Lucija Hribar, Nik Mujanović in Žiga Ravnikar, trije olimpijci z modronovičnega območja, so se iz Pariza vrnili z nepozabnimi izkušnjami, a tudi z nekaj kritikami, Mujanović in Ravnikar pa z obžalovanjem, da se tekmovanje ni izteklo bolje.
»Prvih nekaj dni po četrtfinalnem porazu je bilo težkih, potem pa sem pustil to za seboj in se ozrl v prihodnost,« nam je povedal 20-letni kamniški odbojkar, ki je s slovensko reprezentanco navduševal v letošnjem poletju, dokler ni sanj v ”tistem ponedeljkovem dopoldnevu” končala Poljska. Peto mesto Slovenije je zelo lep dosežek, a po treh zmagah v predtekmovanju (tudi nad Francijo, ki je na koncu osvojila zlato medaljo) so želje upravičeno segale k eni od medalj. Toda Poljska je Sloveniji preprečila vstop v polfinale in zmagala s 3:1.
Ob izjemnem Šternu pobiral le drobtinice
»Izgovori, da smo igrali zjutraj in da smo imeli smolo, ker smo v četrtfinalu naleteli na prvo reprezentanco sveta, niso na mestu. Enostavno je Poljska igrala izjemno in blestela pri servisu. Tudi mi smo bili zelo dobri, a v nekaj elementih vendarle slabši,« je ključno tekmo povzel Mujanović, ki je upal, da bo na turnirju dosegel kakšno točko, vendar je dobival premalo priložnosti, saj je bil prvi korektor Tonček Štern v življenjski formi, selektor Gheorghe Cretu pa je z začetno postavo praviloma igral do konca. »Ne smem se pritoževati. Vsak bi seveda rad čim več igral, ampak Tonček je bil izjemen in prav po njegovi zaslugi smo dobili veliko tekem.«
Slovo nosilcev igre? Ni nujno.
Bili so sicer tudi trenutki že pred olimpijskimi igrami (v Ligi narodov), ko bi lahko več priložnosti dobili mlajši igralci, toda Cretu, ki je opravil veliko delo, je menjal le takrat, ko je bil v to prisiljen. Reprezentanco zdaj verjetno čaka pomladitev, saj naj bi se nekateri nosilci igre na čelu s kapetanom Tinetom Urnautom kmalu poslovili, čeprav … Nik Mujanović: »Vprašanje, kdo se bo res poslovil. Ko si tako dolgo v reprezentanci, to postane del tebe. Kot sem razumel fante, si bodo vzeli prosto le kakšno poletje, za naprej pa bodo še videli. To verjetno pomeni, da se bodo vrnili, podobno, kot se je Mitja Gasparini.«
Postelje iz kartona? »Že lep čas nisem tako dobro spal!«
Če se vrnemo k olimpijskim igram, so bile te neverjetna izkušnja. »Od dneva, ko sem izvedel, da potujem v Pariz, se je navdušenje stopnjevalo. Vse je bilo enkratno, izkušnja je res izjemna, bilo je kot na nekem šolskem izletu, kjer se družiš z mladimi, le da tu še tekmuješ. Odprtje iger je bilo neverjetno, čeprav me je v tistem dežju zeblo in smo šli predčasno v olimpijsko vas. Poseben občutek je bil, ko so nas pokazali v TV-prenosu in smo tako skakali na ladji, da se je resno zazibala. Na organizacijo nimam pripomb, nekateri so se pritoževali nad kartonastimi posteljami, a meni so bile super. Že lep čas nisem tako dobro spal,« je še dodal Mujanović, ki se je iz Pariza vrnil tudi z zbirko kar 87 brošk različnih držav udeleženk iger. V francosko prestolnico se je moral kmalu vrniti, saj bo letos igral za Paris Volley, ki mu ”obljublja”, da bo tekme začenjal v prvi postavi.
Lucija Hribar zadovoljna z nastopom
Lucija Hribar je bila edina slovenska telovadka v Parizu. V kvalifikacijah mnogoboja je osvojila 55. mesto. Najvišji oceni (obakrat 13,133 točke) je prejela na dvovišinski bradlji in na preskoku. »Zelo sem zadovoljna z nastopom. Cilj je bil čim bolje narediti vajo na dvovišinski bradlji, kar mi je v veliki meri uspelo, saj sem bila uvrščena nekje na polovici vseh nastopajočih. To je vaja, ki sem jo trenirala zadnji dve leti, letos sem dodala le še nov seskok. Morda bi lahko prejela še za kakšno desetinko višjo oceno. Če gledam skupni seštevek, pa mi je padec na gredi vzel dve točki. Brez tega odbitka bi bila pet mest višje,« nam je povedala 22-letna Domžalčanka.
