Skrb za krepitev duševnega zdravja ter preprečevanje nastanka duševnih težav sta pomembna v vseh starostnih obdobjih, še posebno pa v obdobju otroštva in mladostništva. Duševno zdravje v otroštvu in adolescenci je povezano z doseganjem razvojnih nalog, šolsko uspešnostjo, odnosi s straši in vrstniki, poleg tega pa tudi pomemben napovedni dejavnik duševnega zdravja v odraslosti (npr. Ravens – Sieberer idr., 2008).
Velika večina otrok in mladostnikov nima duševnih motenj, so pa v tem obdobju glede na dolgoročni vpliv na duševno zdravje toliko pomembnejši pozitivni vidiki duševnega zdravja – sposobnosti zaznavanja, razumevanja, interpretacije, prilagajanja okolju, medosebnega komuniciranja, dobre samopodobe, optimizma ipd. (Keyes, 2006).
Za krepitev in vzdrževanje dobrega duševnega zdravja je pomembno razvijanje in posedovanje različnih veščin oz. kompetenc.
Socialne in čustvene kompetence se nanašajo na pet med seboj povezanih področij, in sicer samozavedanje, samouravnavanje, socialno zavedanje, odnosne spretnosti, odgovorno sprejemanje odločitev.
Kako mladega človeka podpreti pri razvijanju celostne, empatične, asertivne in srečne osebnosti ter poskrbeti za njegovo duševno zdravje, ki je dejansko temelj vsake zdrave družbe v prihodnosti, je dandanes že prava umetnost.
Samopodoba je v obdobju odraščanja bistvena za razvoj zdrave osebnosti in predstavlja eno temeljnih področij osebnosti. Strukturirana je iz večjega števila področij, ki so v hierarhičnem odnosu. Število področij posameznikove samopodobe z zorenjem narašča. Med najpomembnejšimi področji v obdobju mladostništva so naslednja (Kompare, idr.2006):
- telesna samopodoba, kamor sodijo prepričanja in sodbe o lastni telesni privlačnosti ter primerjave lastnega videza z videzom drugih;
- socialna samopodoba, ki obsega predstave in pojmovanja o tem, kakšna je kakovost naših odnosov z drugimi, koliko smo priljubljeni in kako smo sposobni sklepati prijateljstva;
- čustvena samopodoba z zaznavami in prepričanji o izražanju in obvladovanju čustev, o tem, ali smo pretežno dobro ali slabo razpoloženi, kako močno se v določnih situacijah čustveno vzburimo in podobno;
- akademska samopodoba, ki obsega predstave in pojmovanja o lastnih sposobnostih in učnih dosežkih na različnih področjih: doživljanje lastne učne (ne)uspešnosti, sposobnosti za učenje, zanimanja za šolske predmete, zaupanje v lastne intelektualne sposobnosti ipd.
Samopodoba se razvija postopoma, od zgodnjega otroštva do pozne adolescence, ko se dokončno oblikuje in stabilizira. Na njeno oblikovanje vplivajo razvojni dejavniki, izkušnje posameznika s samim seboj in z okoljem ter predvsem lastna ocena, kako ga vidijo in vrednotijo drugi.
V otrokovem razvoju je odločilno predvsem to, kako ga imajo radi in kako ga cenijo tisti, ki so zanj najpomembnejši. To so najprej starši, nato bratje, sestre, stari starši, sorodniki, vrstniki in seveda vzgojitelji ter učitelji.
Posameznik, ki ima pozitivno samopodobo o sebi:
- se spoštuje, si zaupa in se ceni;
- si postavlja cilje in si prizadeva, da bi jih dosegel;
- sodeluje z drugimi, jih sprejema in ima prijatelje;
- se ne umika pred težavami, ampak jih poskuša reševati;
- je pri svojih odločitvah samostojen, ne potrebuje odobravanja drugih;
- se lažje prilagaja spremembam;
- prevzema odgovornost za svoje vedenje;
- prepoznava, sprejema, izraža in uravnava svoja čustva ter je večinoma dobro razpoložen.
Imejmo pri vzgoji otrok v mislih predvsem to, da delamo z mladim človekom, ki se šele razvija in nas ob tem potrebuje. V njihovem življenju smo zelo pomembni; pomembno je naše vedenje, naše mnenje o njih, naše pripombe, naš odnos … Zavedajmo se, da lahko vedno sami vplivamo na to, kako bomo gledali na otroka. Pri tem nas lahko vodijo verzi Toneta Pavčka: »Vsak človek je zase svet, čuden, svetel in lep kot zvezda na nebu.«
Vesna Z. Vidmar, Center za krepitev zdravja Kamnik
