva druga drugi, tudi objameva, je pa res, da sva na tekmi nasprotnici. Jasno je, da bo tekma zahtevna, če bo ona na startu. Vedno je treba za zmago dati vse od sebe. Ampak ta občutek je odličen, saj premikaš svoje meje, dirkanje pa je ob takšni konkurentki še bolj razburljivo. Vedno sem vesela, kadar se prijavi na tekmo, na kateri sem tudi jaz. Na Portugalskem sem zaostala za njo in to štela kot največji neuspeh v sezoni. A sem se veliko naučila, trdo delala in na svetovnem prvenstvu se je vse obrnilo meni v prid.«
Na EP zadovoljna predvsem s 6. mestom na kronometru
Ob koncu letošnje sezone se je 18-letna Kamničanka odločila še za nastop na cestnem evropskem prvenstvu in bila spet med najboljšimi. »Zelo sem bila zadovoljna, sploh s kronometrom, na katerem sem osvojila 6. mesto. Prej sem opravila le pet treningov na kronometrskem kolesu. Tudi 10. mesto na cestni dirki je bilo dobro. Žal nisem imela tako močne ekipe, ki bi me lahko potegnila naprej. Poznalo se je tudi, da se v pelotonu še ne znam tako dobro voziti in sem v določenih trenutkih potrošila preveč energije. Je pa res, da sem sama zmanjšala zaostanek skupine osmih tekmovalk z dvajset na pet sekund za vodilnima dvema.«
Enomesečno obdobje brez kolesa se končuje
Evropsko prvenstvo je bila tudi Marušina zadnja tekma sezone, tako da je zdaj že en mesec brez kolesa. »Mi kar ustreza, da po koncu sezone malo pozabim na kolo in počnem druge stvari. Hribi, tek, tenis z bratom ali z mami … Toda novembra se že začnejo priprave na novo sezono, decembra pa odhajam na desetdnevne priprave v Španijo. Letos sem bila članica nemške ekipe Cube Next Generation, prihodnjo sezono pa bom dirkala za Cube Factory Team. Prve skupne priprave bomo imeli na začetku leta 2026 v Španiji v mestu Calpe, februarja me čakata tudi prvi tekmi nove sezone v krosu.«
Leto 2026 bo polno izzivov, na koledarju tudi matura
Osrednji cilj sezone 2026 bo svetovno prvenstvo v gorskem kolesarstvu, bi se pa rada preizkusila tudi na cesti, konec koncev bo Slovenija prihodnje leto jeseni gostila evropsko prvenstvo. Še prej bo treba opraviti maturo, zato bo njen koledar dirkanja v mesecu maju in juniju manj zatrpan. Kot pravi, je zelo težko usklajevati športno kariero s šolskimi obveznostmi na Gimnaziji Šiška. »Veliko je odrekanja, kakšen dan počitka bi mi kdaj še kako prav prišel. Na srečo imam dobrega koordinatorja, s katerim vse časovno uskladiva. V šoli ni popuščanja, čeprav imam status športnice. Pogosto manjkam pri pouku, povprečno sem v šoli le štiri ure na dan. Vseeno poskušam teste pisati čim bolj redno, skupaj s sošolci.« So že kakšne ideje, kam naprej na študij? »Verjetno športni menedžment, zanima me tudi psihologija v športu.«
Oče Matjaž je tudi njen trener: več plusov kot minusov
Pri vseh uspehih obetavne kamniške športnice seveda ne moremo mimo staršev, ki so ji v veliko podporo. Zelo pomembno vlogo igra oče Matjaž, znani gorski reševalec, ki je zadnja štiri leta Marušin trener in jo tudi spremlja na tekmah. Kakšen je njun odnos? Je dobrodošlo, če je oče tudi glavni trener? Maruša Šerkezi: »So prednosti in slabosti, a vsekakor je več prednosti. Veliko se lahko pogovarjava glede treningov, dobro pozna moje telo, dobro ve, kako funkcioniram, koliko regeneracije potrebujem. Se pa včasih zgodi tudi zasičenost in ga imam potem že ”poln kufer”, sploh kadar preveč pametuje.«
Rešila težave z anoreksijo
Ker je Maruša pred leti dobila boj z anoreksijo, nas je še zanimalo, kako zelo mora biti pazljiva pri prehrani oziroma ali je bolezen dokončno premagala. »Recimo, da je zdaj veliko bolje, kar je tudi zasluga mojega dietetika, pomaga pa mi tudi psihologinja. Vsak dan se še vedno srečujem s temnimi mislimi v glavi in razmišljanjem, česa ne smem pojesti oziroma ali sem pojedla preveč. Na srečo znam z določenimi metodami preusmeriti svoje misli. Potrebna je bila tudi velika podpora družine. Poskušam se čim manj odpovedovati hrani, zelo pomembna je raznolikost v jedilniku, a kot rečeno, za vse to skrbi dietetik.«
M. O.
