Bloudkovo nagrado za življenjsko delo v športu je letos prejel Mengšan Janez Vodičar, ki je zaznamoval slovenski biatlon in bil dolga leta na pomembnih funkcijah pri Mednarodni biatlonski zvezi. Pri postavljanju temeljev je imel veliko pomoč sodelavcev s kamniškega konca.
»Na Pokljuko je pripeljal svetovni pokal, vodil slovensko reprezentanco do vrhunskih rezultatov in ustanovil športno enoto v Slovenski vojski. Z biatlonom je tesno povezan še danes, hkrati pa je predstojnik inštituta za šport, ki domuje na ljubljanski Fakulteti za šport,« je bilo slišati 3. februarja v Cankarjevem domu v Ljubljani na 60. podelitvi Bloudkovih nagrad, tej obrazložitvi pa je sledil gromek aplavz. Janez Vodičar uživa velik ugled v slovenskih in tudi mednarodnih športnih krogih, njegov življenjski ”opus” je zelo bogat in ne velja zaman za očeta slovenskega biatlona. »Vedno sem imel začrtane cilje in temu sledil,« je, tik preden je odšel v Gruzijo na Olimpijski festival evropske mladine, kjer pomaga pri organizaciji biatlonskih tekmovanj, povedal v pogovoru za Modre novice, najprej pa pokomentiral laskavo priznanje.
S Petrom Laniškom postavila temelje slovenskega biatlona
»Bloudkovo priznanje je vrhunec mojega dela, ki pa ga zagotovo ne bi tako uspešno opravil, če ne bi imel podpore sodelavcev, ki so sprejeli moj koncept dela in sledili idejam ter zamislim, ki smo jih zastavili pred več kot 40 leti. Tu moram omeniti predvsem Petra Laniška, trenerja kamniškega kluba, ki me je s svojim delom in zagnanostjo spodbudil, da sem se zapisal biatlonu. Kamniški biatlon je takrat sestavljal polovico slovenske reprezentance, štafeta z Andrejem Laniškom, Zvonetom Kemperlom in Milanom Sedušakom je bila pogosto nepremagljiva. Peter je bil v tistih časih eden od nosilcev tega razvoja, sam sem le nadaljeval njegovo delo. Zaposlen sem bil v Kamniku na ZTKO-ju, spisali smo tako imenovano Belo knjigo razvoja slovenskega biatlona.«
Najprej košarkarski trener, nato že vodja biatlonske odprave
Vodičar je kariero uspešnega športnega funkcionarja začel v košarki in je, kot priznava, v biatlon prišel bolj po naključju. »Bil sem trener kamniške košarkarske ekipe, na začetku 80. let smo se prebili v prvo slovensko ligo, a nato izpadli, v Kamniku pa je imela vedno večjo vlogo odbojka.« Njegov prvi stik z biatlonom je bil, ko je pomagal kamniškemu klubu pri organizaciji tekem. V spominu je ostalo zlasti državno prvenstvo v Tunjicah leta 1982. Še isto zimo je reprezentanca dobila povabilo za nastop na mednarodni tekmi v Italiji in potrebovala prevoz. »Kombi smo posodili pri kamniškem ZTKO-ju, sam pa sem se ponudil za šoferja in za vodjo jugoslovanske odprave. Zanimivo je bilo opazovati, kako smo bili Slovenci takrat po organiziranosti še daleč od Italijanov. Spremljal in analiziral sem njihove treninge, njihovo streljanje, priprave. Spisal sem Belo knjigo slovenskega biatlona, imel vedno začrtane cilje in temu sledil. Napisati program je lahko, to realizirati pa veliko težje.«
Lojzetu Gorjancu obljubil mesta med 15
Na preboj v mednarodni konkurenci je bilo treba čakati kar nekaj let. Na sarajevskih olimpijskih igrah leta 1984 namreč posebnega uspeha jugoslovanskih tekmovalcev še ni bilo. Vodičar se še dobro spomni, kako je na sestanku v Beogradu takratni sekretar sveta Svetislav Dragović rekel, da se ukinja biatlonska reprezentanca in da naj tekmovalci, dokler ne bo pravega rezultata, trenirajo le znotraj svojih klubov. »Lojzetu Gorjancu, direktorju nordijskih disciplin pri Smučarski zvezi, kamor je takrat sodil biatlon, sem obljubil, da bomo prišli tudi med 15 v svetovnem pokalu, torej med dobitnike točk, saj so takrat točke delili do 15. mesta. Juretu Velepcu je to uspelo, kvalificiral se je tudi na olimpijske igre 1988 v Calgaryju. Zelo so nam pomagale izkušnje Andreja Laniška, ki je na pomoč priskočil kot trener. In danes sem močno razočaran, ker so organizatorji tekem na Pokljuki pozabili na te fante, brez katerih ne bi bilo slovenskega biatlona. Če si kdo zasluži VIP-vabilo, si ga ti.«
Biatlonci sprva v senci alpskih smučarjev
