Gasilka Simona Oblak je v zadnjih tridesetih letih sodelovala na vseh večjih, pa tudi številnih manjših intervencijah na Kamniškem. Operativna gasilka je že od leta 1986, članica gasilske organizacije pa še štiri leta dlje. V preteklosti je bila predsednica osrednje kamniške gasilske enote PGD Kamnik in poveljnica Gasilske zveze Kamnik. »Sem oseba, ki zna povezovati ljudi med seboj. Mogoče k dobremu in mirnemu sodelovanju pripomore tudi dejstvo, da sem ženska – moj ego se malce težje polomi in hitreje zaceli,« pravi Simona Oblak, ki zadnji dve leti predseduje Gasilski zvezi Kamnik. Pod njenim vodstvom so uspešno izvedli praznovanje 70-letnice zveze, sicer pa je njeno vodilo predvsem mirno, brez prepirov in nasprotovanj, skrbeti za čim enakomernejši razvoj vseh trinajstih kamniških gasilskih društev. Med ključnimi nalogami si je zadala pripravo dolgoročnega načrta obnove gasilskih domov, v pogovoru za Modre novice pa spregovori tudi o ključnih izzivih gasilstva, vlogi žensk v pretežno moški gasilski organizaciji in težnjah države k ustanovitvi poklicne gasilske enote v Kamniku.
Kako kot predsednica ocenjujete trenutno stanje gasilske zveze v Kamniku?
Ocenjujem, da je stanje v Gasilski zvezi Kamnik dobro. Imamo urejeno financiranje. Načrt nabave gasilskih vozil se izvaja. PGD Šmartno ima v garaži novo sodobno vozilo, na katero so upravičeno ponosni. Naslednje društvo, ki bo opremljeno z novim vozilom, je PGD Tunjice. Tudi osrednja enota PGD Kamnik zaključuje z razpisom za nakup nove cisterne. Trenutno potekajo tečaji za operativne gasilce, na katere se je prijavilo kar 80 članov.
Uspešno smo obeležili 70-letnico zveze – maja s predstavitvijo gasilstva v središču Kamnika, zadnjo soboto v septembru s parado in slavnostno akademijo ter prvo soboto v oktobru z veliko gasilsko vajo v domu kulture. Za vse te dogodke lahko rečem, da je vsak udeleženec odigral svojo dodeljeno vlogo in da so vsi dogodki skupaj pokazali, česa smo sposobni kamniški gasilci. Vse dogodke smo izvedli učinkovito. Zato bi se na tem mestu zahvalila vsem, ki so sodelovali na kakršenkoli način.
Kakšno vlogo ima Gasilska zveza Kamnik v lokalni skupnosti in katere njene dejavnosti bi posebej izpostavili?
Gasilci imamo v lokalni skupnosti pozitivno vlogo. Dobro sodelujemo z občinsko upravo. Župan Matej Slapar je naš trdni podpornik in zagovornik. V občinskem svetu sedijo ljudje, ki nas podpirajo. Mediji, ki delujete v lokalnem okolju, ste tudi na naši strani. Sodelovanje je obojestransko, odnosi so zgledni.
Gasilci si želimo biti del skupnosti, zato zelo radi sodelujemo z občani. V oktobru bodo društva izvajala različne preventivne akcije, od pregledov hidrantnih omrežij do izobraževalnih prireditev za prebivalstvo. Izvajale se bodo tudi evakuacije.
S katerimi ključnimi izzivi se trenutno soočate gasilci – tako na ravni domače zveze kot tudi na slovenski ravni nasploh?
Letos je bilo na ravni naše zveze zagotovo največji izziv praznovanje 70-letnice. Na operativnem področju smo se vsaj do sedaj srečevali z bolj ali manj rutinskimi intervencijami. V bistvu je za nami že drugo precej mirno leto. Upam, da tako ostane čim dlje. Smo pa tudi na polovici mandata in v načrtih so še določene nerealizirane naloge. Glavna je nedvomno narediti dolgoročni načrt obnove gasilskih domov.
