»Stojiš na startu, gledaš levo-desno, sami odlični tekmovalci. To sem si želel že, ko sem začel trenirati biatlon. Že v prvem krogu sem bil na sto odstotkih svojih moči,« se Lovro Planko rad spominja nastopa na decembrski individualni preizkušnji s skupinskim startom v Lenzerheideju, še bolj pa mu bo seveda v spominu ostal sprint na tem prizorišču, kjer je dva dni prej prvič končal med najboljših deset.
Z Lovrom Plankom smo se pogovarjali tik pred tekmami zadnji konec tedna v Anterselvi, kar je bila zadnja postaja biatloncev pred svetovnim prvenstvom, ki bo v češkem Novém Městupotekalo od 7. do 18. februarja. Sezona se je začela v Östersundu na Švedskem in Planko je že na prvi tekmi zbral toliko točk kot v vsej lanski sezoni svetovnega pokala (10), ko ni imel veliko razlogov za zadovoljstvo. Z izjemo bronaste medalje v individualni preizkušnji na evropskem prvenstvu v Lenzerheideju, seveda.
Slabša sezona ga je podžgala, da je še več treniral
»Drži, ta bron je bila edina zelo svetla točka lanske sezone. V svetovnem pokalu sem bil le enkrat v točkah. Ni šlo po načrtih. Morda me je to zbudilo, zavedal sem se, da moram vložiti še več za dobre rezultate. Poleti sem veliko treniral. Z bratom Matevžem (nekdanji odličen triatlonec) sva tekaško kondicijo nabirala na sprehajalni poti ob Kamniški Bistrici, pogosto sem obiskal Veliko planino, s kolesom ali peš. Pri gondoli pustim avtomobil in skočim gor. Z rolkami grem tudi rad v Kamniško Bistrico, teren je idealen, klanec ni prestrm, tako da se lahko spustim tudi nazaj. Hudo mi je bilo, ker je ob poplavah odneslo cesto. Nasploh mi je bilo v tistih avgustovskih dneh neprijetno trenirati v domači občini. Ni bilo pošteno, da jaz lahko treniram in grem s kolesom na lepše, medtem ko so morali ljudje čistiti svoje kleti. Občutek ni bil prijeten.«
Na strelišču 82-odstoten
Toliko bolje se je Planko počutil, ko se je začela nova sezona. Napredek se je hitro pokazal, na prvih osmih tekmah je bil vedno med dobitniki točk. Zadovoljen je bil lahko tako s tekom kot s streljanjem. »Trenutno imam uspešnost strelov dobrih 82 odstotkov, kar je osem odstotnih točk več kot lani. Dobršen del sezone je že za mano in bo težko pokvariti ta visoki odstotek. Veliko sem se na treningih ukvarjal s streljanjem. Morda še vedno izgubljam preveč časa na strelišču, a je bolje oddati zanesljive strele kot zgrešiti, ker te to stane več časa.«
Z “raketami” med deseterico
Za tiste, ki manj spremljate biatlon: vsak zgrešen strel pri biatlonu pomeni kazenski krog (150 metrov), razen na individualni preizkušnji, kjer tekmovalec ob zgrešenem strelu dobi minuto pribitka. Pri sprintu, kjer gre tekmovalec dvakrat na strelišče, enkrat leže in enkrat stoje (vsakič mora pokriti po pet tarč), je z enim zgrešenim strelom še mogoče računati na vrhunsko uvrstitev, z dvema ali več pa le izjemni tekači (kot je Anamarija Lampič) lahko še iztržijo dober rezultat. V Lenzerheideju je bil Planko na sprintu na strelišču brezhiben, zadel je vseh deset strelov, seveda je bil tudi tekaško odlično razpoložen (pohvalil je svoje smuči in rekel, da so šle kot rakete), z 9. mestom je kar za 20 mest izboljšal svojo najboljšo uvrstitev v svetovnem pokalu.