Biatlon je bil v tistih časih v globoki senci alpskega smučanja, ki je z junaki, kot so bili Bojan Križaj, Rok Petrovič in Mateja Svet, na noge dvignilo cel narod. Razmere za trening biatloncev so bile medtem slabe, se spominja Vodičar. »Z Velepcem sva prišla v Planico, tam sem našel nekaj ravnine in postavila sva provizorično strelišče s kartonasto tarčo. Toda vseeno mu je v Calgaryju uspel lep rezultat in potem je bilo vse lažje. Vključili smo žensko reprezentanco, ki je z Andrejo Grašič postavljala nove mejnike. V Slovenijo je prišel tudi velik strokovnjak Vladimir Korolkevič. Sam sem bil vse bolj dejaven v različnih športnih organizacijah. Leta 1989 sem bil izbran za člana tehničnega komiteja mednarodne zveze za biatlon in se lahko učil od najboljših reprezentanc. Pomemben mejnik je pomenila moja odločitev, da se 100-odstotno usmerim v ta šport, saj sem sprejel službo na Smučarski zvezi. Biatlon je postajal vse pomembnejši v družini zimskih športov, danes je na številnih pomembnih trgih številka ena. Konec koncev je tudi konkurenca izjemna.«
Spomin na nečedna dejanja Norvežana Besseberga
Ob slovenski osamosvojitvi je bil Janez Vodičar najbolj zaslužen za ustanovitev športne enote pri Slovenski vojski, v kateri je danes zaposlenih več kot 100 uspešnih slovenskih športnikov. Za številne, ki tekmujejo v marketinško manj zanimivih športih, je to pomemben vir preživetja. »Na to sem zelo ponosen. Uspelo mi je prepričati takratne politike, da potrebujemo nov sistem, kot ga ima tujina.« S svojim naprednim razmišljanjem je bil tudi vedno bližje vrhovom Mednarodne biatlonske zveze (IBU), postal je njen podpredsednik in tudi športni direktor, med letoma 2002 in 2006 pa je bil vodja biatlonskega svetovnega pokala. Zelo verjetno bi se povzpel celo na mesto predsednika IBU-ja, če ne bi tam kar 25 let (1993–2018) vladal Norvežan Anders Besseberg, ki je bil zelo koruptiven in je bil naposled lani obsojen na 37-mesečno zaporno kazen. Predvsem ruski uradniki so mu podarjali dragocene predmete, urejali srečanja s prostitutkami in mu prirejali lovske izlete, kjer je streljal medvede. Tudi na takšen način je Soči leta 2014 dobil organizacijo zimskih olimpijskih iger …
Med svati Bjoerndalnove poroke
Vodičar tudi o prevladi Norvežanov na biatlonskih tekmovanjih nima najboljšega mnenja. »Mar ni nenavadno, da je toliko astmatikov med Skandinavci,« se cinično sprašuje. Številni športniki s severa Evrope imajo namreč zdravniško potrdilo, da so astmatiki, s tem pa lahko uživajo določena zdravila, ki pomagajo do boljših rezultatov. A to še ni vse. »Tudi pri materialu so v veliki prednosti, rekel bi, da v razmerju ena proti pet. Fischer seveda Boeju ne bo dal slabih smuči.« In ko smo ravno pri Johannesu Thingnesu Boeju, ki te dni na svetovnem prvenstvu v Lenzerheideju postavlja nove mejnike – kdo je po Vodičarjevem mnenju največji vseh časov? Boe ali Ole Einar Bjoerndalen? »Zame še vedno Bjoerndalen. Z njim sem imel tudi čast sodelovati, in sicer pri vsakoletni dobrodelni dražbi njegovih smuči. Povabil me je celo na svojo poroko, ko se je v Dobbiacu poročil z Nathalie Santer, s katero se je potem po šestih letih ločil. Sta pa vsekakor velikana biatlona tudi Francoz Fourcade in seveda Norvežan Boe.« Kako pa Vodičar vidi Slovence, predvsem Kamničana Lovra Planka? »Fak je za svoja leta še vedno na vrhunski ravni, pri preostalih pa letos ni kakšnih presežkov. Planko je gotovo perspektiva slovenskega biatlona, a bo moral še marsikaj postoriti in ”pregrizniti”, da bo povsem v svetovnem vrhu.«
Nov izziv: nastop štafete 4 x 100 v Los Angelesu
Janez Vodičar, ki že vse od svojih biatlonskih začetkov živi v Mengšu, je pri 72 še vedno poln idej in zanosa, a vendarle priznava, da se bo v kakšnem letu ali dveh upokojil. Trenutno je zaposlen na Fakulteti za šport, kjer je izredni profesor in je bil imenovan za prodekana za gospodarsko dejavnost, predvsem pa opravlja delo predstojnika inštituta za šport. »Že 17 let izvajamo meritve in tako sodelujemo z vsemi športniki. Delo je zabavno in zanimivo, vedno znova se naučimo kaj novega, ko primerjamo slovenske športnike s tujimi. Skozi naš laboratorij so šli vsi slovenski športnik, vključno s Pogačarjem, Rogličem, Mankočem, smučarji, atleti … Trenutno je v ospredju projekt, da bi slovenska atletska štafeta 4 x 100 metrov v Los Angelesu prvič nastopila na olimpijskih igrah.«