Na ravni države se spopadamo z nameni spreminjanja zakonodaje v smeri, da bi v Kamniku, kjer trenutno gasilci delujemo popolnoma prostovoljno, bilo treba ustanoviti poklicno gasilsko enoto. Poklicno gasilstvo ima določene prednosti pred prostovoljnim, vendar ne tolikšnih, da bi bilo v skupnosti, kot je Kamnik, smiselna ustanovitev poklicne gasilske enote.
Gasilci za uspešno intervencijo potrebujemo zadostno število gasilcev, ki izvozijo v čim krajšem času. Prednost poklicnih kolegov je v hitrosti njihovega izvoza, njihova šibka točka pa je številčnost. Operativno taktični postopki predvidevajo, da moštvo, potrebno za uspešno pogasitev zabojnika za smeti, šteje šest operativnih gasilcev. Za interveniranje na enostavni prometni nesreči minimalno moštvo šteje že osem gasilcev. Predlog uredbe pa je za Kamnik predvideval tri poklicne gasilce na izmeno. Brez upoštevanja dopustov in bolniške odsotnosti. Ko upoštevaš vse to, bi na koncu moštvo štelo dva gasilca. Ne glede na to, kako hitro bi izvozila, so štiri roke bistveno premalo za uspešno pomoč.
V Kamniku gasilci povprečno izvozimo z več kot desetimi člani na posamezno intervencijo. Tako številčna posadka lahko opravi marsikaj. Zato bi ustanovitev poklicne gasilske enote na prvem mestu predstavljala bistveno višji strošek za občino. Ocenjujem, da bi bil strošek večji kot pridobljene koristi. Podatek v razmislek: občina Kamnik trenutno za gasilstvo namenja nekaj manj kot 600 tisoč evrov na letni ravni. Primerljiva občina, ki ima poklicno enoto, pa porabi za gasilstvo 1,6 milijona evrov letno. Ne smemo pa zanemariti niti posledic, ki bi jih imela ustanovitev poklicne gasilske enote na prostovoljnem delu gasilstva.
O izzivih gasilstva ste spregovorili tudi na slavnostni akademiji, kjer ste med drugim dejali, da je zaradi spreminjanja vrednot gasilstvo ogroženo. Kaj ste imeli v mislih, kako je ogroženo?
Na lokalni ravni lahko rečem, da stvari potekajo dokaj gladko. Po vseh društvih se predsedniki in poveljniki s svojimi ekipami dobro spopadajo z izzivi vsakdana. S poveljnikom gasilske zveze se trudiva, da sva z društvi čim bolj v stikih, da jim po eni strani pustiva njihovo avtonomnost, po drugi strani pa jim s svojim znanjem in izkušnjami stojiva ob strani pri reševanju problemov, kadar le ti prerasejo okvire posameznega društva.
Žal so se s strani države in krovne organizacije, Gasilske zveze Slovenije (GZS), v zadnjem letu pojavljale različne težnje, ki niso v korist prostovoljnemu gasilstvu. Prva takšna je težnja GZS, da bi društvom, ki so osnovna celica gasilstva, odvzela njihov glas in bi se teža odločanja o usodi gasilstva prenesla na regije. Na ta način bi si določeni posamezniki radi zagotovili dosmrtno vladanje. Že kratek vpogled v statut GZS pove marsikaj – v njem imamo veliko več napisanega o pravicah nekdanjih funkcionarjev kot o dolžnostih sedanjih. GZS se že nekaj let pretežno ukvarja sama s sabo in ne pristopa k reševanju problemov, s katerimi se spopadamo gasilci na nižjih nivojih (v zvezah in prostovoljnih društvih). Izpostavila bom samo en problem, ki je tehnično precej enostavno rešljiv, vendar GZS ne naredi ničesar, država pa celo intenzivno deluje proti reševanju tega problema. Vsa društva, predvsem pa osrednje gasilske enote, se spopadajo s pomanjkanjem kadra v dopoldanskem času med tednom. To se da preprosto rešiti, tako da bi se gasilci, ki so v službi npr. v Kamniku in so člani drugih društev iz kamniške ali sosednjih zvez, priključili lokalni gasilski enoti. Treba je rešiti vprašanje aktivacije, osebne zaščitne opreme in zavarovanja. Takšna rešitev je sprejemljiva in zaželena tudi v drugih zvezah, a nam tega, žal, nikakor ne uspe urediti.
