Živa Javornik se v paru s Tajdo Lovšin prebija med najboljše odbojkarice na mivki na svetu. Njena velika želja je, da bi nekoč zaigrala na svetovnem prvenstvu ali celo olimpijskih igrah, pot do tja pa ni lahka, saj mora ob športnih izzivih skrbeti še za številne stvari v ozadju, kar ji jemlje skoraj toliko energije kot sama igra.
21-letna Kamničanka se je za kariero na mivki odločila pred tremi leti, ko je končala svojo edino sezono v članski ekipi Calcita Volleyja. »Od otroških let je bil moj cilj, da se prebijem v slovensko reprezentanco in v prvo ekipo Calcita. To mi je uspelo – reprezentantka sem bila v mlajših letih, v sezoni 2021/22 pa sem pri Calcitu igrala za prvo člansko ekipo. Takrat nam je uspel trojček lovorik, poleg domačega prvenstva in pokala smo osvojile tudi MEVZO. Imele smo vrhunsko ekipo s številnimi izkušenimi in tujimi igralkami. Zame je bila velika čast, da sem bila lahko poleg teh deklet že na treningih. Od igralk sem se v tisti sezoni veliko naučila na igrišču in izven njega,« je Živa v pogovoru za Modre novice povedala o izkušnji igranja na najvišji ravni državnega prvenstva.
Šport, v katerem rasteš tudi osebnostno
Vseeno je sledila odločitev, da se bolj kot dvoranski odbojki, v kateri so dekleta praviloma že višja od 1,9 metra, povsem posveti odbojki na mivki. »Seveda sem tudi odbojko na mivki trenirala že od mladih let in sčasoma ugotovila, da v njej bolj uživam kot v dvoranski odbojki. Vedela sem, da lahko dosežem več kot v dvorani, videla večjo priložnost za svoj napredek. Odbojka na mivki je čudovit šport, ki ti da priložnost, da si vsak dan boljši in pametnejši. Omogoča mi tudi potovanje po celem svetu, kar je bila od vedno moja želja.« Letos je bila tako tudi v Afriki (v Burundiju), ob koncu leta jo čaka tudi let v Južno ali Severno Ameriko.
Recept za uspeh: trdo delo in trma
S Tajdo Lovšin sodelujeta šele od januarja letos. »Potem ko sem jaz več let igrala v paru z Majo Marolt, Tajda pa s Tjašo Kotnik, sva po spletu okoliščin s Tajdo pristali skupaj. Izkazalo se je, da odlično funkcionirava, čeprav se zavedava, da je treba še veliko popraviti in se še kaj naučiti druga o drugi. V letošnji sezoni sva osvojili dve medalji v svetovni seriji, tretji sva bili v Cervii, v Burundiju pa sva zmagali. Skratka, sezono lahko ocenim kot zelo uspešno. Tajda je mentalno in fizično pripravljena veliko vlagati v odbojko, njene izkušnje so neprecenljive. Mislim, da naju bosta najino trdo delo, pa tudi trmast značaj popeljala daleč.«
Štirje naporni tedni pustili posledice
Zaključek poletja je bil zelo naporen, saj sta Živa in Tajda tekmovali kar štiri tedne zapored. »Najprej sva bili v Splitu in Ičićih, kjer sva odigrali dva pripravljalna turnirja in zmagali, sledil je odhod v Afriko, v Burundi, kjer sva bili najboljši na turnirju svetovne serije, nazadnje pa sva v prvem tednu septembra igrali še v Budimpešti. Na koncu je bilo mogoče že vsega preveč, štirje tedni stalnega potovanja in tekmovanj so od naju zahtevali veliko energije. Prvo tekmo sva v Budimpešti izgubili proti madžarskemu paru v tretjem nizu z rezultatom 16:14, na drugi tekmi v skupini sva potem zmagali in v boju za izločanje s Filipinkama ponovno izgubili v tretjem nizu. S tem sva obstali na pragu četrtfinala.«
V eni najrevnejših držav se je počutila odlično
Afriška izkušnja je bila nekaj posebnega. »Prvič sem bila v Afriki in je bil kar kulturni šok. Burundi je druga najrevnejša država na svetu. Težko si je predstavljati, ampak tam ljudje zaslužijo 15 centov na dan. Vseeno je bilo fenomenalno, na turnirju sva pokazali odlično igro in zmagali, s tem pa dobili precej točk za svetovno lestvico, kar je najpomembneje, saj se na ta način lažje uvrščaš na turnirje višje ravni. Organizacija turnirja je bila odlična, lepo so poskrbeli za nas, varovanje je bilo brezhibno, tako da se nikoli nisem počutila ogroženo. Vsaka ekipa je imela tudi svojega vodiča in prevajalca, peljali so nas tudi v mesto Bujumbura, kjer smo okušali lokalno hrano in bili kot belci velika atrakcija. Obiskali smo tudi tržnico in preplačali vse, ampak – še vedno je bilo poceni (smeh).«