Brat Anže zavpil v trenutku, ko je bila v dvorani tišina
V Pariz je pripotovala že dva tedna pred kvalifikacijami mnogoboja, saj se je želela čim bolje navaditi na drugačno orodje. »Doma treniramo na orodju Spieth, na tekmi pa smo imeli orodje Gymnova. Predvsem gred je drugačna, drugje ni takšne razlike.« Posebne treme ni čutila, čeprav je bila olimpijska debitantka. A k sreči ni imela kakšnega rezultatskega pritiska. »Večinoma sem prišla v Pariz uživat in podoživet svoje sanje. Ko prideš v dvorano in vidiš to množico gledalcev, je bilo malo treme, ki pa me ni ovirala. Zanimivo, da sem na tribunah slišala svojega brata Anžeta, ki je ravno v trenutku, ko je bila cela dvorana tiho in v pričakovanju ocene ene od francoskih tekmovalk, naglas zavpil.« Pariške igre je zaznamovala odlična obiskanost dogodkov, arena Bercy pri tem ni bila izjema. »Vzdušje je bilo res noro. Takšne energije ni bilo čutiti še na nobenem tekmovanju. Bila sem še bolj pod adrenalinom.«
Prijazne Brazilke in težje dostopna Simone Biles
Prav gimnastični obračuni so bili med najbolj spremljanimi, kar je posledica velikega zanimanja za nastope Američanke Simone Biles, ki je bila s tremi zlatimi medaljami in eno srebrno tudi med najuspešnejšimi udeleženkami iger. »Vedno je privilegij od blizu videti Simone Biles, saj izvaja prvine, ki jih sama nikoli ne bom mogla, sem pa še bolj privoščila uspeh Brazilki Rebeci Andrade. Dobrodošlo je, da se lahko kdo kosa z Američanko in Rebeca je bila na parterju zlata. Z brazilskimi telovadkami sem se lani lahko tudi družila na SP-ju, saj smo bile v isti rotaciji. Zelo prijazna dekleta, vedno nasmejana. Simone Biles je bolj nedostopna, če se želiš fotografirati z njo, moraš prej za dovoljenje vprašati njenega trenerja.«
Ravnikar tako kot v Tokiu končal na 33. mestu
V Parizu je tekmoval tudi lokostrelec iz Nožic Žiga Ravnikar. Zanj so bile to druge olimpijske igre, razpletlo pa se je slabše od njegovih pričakovanj. Potem ko je solidno opravil kvalifikacije (663 točk in 31. mesto), ga je v dvobojih s 6:4 izločil Italijan Federico Musolesi. Razmere so bile zelo vetrovne, predvsem v prvem nizu je imel Ravnikar težave in puščica po 70 metrih leta ni in ni hotela v rumeni krog premera dobrih 12 centimetrov, kar pomeni 10 ali 9 točk. Tekmec je dobil prva dva niza in povedel s 4:0, vseeno pa je Ravnikar izvlekel peti niz, v katerem ni bilo prave sreče, desetka ni ”prijela”, in tekmovanja je bilo konec.
Kamnik premalo vetroven za priprave
Na koncu je imel član kamniškega kluba po 15 strelih povprečje 8,7, na treningih pa se povprečje vrti pri 9,4 ali 9,5. Jasno – ostal je grenak priokus, da je sposoben mnogo več. »Precej sem bil razočaran, ker vem, koliko sem sposoben. Dokazal sem že, da lahko premagam najboljše, zato bi moral biti končni rezultat boljši kot 33. mesto. Morda sem v teh razmerah premalo premikal merilno napravo. Veter je vrtinčil, težko je bilo pri miru držati roko. Bolje bi se moral odzvati, bo pa treba več trenirati v vetru. Moj trener ugotavlja, da imamo v Sloveniji malo vetra, na tekmovanjih pa so razmere praviloma vetrovne. Razmišlja tudi o pripravah na hrvaških otokih.«
Po vrnitvi iz Pariza dva dni mrtev
Dvoboj Ravnikarja in Musolesija so prestavili za en dan, saj so se bali neviht. V resnici na dan, ko je bil dvoboj predviden, ni bilo niti kaplje dežja in so bile naslednji dan razmere slabše. »Od kvalifikacij do dvoboja sem dvigoval psihološko pripravo, nato so dvoboj odpovedali pet minut pred predvidenim začetkom, potem ko sem opravil že vse predpriprave. Kar nekaj je bilo takšnih psihološko napornih trenutkov, tako da sem bil po vrnitvi iz Pariza dva dni mrtev. Za menoj so prišli napori celotne sezone, in ko je vse skupaj popustilo, sem potreboval dva dneva, da sem se naspal in prišel k sebi. Zdaj spet treniram, saj me sredi septembra v Kanadi čaka svetovno prvenstvo v poljskem lokostrelstvu,« še dodaja Ravnikar (v Parizu so lokostrelci tekmovali v disciplini ukrivljeni lok).
Namesto za čistejšo Seno bi denar raje namenili pestrejši prehrani
Za konec še nekaj organizacijskih spodrsljajev, ki so si jih privoščili v Parizu. Logistika vsekakor ni bila najboljša. »Na avtobusih klime niso imeli vklopljene, na začetku, dokler jih Mednarodni olimpijski komite ni opomnil na to, niti oken niso pustili odpirati. Zunaj je bilo 30 stopinj, avtobus je bil poln, skozi središče mesta smo se prebijali eno uro. Ko sem stopil ven, sem se počutil, kot da bi prišel iz savne. Hlastal sem za zrakom. Zgodilo se je tudi, da smo dolgo čakali na avtobus in celo to, da vozniki niso vedeli, kam peljati. Hrana je bila v Tokiu veliko boljša. Tu je bilo premalo mesa. Seveda nismo bili lačni, ampak – to so olimpijske igre in ne predstavljam si, kako so se počutili športniki, ki morajo pred tekmovanjem veliko pojesti,« je povedal Ravnikar in vse skupaj začinil s slikovito primerjavo, »na prevozih in prehrani so varčevali, za čistejšo reko Seno pa namenili več kot milijardo evrov, a ni nič pomagalo.«