Kako pomembna je generacijska prenova, vključevanje mlajših generacij za prihodnost gasilstva?
Tradicija se dosega z vključevanjem mlajših generacij. Gasilstvo se lahko pohvali z res spoštljivo tradicijo. Ohranjali jo bomo, če bomo mladim dali možnost. Najprej možnost vključitve, potem možnost za usposabljanje, možnost, da dobijo osebno zaščitno opremo, da se čim prej vključijo v intervencije in dobijo možnost delati. Seveda bodo naredili tudi kakšno napako, ampak tudi to je del učnega procesa. V Kamniku lahko rečem, da nam to dobro uspeva. Malo zaradi potreb, ko se kakšen starejši funkcionar naveliča svoje funkcije, malo pa z zgledom, ko ima sosednje društvo mlado, zagnano vodstvo in se potem tudi drugod mladi prebijejo na vodilne društvene položaje.
Zavedati se moramo, da je biti koristen v družbi, ena izmed potreb slehernika, ampak ravno gasilstvo je takšen sistem, ki dopušča, da si še vedno koristen, tudi če nisi v ospredju. Po drugi strani polagam na srce tudi mladim: ne izključujte starejših iz društva, bodite odlični vodje in jih vključite v delovanje društva. Verjamem, da je včasih nadležno slišati: ‘Mi smo pa včasih delali tako in tako’, ampak nekoč boste tudi vi rahlo odslužen kader, ki si boste želeli kančka pozornosti. Marsikateri gasilec je večji del življenja posvetil gasilstvu, ne vzemite mu tega na stara leta!
Seveda ne moreva mimo najbolj obsežne intervencije v zgodovini kamniškega gasilstva. V letu 2023 je občino Kamnik prizadelo močno deževje s poplavami in plazovi. Gasilci ste takrat posredovali na več kot 2800 dogodkih. Kakšni so ključni nauki in spoznanja, ki ste jih potegnili iz te izkušnje?
Izkušnja je bila res intenzivna. Gasilci smo se trudili pomagati v čim večjem obsegu. Žal nismo mogli biti prisotni povsod. Bili smo izpostavljeni tudi nemoči – med najhujšim dogajanjem bi nas bilo lahko 10- ali 100-krat več, pa še ne bi bili zmožni pomagati vsem. Vendar ocenjujem, da smo v okviru danih zmožnosti naredili vse, kar se je dalo narediti. To, da smo bili učinkoviti, je posledica večletne gradnje sistema vodenja večjih intervencij. Ta sistem sestavljajo gasilci, civilna zaščita, pogodbena podjetja in občina z županom na čelu. Naša naloga je, da za kondicijo tega sistema skrbimo še naprej. Z usposabljanji, vzgojo kadra in ne nazadnje z vajami.
Čeprav je najbolj izpostavljeno v javnosti, pa gasilsko delo niso le intervencije, temveč tudi preventiva. Kaj obsega slednje?
Ne samo preventiva, tudi vse delo, ki je potrebno, da sistem, kot je gasilsko društvo, živi in deluje. Tudi v gasilstvu je zelo veliko birokracije. Skoraj vsak kos opreme zahteva pregled ali servis na določeno obdobje. Skrbeti je treba, da so vsi gasilci zdravniško pregledani. Da so vsi in da je vse zavarovano. Da so narejeni načrti in napisana poročila. Gasilci se financiramo iz javnega denarja, kar pomeni, da mora biti vsak evro porabljen namensko in pregledno.
