Na sobotnem koncertu v Kulturnem domu Franca Bernika ob 10. obletnici Bande CITRARSKE, so obiskovalci prisluhnili milim in tudi bolj živahnim melodijam, ki so jih iz svojih glasbil izvabljali izkušeni glasbeniki. Občinstvo so skupaj z gosti popeljali na pravi glasbeni sprehod, od del velikanov klasične glasbe prek latino in jazz ritmov vse do slovenske popevke in vsem dokazali, da na citre lahko igramo več kot samo ljudsko glasbo, ki jo največkrat povezujemo s tem instrumentom.
»Res je čudovito priti na koncert in zagledati polno dvorano, ki veliko pričakuje od Bande CITRARSKE. In to upravičeno, saj že deset let s koncerti, turnejami in samim programom dokazujejo svojo kvaliteto in predvsem vztrajnost. Deset let ni malo, gre za deset let razvoja citrarske instrumentalne glasbe v občini Domžale. Motorja te zasedbe sta Peter Napret in Klavdija Štiftar Gregorin,« je uvodne misli zasedbi namenil domžalski podžupan Matej Primožič.
V prvem delu večera so obiskovalci prisluhnili priredbam skladb mojstrov klasične glasbe, citrarji so s pomočjo Luka Štiftarja, ki je igral na elektronske orgle, in tenorista Klemna Torkarja obiskovalce navdušili s skladbami Ave Maria (G. Caccini), In Trutina (C. Orff), Ave verum corpus (W. A. Mozart) in Largo (A. Vivaldi). Pri kubanskem napevu Guantanamera in pri skladbi La Cumparista (G.H. Rodrigues) se je citrarjem pridružil Ožbej Svetlin na cajonu, jazzovsko vzdušje pa je obiskovalcem pomagal doživeti še Matej Primožič s saksofonom. Zaigrali so pesmi Use three, Jazz-Waltz (F. Golden) in In the mood (G. Miller). Za konec so citrarji pričarali še vzdušje slovenske popevke. Pesmi Vračam se domov (E. Budau, J. Privšek), Ti si moja ljubezen (E. Budau, J. Robežnik), Poletna noč (E. Budau, M. Sepe) in Ne čakaj na maj (F. Milčinski, B. Lesjak) je doživeto zapel tenorist Torkar, ki z zasedbo sodeluje že osem let prav toliko kot Štiftar. Za eno od zaključnih pesmi so si citrarji izbrali Cvetje v jeseni (U. Koder), pri izvedbi katerega so se na oder vrnili vsi gostje. Večino priredb sta ustvarila umetniški vodja zasedbe Peter Napret, za katerega se je zdelo, da zasedbo vodi samo s pogledom, in znani citrar Tomaž Plahutnik, ki sta za koncert ob desetletnici, ustvarila tudi zadnjo pesem. Vsi citrarji v bandi so tudi njuni učenci.
»V pogovornem jeziku z izrazom banda imenujemo druščino in dobro družbo, včasih so s tem izrazom imenovali godbo. Besedni vrstni red, saj so se poimenovali Banda CITRARSKA, ne citrarska banda, ima tudi svojevrsten učinek,« je besedno igro imena glasbene zasedbe, ki deluje v okviru Kulturnega društva Ihan, predstavila povezovalka večera Ajda Sokler. In prav je imela, saj je skupina delovala kot prava povezana druščina. Z usklajenimi gibi so igrali na svoje instrumente, ki spadajo v družino brenkal. Citre so razširjene predvsem v alpskih deželah, nekateri jim pravijo tudi klavir malega človeka. Za naše kraje so bile nekoč značilne avtentične bordunske citre; nekdaj naj bi bile citre doma skoraj v vsaki hiši. Koncertne citre so izpodrinile stare in bile ob koncu prejšnjega stoletja priljubljene zlasti v trgih in mestih; na njih so igrali tako na veselih kot tudi na manj veselih dogodkih. Ker so jih dobivali od avstrijskih in nemških proizvajalcev, so jih poimenovali tudi nemške citre, po 2. svetovni vojni so zaradi svojega nemškega slovesa bile za nekaj časa prepovedane, a so se v slovensko glasbo začele vračati v 80. letih, ravno v času, ko je Napret hodil v glasbeno srednjo šolo, kjer je sam začel spoznavati ta instrument.
Kot se za prireditev spodobi, je bil ob zaključku čas za nagrade. Tatjana Horjak, predsednica sveta OI JSKD Domžale, je podelila bronaste značke Vinka Štrucla za udejstvovanje na instrumentalnem nivoju ljubiteljske kulture, ki so jih prejeli člani zasedbe: Ema, Klavdija, Eva, Janja, Manca, Klara in Gašper. V imenu Citrarskega društva Slovenije je skupini pohvalo za desetletno delovanje izročil Tomaž Plahutnik, ki je izrazil navdušenje, da imajo citrarji tudi po zaključku šolanja možnost delovanja.
Za vse, ki ste koncert zamudili, imamo dobro novico. Ponovitev koncerta bo 3. marca, ko bo koncert v Samostanu Mekinje. Če bo koncert tako odličen, kot je bil ta, se vam ga zagotovo splača udeležiti. O kakovosti koncerta govori podatek, da so se zaradi navdušenega ploskanja, glasbeniki še enkrat vrnili in še zadnjič zaigrali Cvetje v jeseni.