Fillona Mailleta tudi z maksimalnim tempom ni mogel ujeti
Posebna čast je bila, da je lahko prvič v karieri nastopil na tekmi s skupinskim startom, saj ima pravico nastopa le najboljših 30 v svetovnem pokalu. »To mi je veliko pomenilo, to sem si želel že, ko sem začel trenirati biatlon. Kot otrok sem te tekme še posebej rad gledal, saj nastopijo le najboljši. Stojiš na startu, gledaš levo-desno, sami odlični tekmovalci. Je pa nepredstavljivo, kakšna raven biatlona je to. Že na zasledovalni tekmi je čisto drugače, ali jo začneš v prvi deseterici ali pa na 40. mestu. Če si na 40. mestu in je nekdo pet sekund pred tabo, si rečeš, da ga boš že ujel. Ampak, tokrat je bil na tekmi s skupinskim startom pred mano izjemni Francoz Quentin Fillon Maillet. Dal sem “ful gas”, pa se mu nisem mogel približati.«
Izčrpan že kmalu po startu
Dobro se je tisto nedeljo 22-letni Kamničan kosal z elito, dokler se mu ni ponesrečil zadnji (od štirih) strelskih postankov, ko je imel štiri zgrešene strele. Verjetno je takrat plačal davek na veliko utrujenost. »Čeprav je bila tekma dolga 15 kilometrov, smo šli že prvi krog na polno. Na vzponih se skupina le malenkost ustavi, potem spet sprinta. Res je bilo zelo naporno, že kmalu po startu sem bil izčrpan, prvi krog sem tekel na stotih odstotkih, tako da za preostanek tekme ni ostalo kaj dosti moči. Vseeno – velika čast je bila, da sem lahko nastopil na tej tekmi, tega vikenda ne bom nikoli pozabil.«
Na štafeti v Oberhofu zamudil na start
Najboljši kamniški športnik se je to zimo izkazal tudi kot del slovenske štafete, ki je bila visoko predvsem v Ruhpoldingu, šesta. »Bili smo zelo veseli, da nam je končno uspelo. Zdelo se je, kot da bi se to sezono na štafetah vedno nekaj zalomilo.« Spomnite se Oberhofa, ko je Planko dvignil pritisk Jakovu Faku, ki je nastopil pred njim in ga nekaj sekund čakal na predaji. »To je bila moja krivda. Mokro vreme je bilo, šel sem se preobleč v garderobo. S seboj sem vzel palice, potem pa jih pozabil odnesti na start. Ko sem na velikem zaslonu videl, da je Jaka sredi zadnjega kroga, sem se zavedal, da nimam palic. Seveda sem se hitro spomnil, kje sem jih pozabil. Na srečo je bil v bližini opremljevalec One Wayja, Slovenec, vprašal sem ga, če ima slučajno mojo dolžino palic 167,5 centimetrov. Rekel je, da nima, ampak ima pri sebi le dolžini 165 in 170 centimetrov.«
»Njegov pogled je ubijal«
In kako se je drama razpletla? »Izbral sem daljše palice, čeprav – vsi reprezentančni kolegi so potem rekli, da bi raje vzeli krajše. Ko sem si zapel smuči, je Jakov že čakal na predaji. Rekel sem si: ojoj, neeee. Bilo je kar nekaj panike. Njegov pogled je ubijal. A sem dobro odtekel in tudi odstreljal, sploh glede na slabše razmere. Vedel sem, da nimam pravice grešiti, saj sem že dovolj zamočil. Res je bilo zelo adrenalinsko, sploh v prvi polovici uvodnega kroga sem bil še pod vtisom te zmede ob predaji. Mislil sem, da sem zapravil veliko sekund, a se je izkazalo, da ni bilo tako. Po zlu je šlo manj kot deset sekund. Zanimivo, da se je nekaj podobnega v tisti predaji pripetilo tudi norveški štafeti.« Če mislite, da je izkušeni Jakov Fak po tekmi grdo ozmerjal precej mlajšega kolega, se motite. »Po koncu sem se kar bal iti do njega, a ni bil prav nič jezen, rekel je: se zgodi. Tistih deset sekund nam tako in tako ne bi pomagalo. Saj veste, da Fak rad reče, da je šport drama.«