Ena izmed preventivnih akcij je tudi oktober – mesec požarne varnosti, ki letos poteka pod sloganom Požar ne čaka – pomembna je sekunda vsaka. Poznaš evakuacijsko pot? Tema je torej evakuacija. Kako boste kamniški gasilci sodelovali v tej akciji? Katere so tiste dejavnosti, ki bodo potekale v lokalni skupnosti?
Kamniški gasilci že vrsto let pomagamo pri izvedbah evakuacij po šolah in vrtcih naše občine. To je že ustaljena rutina. Na določena časovna obdobja se redno izvajajo tudi evakuacije ostalih objektov, kjer se zbira ali zadržuje večje število oseb. V Kamniku imamo tako dom upokojencev kot CIRIUS, ki sta oba potencialno problematična objekta v primeru potrebe po množični evakuaciji.
Prvo soboto v oktobru je bila ob počastitvi 70-letnice GZ Kamnik izvedena vaja v domu kulture. Vodstvo doma je želelo preizkusiti evakuacijo dvorane ob požaru. S takšnimi vajami se tako zaposleni in uporabniki kot tudi gasilci pripravljamo na morebitne izredne dogodke.
Šole in vrtci bi lahko evakuacije načeloma izvajali tudi sami, ampak preko takšnega sodelovanja gasilci navežemo stike z našimi najmlajšimi, ki jih tudi na ta način skušamo pritegniti v naše vrste. Hkrati pa računamo na to, da bodo otroci doma navdušeno povedali, da so bili gasilci na obisku, kar lahko starši izkoristijo za pogovor o vedenju v primeru požara ali nesreče v domačem okolju. Ne nazadnje tudi otroci dostikrat svojim staršem in starim staršem prinesejo informacijo, ki je niso poznali. Tako vsak dogodek prinese priložnost za krepitev varnosti.
Po podatkih iz leta 2022 je v Sloveniji 30 odstotkov gasilk, v kamniški občini pa celo 40 %. Kako ocenjujete položaj žensk v gasilski organizaciji?
Položaj žensk v gasilstvu v Kamniku je zelo dober. Zadnjih 30 let smo gasilke v enakopravnem položaju z moškimi kolegi, kar se tiče dostopnosti do vseh usposabljanj, osebne zaščitne opreme in možnosti za zasedbo funkcij v društvih. Trenutno imajo tri kamniška društva predsednice. Tudi med vodji intervencije se dostikrat znajde gasilka. Gasilke redno hodijo na intervencije. Zlasti na večjih smo ženske nepogrešljiv del sistema. Tako kot v številnih drugih situacijah je tudi ta takšna, da smo skupaj močnejši. Intervencija je namreč dogodek, ki potrebuje številne veščine, in združitev delovanja gasilk ter gasilcev je zagotovo kombinacija, ki da boljše rezultate. Kombinacija gasilk v dežurni sobi in gasilcev na terenu se je izkazala za zmagovalno. Marsikdo nam zavida takšno ureditev. Seveda pa smo do tega prišli predvsem z vključevanjem vseh dela željnih in s spodbujanjem. Ljudem je treba dati možnost, da pokažejo, kaj znajo in zmorejo. In to je tisto, kar kamniški gasilci imamo. Vseh trinajst društev ima vodje, ki znajo delati z ljudmi in svoje članice ter člane motivirati za delo.
Kako vidite svojo vlogo kot ena redkih žensk na vodstvenem položaju v organizaciji, ki je še vedno pretežno moška? Katere vrednote in lastnosti menite, da prinašate kot predsednica?
