Dušica Kunaver je upokojena profesorica ruskega in angleškega jezika, ki si to v resnici ni želela postati. »Ko bi bilo po moje,« pravi moja tokratna sogovornica, »bi študirala slavistiko in etnologijo, saj me je to od nekdaj zanimalo. A v petdesetih letih preteklega stoletja, ko sem sama maturirala, ni bilo veliko drugih možnosti kot čimprejšnja zaposlitev. Treba je bilo poskrbeti za preživetje.« Tako se je danes vsem poznana kulturna publicistka, romantična etnologija, kot ji pravijo mnogi, zbiralka zgodb in ljudskega izročila, kot študentka angleščine kaj hitro zaposlila in pristala v pedagoških vodah. »Ne glede na to, kaj kdo poreče, že včasih je bilo tako in še danes drži – otroci z veseljem prisluhnejo, z velikimi očmi poslušajo ljudske zgodbe, kljub temu da se danes slednje vse prepogosto izloča iz šolskih učnih načrtov.«
Prejemnica nagrade Slovenskega knjižnega sejma “naj knjiga leta 2023” se je z veseljem odzvala povabilu Naših vezi, trzinske skupine Medgeneracijskega društva Jesenski cvet, ki deluje pod vodstvom Jožice Trstenjak, ter nas v prijetnem okolju gostilne Narobe podučila o slovenskem ljudskem izročilu. Kako sem bila vesela, ker sem imela pred uradnim delom na voljo še nekaj minut, da sem s posebno gostjo poklepetala o tem, kako se je pravzaprav sploh začela njena pot nabiranja ljudskih pripovedk. »Odraščala sem v silno domoljubni družini,« pojasnuje Dušica, »tako oče kot mama sta cenila ljudsko izročilo. Oče je preživel pet vojn in slednje tudi popisal v delu V vihri petih vojn.« S tem je odraščala, to je dihala in živela, kar v resnici počne še danes.
In da sta ji to priznala tako strokovna žirija kot tudi občinstvo, ki sta njeno delo Sto slovenskih ljudskih, za katerega sta čudovite ilustracije med drugim prispevala tudi Kamničan Ivan Mitrevski ter Trzinka Polona Lovšin, izbrala za naj knjigo leta 2023, ji je še posebej v čast in predvsem v ponos, saj to pomeni, »da je zavedanje ljudskega izročila pri nas še kako živo«. Vsestranska ustvarjalka namreč srčno verjame, da je ljudska pripoved last vseh nas in nima ne lastnika ne avtorja, kar priča o tem, da je tudi odgovornost, da jo ohranjamo, naša. Ko sva spregovorili o tem, kako je pri nas sprejeto ljudsko slovstvo, pa je kar nekako z žalostjo pojasnila, da se večina vseeno ne zaveda pomena in vrednosti slednjega. »Samo poglejmo, kaj vse naša mala dežela premore, kaj vse imamo – od najstarejšega glasbila na svetu, piščali, ki zaprašena ždi v muzeju, pozabljena in neopažena, kolesa, prvega vozila, ki so ga izdelali kamenodobi mostiščarji, do čudovitih slovenskih kozolcev, ki s svojimi krepkimi temelji preživijo celo vsemogočne viharje, pa panjskih končnic, ki sodijo v sam vrh ljudske umetnosti. Pa mislite, da kdo to v resnici opazi?« Drži, bistvena razlika je namreč med tem, da za nekaj vemo, in tem, da se nečesa v resnici zavedamo. Vemo, da imamo vse te posebnosti, ne zavedamo pa se, kolikšna je v resnici njihova vrednost, koliko dejansko te najdbe doprinašajo k veličini našega ozemeljsko majhnega, a po kulturnih, zgodovinskih, literarnih in drugih dosežkih izjemno veličastnega naroda. »Povejte, kje lahko še najdete tako bogato ljudsko izročilo, kot ga premore Slovenija? Nikjer drugje ni takšne narečne razčlenjenosti, kot jo na sorazmerno majhnem ozemlju premore naša domovina.« Okoli 50 različnih narečij, združenih v sedem narečnih skupin, pri čemer ima skorajda “vsaka vas svoj glas”. Tako bogato izročilo, a tako malo ponosa, bi rekla avtorica.
Pa vendar je srečanje potekalo v le in samo pozitivnem vzdušju, saj smo skozi pogovor prepotovali trzinsko, domžalsko, kamniško, mengeško in še marsikatero okoliško ljudsko izročilo, pri čemer nas je izkušena gostja podučila o šegah in običajih ter številnih posebnostih krajev, v katerih sicer prebivamo, a morda še vedno premalo vemo. Dogodek smo ozaljšali tudi z ljudskimi pesmimi, ki so nas vsaka posebej popeljale v različne slovenske pokrajine, hkrati pa se dogovorili za nadaljnja srečanja v letu 2024.
Zato pa je bilo to druženje še toliko bolj posebno. Namen ni namreč, da se naučeno zadrži zase, marveč da se dragocenost ljudskega izročila deli in širi med ljudi, med širše občinstvo. Mi smo namreč tisti, ki moramo poskrbeti za svoje potomce, za zanamce, mi jim moramo pripraviti svet, v katerega se bodo rodili. In če mi sami ne cenimo dediščine preteklosti, je nemogoče, da bi slednja lahko postala dota prihodnosti. »Ljudska pripoved pripada vsem in nima ne lastnika ne avtorja,« dodaja Dušica. »Naša odgovornost je, da jo predajamo naprej.«
Barbara Kopač