Na evropskem klubskem prvenstvu za madžarski klub
V tem tednu sta si privoščili dopust, nato pa s Tajdo odhajata v Bibione v Italijo, kjer bo še en pripravljalni turnir pred večjimi preizkušnjami. »V začetku novembra bova igrali na evropskem klubskem prvenstvu, in sicer za madžarski klub Edra, s katerim sva trenirali celotno zimo. Imajo brazilskega trenerja in dve dekleti, ki prav tako igrata na turnirjih svetovne serije. V zameno za pomoč pri zimskih pripravah in treningih sva se letos odločili nastopiti za njihov klub. V Sloveniji je edina pokrita dvorana v Črnučah, kjer pa nama treningi na profesionalnem nivoju letos niso bili omogočeni, zato sva bili primorani iskati druge rešitve. Proti koncu leta je v načrtu še nastop na kakšnem turnirju serije challenge in elite v Braziliji ali ZDA. Odvisno, kako bova pozicionirani, ta preskok iz prvega nivoja (futures) na drugi nivo (challenge) je namreč najtežji, saj moraš na takšnih turnirjih v kvalifikacije, kar je nekaj najtežjega. Sistem enojne eliminacije je zelo neugoden, odloča le ena tekma.«
Pogreša podporo odbojkarske zveze
Ritem je res naporen, s Tajdo sta pravzaprav edini Slovenki, ki igrata na tako visoki ravni, poleg dvojice Kotnik/Marolt. »Veliko potujeva po svetu, nimava pa prave podpore in sistema, za vse sva sami. Organizacija potovanja, tekmovanj, rezervacije letalskih vozovnic, urejanje vizumov, bivanje, vse to je v najinih rokah. Od odbojkarske zveze nimava denarne podpore, tako da se financirava sami. Na srečo sva letos dobili nekaj pokroviteljev, vseeno pa je veliko na najinih ramenih, kar predstavlja dodaten napor in stres. Po teh zadnjih štirih tednih niti nisem toliko utrujena zaradi odbojke, ampak zaradi organizacije. Pri potovanju v Afriko je bilo več logistike kot samega igranja. Iskanje sponzorjev je v današnjih časih težka in nehvaležna naloga. Velika zahvala za najine uspehe gre Tjaši Jančar in njenemu klubu Capris Volley, ki nama pomaga s treningi na Primorskem in naju čez poletje pripravlja na vse izzive sezone.«
Sanje povezane z olimpijskimi igrami v Los Angelesu
Za konec pogovora je Živa Javornik razmišljala še o svojih kariernih ciljih. Povezani so seveda z igranjem na največjih turnirjih. »Letos sva želeli igrati na evropskem prvenstvu v Nemčiji, vendar se ni izšlo, saj sva šele marca odigrali prvi turnir in točke začeli nabirati prepozno. Bo pa verjetno lažje naslednje leto. Seveda želiva tudi na svetovno prvenstvo, končni cilj vsakega športnika pa so olimpijske igre. S trdim delom je vse mogoče. Dovolj dolgo sem že v tem športu, da vem, da lahko ob pravi formi in dobrem dnevu premagaš vsako dvojico, pa čeprav imajo vrhunske igralke neprimerljivo boljše razmere za delo in tudi do deset ljudi v svojem štabu.«
Oktobra vstopa v tretje leto študija medicine
Ob lepi odbojkarski karieri pa Živa ni pozabila na šolo in je – potem ko je končala Gimnazijo Šiška – za zdaj zelo uspešna pri študiju medicine. »Opravila sem vse izpite za drugi letnik in letos vstopam v tretjega. Za zdaj uspešno usklajujem šolo in odbojko. Dokler ne bo več sponzorjev in podpore Odbojkarske zveze Slovenije, je nujno razmišljati tudi o tem, kaj bom počela po športni karieri. Pri študiju medicine je obveznosti in učenja veliko, na srečo pa mi do zdaj uspeva prilagoditi urnik, da se lahko posvetim odbojki in študiju.«