Sem ambiciozna oseba in od življenja želim iztržiti čim več izkušenj. Zato tudi ves čas želja po tem, da sem v gasilstvu nadgrajevala svoje znanje. Tako skozi izobraževanja in usposabljanja kot skozi funkcije, za katere sem se potegovala. Glavni razlog, da sem se leta 2023 potegovala za mesto predsednice gasilske zveze Kamnik, je bilo poslabšanje odnosov med društvi v mandatu od 2018 do 2023. V mandatu pred tem (2013–2018) sva zvezo vodila s predsednikom Marjanom Semprimožnikom. Zapustila sva jo v dobri kondiciji: društva so sodelovala med seboj, vsi smo se trudili, da smo nastala nesoglasja reševali sproti. Po zaključku tega mandata poveljnice sem se umaknila iz gasilstva na ravni kamniške zveze, aktivna sem ostala v svojem matičnem društvu, osrednji enoti PGD Kamnik. A del takratnega vodstva zveze se je, namesto z aktualnimi težavami in razvojem vseh trinajst društev, raje ukvarjal z nepomembnimi problemi. Veliko energije se je, žal, vlagalo tudi v ustvarjanje prepirov med društvi. Zlasti med posameznimi društvi in osrednjo gasilsko enoto so se pojavila nesoglasja. Zato sem se v začetku leta 2023 odločila, da se poskušam vrniti v vodenje Gasilske zveze Kamnik. Glavni motiv za vrnitev je bilo zavedanje, da sem oseba, ki zna povezati ljudi med seboj.
Katere osebnostne lastnosti nasploh so po vašem mnenju ključne za uspešno delo v gasilstvu?
Danes je bistvena pragmatičnost: da se osredotočiš na uporabne in izvedljive rešitve ter ne krepiš problemov in ne ustvarjaš sporov; da prisluhneš vsem, ki jih težava zadeva. Dober vodja potrebuje tudi pogum, da ustavi tiste, ki bi se okoli problemov vrteli, brez namena, da se jih reši.
Še pred predsedniško funkcijo v zvezi ste bili predsednica osrednje kamniške gasilske enote PGD Kamnik, do leta 2018 tudi poveljnica Gasilske zveze Kamnik. Zdaj je že drugi mandat poveljnik kamniške zveze Gašper Baloh. Kako pomembno je sodelovanje med obema vodilnima funkcijama v zvezi in kateri so ključni izzivi?
Sodelovanje med predsednikom in poveljnikom je na vseh ravneh gasilske organizacije ključno. Ključ do dobrega sodelovanja pa je odkrit pogovor. Zagotovo pri vsem tem pomaga tudi dejstvo, da je delo med predsednikom in poveljnikom kar dobro ločeno. Kot predsednica se v delo poveljnika ne vmešavam, niti se poveljnik ne vmešava v mojega. Si pa izmenjava vse ključne informacije. Zlasti takrat, ko bi lahko prišlo do nesoglasij. Mislim, da sva tudi precej odkrita en z drugim. Oba imava izkušnje z vodenjem, tako da veva, kaj delava. Kadar imava različne poglede na določeno situacijo, se pogovoriva in najdeva rešitev, ki je sprejemljiva za oba.
Tudi z Marjanom Semprimožnikom sva imela precej podoben odnos. Mogoče k dobremu in mirnemu sodelovanju pripomore tudi dejstvo, da sem ženska in da se moj ego malo težje polomi in hitreje zaceli.
Vaš predsedniški mandat v gasilski zvezi Kamnik traja do leta 2028. Kakšna je vizija, kakšni so načrti razvoja zveze v prihodnjih letih?
Moja vizija je zelo preprosta: čim bolj mirno skrbeti za čim bolj enakomeren razvoj vseh trinajst gasilskih društev. Poleg tega pa pomagati društvom, če bi se znašla v težavah, kajti teh danes ni malo. Poskrbeti za ustrezno nasledstvo v vodenju kamniške zveze. Moja želja je, da bi bile volitve pri gasilcih mirne in spoštljive – da bi se nam zlasti na ravni Gasilske zveze Kamnik uspelo dogovoriti za naslednjega predsednika in poveljnika, ne da se bije umazana bitka pred volilno skupščino. Po takšnih volitvah, kot smo jih imeli za mesto predsednika leta 2023, ni zmagovalca. Vsi smo na koncu poraženci. Mogoče si gasilci, glede na naše plemenito poslanstvo, zaslužimo, da se dogovorimo, ne da se bojujemo. Nedvomno pa je to proces, ki zahteva svoj čas in veliko energije. Kljub temu se bom za volitve leta 2028 potrudila, da jih izpeljemo čim bolj mirno.
Čaka nas še en izziv, in sicer gasilski domovi. Pripraviti dolgoročni načrt obnov in izgradnje – podobno, kot ga imamo za vozila. Priprava samega načrta bo sicer obsežno delo, še večji izziv pa bo zagotoviti finančna sredstva za izpeljavo. Ampak to je nujno. Tradicija pomeni tudi to, da vsaj približno veš, kako naj bi stvari tekle naslednjih 10, 20, mogoče tudi 30 let.
Gasilci so med Slovenci že tradicionalno tisti poklic, ki uživa najvišjo stopnjo zaupanja. Pa vseeno – kaj bi si želeli, da bi širša javnost bolje razumela o delu gasilcev?
Kljub res lepi podobi gasilstva v Sloveniji sem še prepogosto priča zasmehovanju v slogu: »Vi, gasilčki.« Malo smo si za takšno podobo krivi kar sami. Malo pa je krivo stanje v družbi. Žal je to, kaj imaš, še vedno bolj v ospredju kot pa to, kdo si in kaj si pripravljen dobrega narediti za skupnost.
Moja velika želja je, da bi že mi, sami gasilci, imeli dovolj poguma, da iz svojih vrst preženemo ljudi, ki pričakujejo plačilo za opravljanje funkcij ali pričakujejo plačilo za delo, ki ga opravijo kot operativni gasilci. Poleg tega se nadejam, da nam bo uspelo vzdrževati klimo, v kateri je dovolj zadovoljstvo ob dobro opravljenem delu in beseda hvala, ki jo dobimo zanj.
Kaj vam osebno pomeni gasilstvo?
Gasilstvo mi pomeni res veliko. Dalo mi je možnost sodelovanja s široko množico ljudi. Največ poznanstev in prijateljstev imam v gasilskih vrstah. Dalo mi je izkušnje. V gasilstvu sem se znašla v številnih situacijah, ki so me obrusile in tudi zgradile pozitivni del mojega značaja.
Od leta 1986 ste operativna gasilka, članica gasilske organizacije pa od leta 1982. Kako se je začela vaša pot v gasilstvu? Kdo jo je spodbudil?
Moj vzornik je bil zagotovo moj oče. Že kot majhno dekle se spomnim, da je bila naloga nas otrok, ko je zatulila sirena, da smo ”leteli” odpret garažna vrata, da je oče lahko čim hitreje odšel na intervencijo. Vedno sem šla z očetom, ki je bil tedaj gospodar v društvu, zelo rada v gasilski dom. Ampak takrat med gasilci ni bilo prav veliko deklet. Tako sem kar nekaj let prosila očeta, ali bi lahko tudi jaz hodila h gasilcem. In potem je prišel dan, ko je rekel, da pa potrebujejo še eno dekle v desetini. In tako se je začela moja gasilska pot.
V vseh letih ste sodelovali v številnih večjih intervencijah v občini. Katera je bila prva in katera vam je najbolj ostala v spominu?
V zadnjih 30 letih sem sodelovala na vseh večjih intervencijah. Tudi na marsikateri manjši. Vse so mi dale veliko novih izkušenj. Nedvomno me je najbolj zaznamovala zadnja, poplave v letu 2023. Bilo je res zahtevno. Še danes, ko se vračam v ta čas, prvi trije dnevi intervencije v mojem spominu delujejo kot en sam dan.
